Knjiga odpira eno najpomembnejših razprav sodobnega časa: kaj pravzaprav pomeni psihiatrična diagnoza in kako vpliva na tiste, ki jo prejmejo.
Odkrito o psihiatričnih diagnozah; Lucy Johnstone
Namesto da bi ponujala še eno teorijo ali terapijo, ta knjiga bralca povabi k iskrenemu razmisleku – o sebi, o drugih in o sistemu, ki oblikuje naše razumevanje duševnega zdravja.
Johnstone, izkušena klinična psihologinja iz Velike Britanije, se v knjigi sprašuje, ali diagnoze res odražajo medicinska dejstva ali pa so družbeni konstrukti, ki poskušajo neizmerno raznolikost človeških izkušenj stisniti v ozke predalčke. Poudarja, da izrazi, kot so “depresija”, “bipolarna motnja” ali “shizofrenija”, ne predstavljajo vedno znanstveno potrjenih bolezni, temveč pogosto načine, kako se družba odziva na človeško trpljenje, bolečino in izgubo smisla.
“Morda se zdi nenavadno, da v psihiatričnih ustanovah življenjskim zgodbam ljudi običajno ne prisluhnejo. Tudi sama sem se pogosto čudila nad tem. Spomnim se številnih primerov, ko se je po desetih minutah pogovora in preprostem poizvedovanju o tem, kaj se je komu zgodilo v življenju, razkrila cela skrita zgodba, ki je čustva in doživljanje posameznika naredila popolnoma razumljive. Zdi se, kot da sta diagnoza in biomedicinski model osebju zavezala oči, da ne vidi tega, kar gleda.”
Knjiga ponuja osvobajajočo spremembo pogleda: namesto vprašanja “Kaj je z mano narobe?” vabi k vprašanju “Kaj se mi je zgodilo?”
Ta preprost, a močan premik perspektive bralcu omogoči, da svojo izkušnjo vidi ne kot napako v posamezniku, temveč kot odziv na življenjske okoliščine – travme, odnose, izgube, nerazumevanje ali družbene pritiske.
Za uporabnike psihiatričnih storitev ta knjiga pomeni možnost ponovne interpretacije lastne zgodbe: pomoč pri razumevanju, da diagnoza ni nujno sodba, temveč lahko postane izhodišče za okrevanje in osebno moč.
Za svojce in skrbnike ponuja pot do globljega sočutja – uči, kako poslušati, ne da bi sodili, in kako pomagati brez prisile.
Za strokovnjake pa prinaša izziv in vabilo k refleksiji: da ob obstoječi psihiatrični praksi ustvarijo prostor za pomen, zgodbo in dialog.
“Ljudem, ki se prebijajo skozi krizo duševnega zdravja, prav nič ne koristi, če odgovornost za svoje okrevanje prepustijo strokovnjakom in počakajo na zdravila, ki jih bodo pozdravila. Neizogibno pride do tega, da medicinskega zdravila ni od nikoder, in ljudje v stiski izgubljajo upanje. Medtem pa strokovnjake hitro zmotijo ljudje, za katere se jim zdi, da samo posedajo naokrog in si ne pomagajo sami. Uporabnike storitev sprva obravnavajo kot neodgovorne (ker ne morejo storiti nič, da bi ne bili 'bolni'), nato pa jih postopoma spremenijo v popolnoma odgovorne za svoja čustva in vedenje, češ da so 'nemotivirani', 'iščejo pozornost' ali 'si v resnici ne želijo ozdraveti'. Še najhujše pa je, da lahko gredo celo tako daleč in jim rečejo, da so 'odporni na zdravljenje', kar povzroči njihov brezup in prevzem krivde nase.”
V času, ko družbeni diskurz pogosto zoži duševno zdravje na kemijo možganov in predpisovanje zdravil za vsako stisko, Lucy Johnstone pogumno vrača pozornost k pomenu in dostojanstvu človeka. Ne zavrača stroke, temveč odpira prostor za novo paradigmo – takšno, ki temelji na razumevanju, sodelovanju in skupnem iskanju smisla.
Odkrito o psihiatričnih diagnozah je knjiga, ki ne ponuja lahkih odgovorov, a odpira vrata bolj iskrenemu pogovoru o tem, kaj pomeni biti človek v stiski.
Branje, ki povezuje uporabnike, svojce in strokovnjak pri istem cilju: razumeti, ne označiti – poslušati, ne soditi – in zaupati, da je okrevanje mogoče, kadar se človek znova prepozna v svoji zgodbi.
