Niti koraka več, najnovejše delo Janje Vidmar, priljubljene slovenske pisateljice je roman postavljen na Camino, svetovno znano romarsko pot, ki je zaznamovala tudi življenja mnogih Slovencev.
Niti koraka več; Janja Vidmar
Pot po delno prehojenem Caminu Frances, eni najbolj obleganih romarskih poti na svetu, je zgolj okvir, v katerega je umeščena zgodba o večnem razkolu med svetom in človekovo notranjostjo, pospremljena pa je z arhetipsko preživetveno izkušnjo sodobnega človeka.
Neomajna sestrska povezanost prvoosebno pripovedovalko Alenko vodi po stezah romarskega Camina, kjer se sedanjost prepleta s preteklostjo, ta pa je zaznamovana s smrtjo ljubljene osebe. Alenka je namesto življenja izbrala spomine, saj je okrog mladostne ljubezni spletla nesmrtno zgodbo in jo z leti povzdignila v mit. Prav zato jo na pragu zrelih let povsem dotolče nepričakovana novica o sestrini neozdravljivi bolezni.
Hudo bolna sestra Damjana je na Alenkina ramena preložila zanjo nepredstavljivo preizkušnjo – v njenem imenu mora prehoditi pot, v pomen katere ne verjame, še več, po treh desetletjih mora sama zdoma in za priprave ima komaj kaj časa. Alenkin strah pred življenjem zahteva brutalen vpogled vase in šele naključno srečanje s Švedom Rogerjem ter njegova strast do življenja ji pomagata pri soočenju in preseganju starih vzorcev.
O knjigi so zapisali:
»Branje te knjige je enako hoji. Hodimo, da bi svoje življenje videli z razdalje. Hodimo, da bi si odpustili. Hodimo, da bi se oddaljili od težke preteklosti, od smrti ljubljenih. Žulji na nogah polagoma odvzemajo duševno bolečino in pot nas vrača domov: v dvojino, bližino, k sebi. Zaceljena duša nas vabi v polno življenje, v lahkotnejši korak.«
– Saša Pavček
»Bil sem prepričan, da ne bom nikoli romal v Santiago de Compostela. Pa čeprav so me kdaj nagovarjali in so šli tja po navdih tudi Ernest Hemingway, Paolo Coelho, Shirley MacLaine in Martin Sheen. No, z Janjo Vidmar in njenimi literarnimi junaki sem Jakobovo pot zdaj vendarle prehodil. ‘Tudi mala stopala so ustvarjena za velike korake,’ mi je namignila. Prisluhnil sem ji in na koncu ji pritrjujem. Knjiga dokazuje, da se da življenje petdesetletnice, ki želi med dolgotrajnim pešačenjem premisliti o svoji usodi, opisati tudi brez ironije.«
– Feri Lainšček
V košarico
