A si lahko vsaj enkrat tiho je svojevrstna avtobiografija Ivane Djilas, v kateri se prepletajo esejistične zgodbe in družinske fotografije, kot jih je v objektiv ujelo rahločutno oko Petra Uhana.
A si lahko vsaj enkrat tiho; Ivana Djilas
Obenem pa je to življenjepis sveta, v katerem živimo, saj pisateljica resnične zgodbe, kot jih zna izpisati samo življenje, izkoristi za razmislek o najrazličnejših družbenih fenomenih. Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu. O tem, da ne smemo biti tiho in da je »nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto nas.«
V košarico
Ivana Djilas (1976) je gledališka režiserka, pisateljica in publicistka. Napisala je odmeven roman Hiša in svojevrstno zbirko avtobiografskih esejističnih zgodb z naslovom A si lahko vsaj enkrat tiho. Je priseljenka, ki od leta 1999 živi v Sloveniji. Umetnica, ženska s kariero, feministka, falirana doktorska študentka, prekarna delavka, lastnica magisterija in prejemnica priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije, romanopiska, lastnica stanovanja in kredita. Občasno bi bila rada aktivistka. Še zmeraj je prvič poročena, je mama posvojenega temnopoltega otroka in mama otroka s posebnimi potrebami. Je glasna, hiperaktivna, utrujena, z viškom kilogramov, trmasta, načelna in občutljiva. Pogumna je samo, kadar je v to prisiljena.
