Ali je mogoče, da je tisto, kar imenujemo duševna motnja, v resnici le človeška stiska?
V iskanju normalnosti; Sami Timimi
“Pozivam k radikalni spremembi, nič manj kot k revoluciji, po kateri se ne bi več uporabljalo psihiatričnih diagnoz in bi se zmanjšala uporaba psihiatričnih zdravil. Obenem nagovarjam javnost, da skupaj spremenimo način dojemanja čustev in jih rehabilitiramo nazaj v domeno normalnega in/ali razumljivega.”
Vedno več ljudem sta postavljeni diagnozi ADHD in avtizma.
Vedno več ljudem je postavljena diagnoza duševne motnje.
Mlade ljudi medikalizirajo zaradi vedenja, na katerega bi drugod po svetu gledali kot na nekaj povsem normalnega.
Farmacevtska podjetja, mediji in psihiatrični establišment so v zadnjih desetletjih iz človeške stiske naredili tržno blago. Kako naj torej vemo, kdaj je stiska nekaj normalnega, kdaj pa nekaj, kar potrebuje obravnavo?
V knjigi V iskanju normalnosti Sami Timimi raziskuje politične in kulturne kontekste duševnega zdravja ter predstavi izjemno human pristop, ki človeka obravnava celostno, skupaj z njegovim družinskim in kulturnim ozadjem ter s poudarkom na naravni odpornosti človeške psihe.
"Britanski psihiater in psihoterapevt Sami Timimi (1964) v knjigi V iskanju normalnosti nazorno in tudi kritično opisuje, kako današnja družba razume duševno zdravje (in kako ga pogosto tudi narobe dojema). Avtor dela, ki je poznan po kritiki biomedicinskega modela psihiatrije, nas sooča z vprašanjem, kaj pravzaprav pomeni biti »normalen« v svetu, ki je sam po sebi poln pritiskov, tekmovalnosti in izolacije. Knjiga razbije mit, da je mogoče človeško stisko razložiti zgolj z delovanjem kemije možganov ali genetsko nagnjenostjo. Timimi namreč pokaže, da so diagnoze, kot so depresija, ADHD ali avtizem, pogosto rezultat kulturnih in družbenih norm, ki določajo, kaj šteje za »pravilno« vedenje. Ob tem avtor s prepričljivimi argumenti opozarja, da medicinski jezik lahko postane orodje nadzora in normalizacije – namesto razumevanja in podpore. Timimi namesto patoloških oznak predlaga »kontekstualen« pristop, ki v središče postavi človekov odnos do sebe, drugih in sveta, v katerem živi. Ob tem tudi zagovarja razumevanje stiske kot odziva na okoliščine, ne pa kot simptoma motnje, zato spodbuja dialog, sodelovanje in skupnostno odgovornost za duševno zdravje. Zaradi vsega omenjenega se njegova knjiga bere kot kombinacija znanstvene kritike, etične refleksije in humanističnega manifesta. Spremna študija priznanega slovenskega psihiatra in psihoterapevta, dr. Mirana Možine, dodaja knjigi pomembno vrednost, saj poveže Timimijeve uvide z najrazličnejšimi izzivi v terapevtskih praksah na slovenskih tleh. Kritična, hkrati pa sočutna in lucidna knjiga nas spodbuja k upanju, da obstaja pot izven diagnoz - pot k razumevanju, povezanosti in človeškosti." -Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 190-191
»Izjemna knjiga. Na vsako misel, ki jo v tej knjigi predstavi Sami Timimi, sem vzkliknila »Hura!« in »Da!«. Dobrodošel protistrup nevarnemu kultu pretiranega diagnosticiranja in spreminjanja običajne stiske v tržno blago.« - Lady dr. Philippa Perry, britanska integrativna psihoterapevtka in avtorica
»Čudovita knjiga, ki spodbuja razmišljanje.« Johann Hari, britanski pisatelj in novinar
