Pretresljiva, a navdihujoča življenjska zgodba Dareta Vidica, ki se po udaru strele in izgubi najbližjih poda na pot iskanja odrešitve.
Strela z jasnega; Dare Vidic, Biba Jamnik Vidic
“Oplazi te in vzdigne v zrak. Letiš čez skale kot v počasnem filmu. Nič ne čutiš, nič ne boli, nič ne kljuva in ne skeli. Vse telo imaš čisto otrplo. Če še tako razbijaš z omrtvičenimi rokami po skalah, da bi jih oživel, ne spraviš vanje življenja. Mlatiš z njimi po skalah, kri teče iz njih, vidiš, da so žive, veš, da si živ, pa vseeno nič ne čutiš. Samo trese, kar naprej trese, česar koli se dotakneš, trese. Pa smrdi, naravnost pošastno smrdi. Ja, če bi bila verna, bi rekla, da sem v peklu. Zaudarja po žveplu, po ožganem mesu, po osmojenih dlakah.” - Tovariš, 7. 8. 1972
Dare Vidic je 29. julija 1972, ko je bil star 13 let, na sedlu Malega Triglava doživel in preživel hudo nevihto. Več strel je udarilo v 14 pohodnikov. Štirje mladi fantje so umrli na kraju nesreče, eden čez nekaj dni v bolnišnici. Drugič ga je usoda zaznamovala leta 1991, ko je v zibki našel mrtvega, komaj štiri mesece starega sina Luka. Tretjič pa leta 2006, ko je deset dni pred svojim 44. rojstnim dnem umrla njegova žena Rezka.
“Z besedami se ne da opisati, kaj se je takrat zgodilo. Bil je nezemeljski občutek. Vse se je odvijalo kot v počasnem filmu. Lebdel sem v zraku, dvignjen približno meter od tal, in gledal enega od fantov, ki je ležal na tleh. Potem me je zagrnila tema. Ne vem, koliko časa sem bil brez zavesti. Ko sem se začel vračati v življenje, sem videl tunel, v katerem je bila močna svetloba. Naslednje, česar se spomnim, je bil piš mrzlega zraka, ki me je prisilil, da sem odprl oči.”
Deček Dare, ki je odraščal v idiličnem vaškem okolju, bi zagotovo odrasel v popolnoma drugačnega človeka, če ga ne bi zaznamovala nesreča s strelo. Za nameček je imel še to “smolo”, da je živel v času, ko še nismo poznali psihosocialne pomoči žrtvam tragedij. Takrat ni bilo psihoterapevtov, terapij in skupin za samopomoč. Edino kar je deček takrat lahko storil, je bilo to, da je obmolknil in se po svojih močeh trudil živeti dalje.
Uteho je našel v delu in športu. Zbral je celo toliko moči, da je šel leto po nesreči na domače polje, ob nevihti, čakat strelo. Pogumno dejanje, neznačilno za otroka, ga je osvobodilo strahu pred strelami. Ni pa mu dalo odveze pred krivdo preživelega. Krivda ga je tako močno razjedala - v nesreči je namreč umrl tudi njegov najboljši prijatelj, - da je začel drseti v depresijo.
“Iz hiše si dolgo časa nisem upal. Eden od razlogov so bili hudi občutki krivde. Če sem si že kdaj upal iz nje, sem strahoma pogledoval okoli sebe. Nenadoma sem postal tujec v domači vasi. Če se je kdaj zgodilo, da sem srečal katerega od staršev umrlih prijateljev, sem v grozi popolnoma zamrznil.”
Zato je, da bi se izvlekel iz črnega brezna, takoj, ko se mu je ponudila priložnost, zapustil domačo vas in se preselil k bodoči ženi. Ko se mu je življenje končno obrnilo na bolje, ga je doletela nova tragedija. V zibki mu je umrl otrok. Na plano so, ob žalosti zaradi izgube otroka, privreli še spomini na nesrečo. Spet je stisnil zobe, ponudil ramo ženi, sam pa na svojo rano nalepil nove obliže.
“Lukovo trupelce sem neke noči, bilo je med tretjo in četrto uro zjutraj, našel jaz. Prebudila me je tišina. V hiši je bilo zlovešče tiho.”
Ko se je družina po težkih mukah sestavila ponovno, ga je usoda udarila še tretjič. Po dolgi bolezni mu je umrla žena. Tokrat je na rano nalepil toliko obližev, da jo je še komajda slutil, vedoč, da se kot oče treh otrok ne sme dokončno zlomiti. Uteho je tudi tokrat našel v delu in naravi. Hoja v hribe ga je sproščala in osvobajala, osvobodila pa ga ni, le omrtvičila mu je bolečine.
“Iz bolnišnice sem se odpeljal s črno vrečo, ki so mi jo potisnili v roke ob odhodu. V tej navadni vreči za odpadke so bile stvari, ki so pripadale Rezki. Domov sem prišel drugačen. Bil sem spet 13-letni deček, ki se je vrnil s Triglava. Nočne more so se vrnile. Buden sem hodil po dnevni sobi, solze so mi v potokih lile iz oči. Tudi tokrat so prvi dnevi po Rezkini smrti potekali v nekakšni megli. »ZAKAJ, zakaj moji dragi odhajajo od mene?« sem se znova in znova spraševal. Zaradi žalosti in nespečnosti sem spet začel drseti v depresijo. Ženina smrt me je potolkla. Imel sem občutek, kot bi izgubil del sebe.”
Čez čas, ko si je vseeno dovolil zaživeti na novo, je spoznal, da nikoli ne bo zares živel, če ne bo očistil svojih ran. S pomočjo druge žene, se je po petdesetih letih podal na posebno pot. Pot spopadanja s krivdo, bolečino, strahom in nazadnje sprejetjem vsega, kar se mu je zgodilo. Prav sprejetje mu je dalo moč, ki mu je nazadnje prinesla odrešitev.
“Danes sem ponosen nase, da sem zmogel odpreti vsa vrata, se soočiti s travmami, jih izpovedati in v sobe spustiti sonce. Nehal sem bežati tudi pred občutki krivde, strahovi in bolečinami. Danes je moj korak lažji. Tudi zato, ker skozi odprta vrata pronicajo topli sončni žarki, ki grejejo sobe mojih spominov. Danes vem, da bodo moji dragi, ki se nikoli ne bodo postarali, za vedno ostali z mano. Zdaj ne več kot huda bolečina, temveč kot lepi spomini na čase, ki so nam bili dani, da smo jih lahko preživeli skupaj.”
Knjiga prinaša pomembno sporočilo, da se je treba s stiskami čim prej spoprijeti. Pomagala bo mnogim, ki doživijo kakšno hudo nesrečo in potem zelo dolgo o tem nočejo spregovoriti. Doživljanja, ki jih deli z nami avtor, so lahko v pomoč na naši poti (od)rešitve iz brezen temačnih misli in čutenj, v katera so nas pahnili neljubi dogodki. V bralcu sproža refleksije in pretrese. Je dokument življenja preživelega.
Marsikdo ima kako bolj ali manj tragično življenjsko epizodo, pretresljivo, bolečo, trgajočo. Potemtakem, kako je biti Dare Vidic, morda niti ni dosti drugače, kot kako je biti jaz, kako je biti ti. Kako skozi razpoke v skorji preživetja najti živost, ki je ostala skrita v sredici znotraj.
“Prepričana sem, da bo Daretova knjiga pomagala mnogim, ki doživijo kakšno hudo nesrečo in potem zelo dolgo o tem nočejo spregovoriti.” – Metka Klevišar, zdravnica
“Doživljanja, ki jih deli z nami Dare, so lahko v pomoč na naši poti (od)rešitve iz brezen temačnih misli in čutenj, v katera so nas pahnili neljubi dogodki.” – pater Karel Gržan
“Dramatična izpoved o občutkih krivde in vlogi žrtve obenem. S podporo žene Bibe se je Daretu uspelo soočiti s travmo preteklosti. To zmore le malokdo.” – Nataša Pergar, bioterapevtka
“Knjiga prinaša sporočilo, da se je treba s stiskami čim prej spoprijeti.” – Polona Lapornik Jamnik, psihiatrinja
“Daretov vzpon presega fizični napor. Postane prispodoba življenjskih preizkušenj in trenutka, ko se odločimo, da nas preteklost ne bo več določala.” – Saša Petejan, novinarka
Biba Jamnik Vidic je novinarka, ki se je kalila najprej v televizijski hiši Pop TV, kjer je delala v uredništvu 24ur.com, vodila svetovalno rubriko Popovi zdravniki, bila del ekipe Preverjeno, sodelovala pri idejni zasnovi, izdelavi in oblikovanju spletnih portalov Vizita, Biba leze in Zadovoljna, bila je tudi prva redaktorica teh spletnih strani. Več let je kot novinarka sodelovala s časopisnimi hišami Dnevnik, Delo in Delo Revije. Po njeni idejni zasnovi je Aleš Žemlja, režiser dokumentarnega filma Triglav: pot odrešitve, napisal scenarij za film.
