Nataša Zupanc se kot novinarka in spletna urednica desetletja posveča temam s področja psihologije, duševnega zdravja in osebne rasti, še posebno močno pa čuti vprašanja stigme, diskriminacije in človekovih pravic.
V začetku tisočletja je tako že kot pripravnica na uredništvu priljubljenega radijskega programa Val 202 pripravljala serijo oddaj, ki so javnost osveščale o predsodkih, z naslovom Polotimo se plota. Svojo poklicno pot je nadaljevala pri največjem dnevno informativnem časopisu in o psihologiji pisala za številne revije, potem pa bila med prvimi, ki so pred dvajsetimi leti s tiska presedlali na splet.
Tam se je kot spletna novinarka in urednica več spletnih portalov lahko s še več svobode posvečala prav temam, ki jo najbolj zanimajo. Njen knjižni prvenec nadaljuje in nadgrajuje njena dolgoletna poklicna prizadevanja, hkrati pa razkriva tudi zelo oseben in boleč razlog zanje. Skozi osebno zgodbo in z raziskovanjem zagonetnega sveta odzivanja človeške duše na travmo želi tokrat sporočiti, da izpovedanega ne gre v ničemer senzacionalizirati. Izkustva, o katerih priča, v resnici niso ne redka in ne senzacionalna. So predvsem in najprej zelo človeška.
Avtorica želi poudariti, da je ta zgodba še kako njena, a hkrati ni popolna in predvsem ne vsa. Ljudje namreč nismo le naša pretekla travma in smo veliko več od kakršnihkoli potencialnih etiket in diagnoz. Slednje so za Natašo tudi sicer le ključne besede, ki jih je dobro vedeti, ko na spletu iščemo odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo.
