»Dolgo sem iz divjih gozdov in vrtov severnih dežel gledal proti državam toplega juga ter se – ko so bile končno premagane vse prepreke – srečen in svoboden namenil na tisoč šeststo kilometrov dolgi pohod do Mehiškega zaliva."
Dolg sprehod do Zaliva; John Muir
»John Muir, Planet Zemlja, Vesolje.« – To so besede, napisane na notranji strani platnice zvezka, iz katerega je izšla vsebina te knjige. Odslikavajo razpoloženje, ki je preminulega avtorja in raziskovalca prevevalo, ko se je v drugi polovici 19. stoletja podal na svoj tisoč šeststo kilometrov dolgi pohod do Mehiškega zaliva. Nič manj pa ta osvežujoči kozmopolitski naslov, ki bi znal pretresti katerega koli najditelja te knjižice, ne razkriva značaja in širine Muirjevega uma.
Nikoli ni bil in bi tudi ne mogel biti kakšen ozkogledi učenec narave. Že pri rosnih devetindvajsetih letih je bil zaradi svojega gorečega zanimanja za vse vidike sveta narave pravi državljan vesolja. Četudi je bil ta pohod, popisan v knjigi Dolg sprehod do Zaliva, najdaljša Muirjeva botanična ekskurzija njegovih zgodnjih let, pa še zdaleč ni bila edina. Rastlinje je preučeval okoli Veliki jezer v Ontariu, pa tudi v predelih Wisconsina, Indiane in Illinoisa. Že na teh odpravah se je v tolikšni meri samodiscipliniral, da je prenesel tudi hude stiske, kajti njegovi zvezki razkrivajo, da je pogosto trpel lakoto in spal v gozdovih ali prerijah, neredko brez vsakršnega zavetja, razen oblačil, ki jih je nosil.
»Pogosto,« piše v nekih neobjavljenih biografskih zapiskih, »sem moral zunaj spati brez odej, pa tudi brez večerje ali zajtrka. A navadno sem brez velikih težav uspel najti štruco kruha na kateri od široko razprostranjenih čistin s samotnimi kmetijami. Z enim samim hlebom, ki sem ga dobil v teh odročnih krajih, sem lahko prepotoval številne dolge kilometre skozi divjino, svoboden kot veter v veličastnih gozdovih in barjih, zbiral rastline in se hranil z božjim kruhom obilne, neizčrpne duhovne lepote.« Dolg sprehod do Zaliva je preprosto edinstvena oda naravi in potepanju.
V košarico
