Ameriški onkolog in imunolog Siddhartha Mukherjee je zaslovel s svojim knjižnim prvencem Kralj vseh bolezni, za katerega je prejel tudi Pulitzerjevo nagrado, revija Time pa ga je uvrstila med sto najpomembnejših stvarnih knjig v zadnjih stotih letih.
Pesem celice; Siddhartha Mukherjee
Pesem celice je avtorjeva tretja temeljna knjiga, v kateri analizira ključne vidike človekovega življenja. V njej nam na svoj prepoznavni, pripovedno sugestivni ter znanstveno analitični način predstavi zgodovino raziskovanja celic, teh osnovnih gradnikov žive materije. Svojo pripoved na izviren način preplete z najsodobnejšimi dognanji in osebnimi izkušnjami ter izsledki glede celičnega organiziranja, delovanja in obnavljanja, s tem pa za sedanje in prihodnje generacije vedoželjnih bralcev ustvari knjigo, ki kompleksnost celice in živega osvetljuje na sodoben način.
Pesem celice, Gen in Kralj vseh bolezni so trije deli načrtovane tetralogije o ključnih vidikih razvoja (človeškega) življenja, zdravja, bolezni in smrti. Mukherjee jo ima namen v bližnji prihodnosti sklenitiše s knjigo o (ne)umrljivosti in (ne)smrtnosti.
IZ KNJIGE
»Kaj bo prinesla prihodnost in kaj pomeni izraz 'novi človek'? Ne mislim na 'novega človeka' v znanstvenofantastičnih opisih prihodnosti z dodatnimi zmogljivostmi umetne inteligence, robotike, vida v infrardečem delu spektra in podobnimi nadnaravnimi značilnostmi. Prav tako ne mislim na 'transčloveka', obdarjenega s sposobnostmi, ki presegajo naše sedanje stanje.
Mislim na človeka, predelanega s prirejenimi celicami, ki pa bi bil videti (bolj ali manj) enako kot vi in jaz in bi tudi enako čutil. Mislim na žensko s hromečo, trdovratno depresijo, ki bi ji živčne celice (nevrone) dražili z elektrodami. Na mladega fanta, ki bi ga zdravili s poskusno terapijo presajenega kostnega mozga in gensko prirejenimi celicami za zdravljenje srpastocelične bolezni. Na bolnika s sladkorno boleznijo tipa 1, ki bi mu vbrizgali njegove lastne matične celice, obdelane tako, da proizvajajo hormon inzulin, ki v krvi vzdržuje normalno koncentracijo glukoze, goriva za celotno telo. Na osemdesetletnika, ki bi mu po več srčnih napadih vbrizgali virus, ta pa bi v njegovih jetrih trajno znižal koncentracijo holesterola, odgovornega za zamašitev arterij, in tako zmanjšal nevarnost ponovitve težav s srcem. Mislim tudi na svojega očeta z vsajenimi nevroni ali napravo za draženje nevronov, ki bi stabilizirala njegov korak, tako da ne bi doživel padca, zaradi katerega je pozneje umrl.«
