Prinašalka zgodb nam prinaša 3 zgodbe, ki so namenjene bralcem vseh starosti (od 0 do 135,5 leta). Tri zgodbe. O sreči, miru in modrosti. Naj vam bodo dani v izobilju!
Prinašalka zgodb; Mojiceja Bonte (ilustracije Simone Čudovan)
V prvi zgodbi srečamo Najsrečnejšo deklico na svetu. Nesrečni kralj jo je dal poklicati k sebi, da bi mu svetovala, kako naj postane srečen. Toda nasvet, ki ga dobi, mu ni bil prav nič všeč. Zato je sprejel zelo nenavadno odločitev …
V drugi zgodbi srečamo Dečka, ki lahko dobi vse, kar si želi. Bolehni kralj ga je prosil, naj mu povrne zdravje. Toda ko se po dečkovem nasvetu odpravi na pot, ki vodi skozi gozd na njegovem posestvu, se izgubi. Njegova pustolovščina pa se šele začne, ko sreča škrata, čarovnico in zmaja …
V tretji zgodbi srečamo Deklico, ki ob rojstvu ni dobila imena. Brezimna, kot so jo klicali, je imela le drobceno, komaj za dlan veliko punčko iz cunj. Ko mora zapustiti svoj dom, ji punčka iz cunj pomaga pri pomembnih odločitvah na poti, polni neverjetnih dogodivščin …
V košarico
MOJICEJA BONTE
Mojiceja Bonte je slovenska mladinska pisateljica, pravljičarka in velika ljubiteljica dobrih knjig. Piše kratke zgodbe, pravljice, basni in romane za najstnike. Veliko pozornost posveča zgodbam za otroke s posebnimi potrebami, predvsem postavlja v središče otroke z motnjo branja in pisanja – disleksijo. Njene zgodbe in pravljice izhajajo iz bogatih pedagoških izkušenj. Zaveda se, da so otroci, ki poslušajo pravljice, njeni svetovalci in vodniki skozi labirint njihovih razburkanih čustev. Druženje z otroki je za Mojicejo dragoceno darilo, saj ji zaradi lastne neobremenjenosti in neposrednosti hote ali nehote razkrivajo svoje potrebe, želje, skrbi, težave, način razmišljanja in dojemanja, kar spretno vključuje v svoje zgodbe. Mladi bralci pa jo nagrajujejo z branjem in jo kot pisateljico uvrščajo med najbolj brane slovenske avtorje.
Avtorica pisanje za otroke opredeljuje kot izredno zahtevno in odgovorno delo, ki zahteva veliko znanja in še večjo mero domišljije. Hkrati pa meni, da pisanje za mladega bralca ne prenese sprenevedanja, moraliziranja, predsodkov in neetičnosti. Sama se ob pisanju odpove zapletenemu mehanizmu razmišljanja in dojemanja ter ga nadomesti s preprostostjo otroka v sebi, ki jo vodi skozi zgodbo. Če tega ne bi storila, bi zgodbo okužila z odraslostjo, otroke pa pustila na cedilu.
V njenih zgodbah se skriva mnogo življenjskih resnic, bralca pa nagovarja tudi z bogato simbolno govorico. Zato meni, da bi morali pravljice brati vsi. Pravljice so njena stalnica že vse življenje. Odraščala je v družini, kjer se je vedno našel prostor za nove knjige in kjer je bilo vedno dovolj časa za branje. Družinska knjižnica je bila vselej bogato založena s pravljicami, pustolovskimi zgodbami, zgodovinskimi romani, potopisi in poučnimi knjigami. Zato za branje vseh vrst knjig navdušuje tudi druge.
Mojiceja se z veseljem odzove povabilu na kulturne prireditve, ki jih organizirajo osnovne šole, vrtci, združenja in kulturne ustanove, na katerih imajo glavno besedo otroci. Tako se vsako leto udeleži prireditev ob zaključku bralne značke, obišče pa tudi nekaj izmed številnih lutkovnih in gledaliških predstav, uprizorjenih po njenih pravljicah in zgodbah.
Simona Čudovan se posveča mitologiji narave.
Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študirala slikarstvo in diplomirala leta 2004. Od leta 1989 se izobražuje in deluje tudi na področjih kostumografije, oblikovanja, ilustracije, kiparstva in scenografije ter pedagogike.
Slikarska dela razstavlja v Sloveniji in tujini. Ilustrirala je slikanici Vedno te ima nekdo rad (Romana Ercegović) in V vilinskem svetu (Marko Pogačnik). V sodelovanju z Matejo Ribarič (Slovenski šolski muzej ter Chamelli Innocenti) je ustvarila ilustracije za učne karte Pripovedi rastlin (2012-2016).
Je soavtorica več stalnih kiparskih postavitev v Sloveniji in Evropi, posvečenih Naravi (2006-2017), med njimi je Dežela izobilja pri nas, Ljuba voda, kako si? na Češkem, Izviri Življenja v bosanskem Visokem ... Kot kostumografinja in scenografinja sodeluje z Obrednim gledališčem Duša Zemlje (Persefona, zgodba o ljubezni do sebe (2016), Nežne so tvoje roke, Milost (2017), z mednarodnim gledališčem Divine Joy Theater, v gledališki produkciji za otroke sodeluje s Sašo Gorše in njeno izjemno Škatlo presenečenja (Varuhinja Lune) ter drugimi. Med 2002-2007 je kot kostumografinja ustvarjala za historične prireditve pri nas in v tujini.
Oblikuje razstavne projekte in publikacije (2012-2019). Sodeluje z vzgojno izobraževalnimi zavodi pri razvoju pedagoških programov (2017-2019).
