Zapisi Urbane mame, ki so strnjeni v to Malo noro, malo zmešano knjigo, so začeli nastajati v najbolj nemogočem in neprisebnem obdobju, v času avtoričine druge porodniške na pragu štiridesetih, ko je nujno potrebovala fizični in umski odmik od dnevne rutine, dojenja in pokakanih plenic in ko je hrepenela po koščku popolne svobode, kjer bi se počutila kot normalen človek.
Malo nora, malo zmešana; Eva Duša Hodnik
Intervju z avtorico knjige:
1. Od kod ste črpali navdih za pisanje knjige?
Hormonalno neuravnovešen čas, ki nas dela malo nore in malo zmešane in ki lahko ženske spravi tudi do nedihanja in nam neredko zaustavlja krvni obtok, me je spodbudil, da sem svoje strahove, dileme, boje, strasti in veselja začela zapisovati.
Ti zapisi so postali meni (in mnogim drugim) moja mala terapija. Navdih sem, torej, črpala iz mojih vsakodnevnih frustracij.
2. Komu je knjiga namenjena?
Knjiga je namenjena vsem ženskam, ki se počutijo, da vsak dan organizirajo vsaj en polet na Luno in nazaj in pri tem skušajo ostati prisebne. No, pa tudi moškim, ki se trudijo doseči nemogoče – razumeti žensko (malo noro, malo zmešano) glavo.
3. Kakšno je sporočilo knjige?
V knjigi z vseh možnih zornih kotov in z znatno mero samoironije obdelujem povsem vsakdanje teme, ki nas ženske zanimajo, veselijo in nas bremenijo do zadušljivega, ker si, a le na videz, želimo vsega preveč – pridkanih otrok, vznemirljivih odnosov z moškimi in ljubimci, pristnih prijateljstev, odobravanja in ljubezni staršev, uspeha ali vsaj kakršnegakoli priznanja na poslovnem področju in pa te preklete neulovljive sreče.
Kako se z obremenjujočo nagubano kožo, s hektičnim utrujajočim urnikom, z nemogočimi malimi driskicami, ki nam komplicirajo življenje, z moškimi, ki jih ljubimo, a nas še vedno nikakor ne razumejo, s taščami, ki nas prijazno in nevidno nadzorujejo, s prijatelji, ki jih nujno potrebujemo, in pa same s seboj, druga z drugo, in tudi druga proti drugi, s svojo malo noro, malo zmešano glavo, z dnevnimi izzivi, z močjo super junakinj in tudi nemočjo tragikomičnih podob … kako se danes z vsem tem borimo ženske, fenomenalke, četudi večinoma le doma za štedilnikom, ko drgnemo zažgano ponev – to vse sem poskušala ujeti v zapisih v tej malo nori, malo zmešani knjigi.
Ženske, v katere sem na neki svoj hetero način kar malo zatreskana in ki so moja večna inspiracija, so mi s komentarji in s pozitivnimi odzivi ves čas dovajale kisik in vso potrebno ljubezen, da sem lahko pisala, zato se vsaki posebej zahvaljujem. No, pa tudi tistim moškim, ki me berejo. Obstajajo!
V košarico