Prvenec dolgoletne novinarke
V očeh kobre; Nataša Zupanc
Spremna beseda: prof. dr. Metka Kuhar, redna profesorica socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani
Disociacija je psihični proces, pri katerem se posameznik začasno odmakne od določenih izkušenj, misli, čustev ali zaznav. Gre za naraven odziv, ki ščiti pred prehudo psihično bolečino v trenutkih močno stresnih in obremenjujočih izkušenj, na primer ob žalovanju, kar lahko vsaj enkrat v življenju izkusi kar tri četrtine populacije. Strokovnjaki jo opisujejo kot začasno prekinitev povezanosti med doživljanjem, spominom, identiteto in zaznavanjem. Vpliva lahko na spomin, zaznavanje in občutek lastne identitete.
Pojavlja se lahko kot prehoden in povsem normalen pojav. V trenutkih travme pa postane izrazitejša in bolj kompleksna, zaradi česar ljudje lahko doživljajo spremenjen občutek za čas, prostor ali lastno telo, pri čemer njihov stik z realnostjo praviloma ostaja ohranjen. Vzemimo kot primer, ko vozimo in se tako izgubimo v mislih, da se, ko si povrnemo občutek za realnost, ne spomnimo več zadnjih nekaj kilometrov. Takšna izkušnja je normalna in se običajno zgodi vsem v različnih obdobjih njihovega življenja. Kdo se še ni za kratek čas miselno odnesel med dolgočasnim predavanjem ali pogovorom? Vsi smo že izkusili ta občutek disociacije.
Disociacija kot odziv na travmatične izkušnje
Nekaj povsem drugega pa je disociacija, ki se razvije kot odziv na travmatične izkušnje, zlasti kadar so te dolgotrajne ali preplavljajoče. V tem primeru že lahko govorimo o kompleksni ali travmatski disociaciji, ki povzroča občutek oddaljenosti od sebe ali okolja ter notranjo razpršenost doživljanja. V psihologiji takrat lahko govorimo o disociativnih motnjah, med katere sodijo disociativna amnezija, depersonalizacija in derealizacija ter disociativna motnja identitete.
“Disociacija ni zgolj znak, da je šlo nekaj narobe, ampak način, kako psiha v nemogočih okoliščinah človeku omogoči preživetje. Otrok ne izbere umika iz izkušnje, saj je slednji pravzaprav edino, kar mu v tistem trenutku sploh omogoča, da ostane. In prav v tem je njena dvojnost: tisto, kar človeka zaščiti, ga hkrati tudi oddalji od samega sebe.” - prof. dr. Metka Kuhar, redna profesorica socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani
Na tem mestu gre poudariti, da disociacija ni izbira. Travmatiziran človek se ne odloči, da bo začel disociirati. To se mu enostavno zgodi. Disociacija se skratka pojavi kot samodejen odziv, kadar je posameznik soočen z izkušnjami, ki so zanj preobremenjujoče. Na ta način se lahko začasno zmanjša intenzivnost bolečine, strahu ali drugih preplavljajočih občutkov.
Osebna izkušnja s kompleksno travmo in disociacijo
V svojem prvencu avtorica Nataša Zupanc skozi osebno izkušnjo pripoveduje o življenju s kompleksno travmo in disociacijo. Bralca vodi v notranji svet, ki je pogosto težko ubesedljiv, a hkrati resničen del njenega vsakdanjega doživljanja. Z odločnostjo in pogumom opisuje svojo pot – od soočanja s preteklostjo do uresničevanja svojih sanj, med drugim tudi želje, da bo napisala knjigo, v kateri bo ‘nekoč razložila vse’.
Odkrito opiše svoje doživljanje življenja z disociativnimi identitetami in način, kako se različni notranji odzivi aktivirajo ob določenih sprožilcih. Postopoma tako razumemo kompleksnost njenega notranjega sveta in izzivov, ki jih ta prinaša.
“Eden tistih filmov, ki si jih človek zapomni že zato, ker je tako drugačen, se je odvrtel neko sobotno ali nedeljsko popoldne, ko so bili na sporedu praviloma novejši in onkraj luže popularni filmi. Takoj na začetku, kmalu po prvih prizorih skupinice otrok v parku in dveh prijetnih vzgojiteljic, je bilo mogoče videti eno od obeh vzgojiteljic, kako stoji do kolen v vodi sredi nekakšnega ribnika in strmi nekam daleč tako, kot da je slepa in gluha za vse v okolici. Šele ko jo je njena kolegica zaskrbljeno klicala po imenu: ’Sybil, Sybil!’, se je ta zdrznila, in prav jasno je bilo videti, da ne razume, kako se je znašla tam niti kaj počne do kolen v vodi.
Uh?
Grozno, kaj pa počne? Kaj bodo rekli ljudje? Prav vsi bodo govorili o tem. Pa smejali se ji bodo. To bo res grozno.
Prešinila me je misel, da mi je tisto strmenje v daljavo, medtem ko človek nepremično stoji, kot da ni povsem s tega sveta, nekako znano.
To je to! To jaz počnem.”
Kratke zgodbe nas spomnijo, kako globoko so nekatere izkušnje zapisane v nas in kako se k nam vrnejo, ko to najmanj pričakujemo.
Pričevanja segajo od obdobja po travmatičnih dogodkih, torej otroštva, do študijskih let, ko se avtorica kot diplomantka prične posvečati predvsem psihološkim temam – še posebej stigmi, travmi in disociaciji –, ki jih odtlej vneto in predano raziskuje. K temu jo seveda neprestano žene želja razumeti sebe in svoje odzive.
“Takoj sem povesila pogled. K nogam. In prav tam zagledala nekaj, česar prej zagotovo ni bilo.
Debel in strašno dolg, zeleno in modro lesketajoči se trup, ki se je v širokih kolobarjih ovijal okoli kamna, na katerem sem sedela. Ko sem s pogledom nato sledila dvigajočemu se delu trupa, sem jo zagledala.
Ogromno, največjo, gigantsko kobro, katere glava se je dvigala visoko v zrak, njen čudoviti vrat z impresivnim vzorcem osmic pa je bil razširjen kot perjanica pava, ko se ta postavlja s svojim razkošnim repom. Njena nadzemeljska pojava je bila tako osupljiva, da sem v sebi zaslišala le še nekakšen ... Uf!"
Kratke zgodbe s strokovnimi razlagami
Izjemnega pomena so strokovne in znanstvene razlage, ki so dodane posameznim zgodbam. Avtorica slednje poimenuje 'pogled od daleč na bolečino tam spodaj' in pravi: »Disociacija je psihični pobeg iz krute realnosti, izstop iz telesa, odmik od neprijetnega čustvovanja, umik od prizadetih delov sebe in v skrajnem primeru opustitev doživljanja sebe kot enovite osebe na način: 'To se ne dogaja meni!'«
Odprite oči in srce za zgodbo o travmi in spolni zlorabi, kakršne še niste brali. Ob njej se boste zavedali, kako dragoceno je življenje z občutkom varnosti.
