Učna ura - Zagovor pedagoškega erosa; Massimo Recalcati
Knjiga Učna ura: zagovor pedagoškega erosa je temeljno esejistično delo sodobne pedagogike, ki na podlagi filozofskih in psihoanalitičnih uvidov kritično presoja tako avtoritarni kot permisivni model vzgoje, predvsem pa nemoč šolskega izobraževalnega sistema, ki podlega tržni logiki, namesto da bi netil željo po znanju, brez katere je sleherno prenašanje vednosti onemogočeno.
V razredu se med učno uro lahko zgodi pravi mali čudež: spoznavni objekt se preobrazi v »erotičnega«, predajanje znanja pa se naelektri in utelesi na svojevrsten način. Recalcati se ob tem v knjigi eruditsko sprašuje, kaj pomeni biti učitelj v potrošniško in tekmovalno naravnani družbi.
»V otroštvu sem veljal za idiota. Drugega razreda osnovne šole nisem izdelal, češ da sem nesposoben za učenje. Ko govorim, ko skušam kaj naučiti, naslavljam vedno njega, idiotskega otroka, kakršen sem bil. Za njegovo dobro krčim, meljem, premlevam do kosti. Med slušatelji mojih predavanj vedno iščem zdolgočaseni in rahlo butalski obraz otroka, kakršen sem bil. Njemu govorim, moji priči. Zanj destiliram besede, vsak koncept predelujem v tisoč in eno rahlo predrugačeno obliko, se vrtim okrog njega, ga izžemam kot limono, zato da bi iz njega iztisnil ves sok. Njemu govorim. To je moja skrivnost. Poleg sebi skušam omogočiti dostop govornemu predmetu še drugemu v meni, ki me posluša, a ne razume. Njemu govorim. Za njim stegujem vrat med neznanimi obrazi tujcev. To je moj nevidni tovariš, pravi poslušalec, moj nikdar izdelani preizkus znanja.«
»Teoretski in terapevtski psihoanalitik Massimo Recalcati (1959), esejist in publicist, javni intelektualec, s pričujočim delom – za nas prevodnim prvencem – postavlja mejnik sodobne pedagogike. V italijanski in evropski prostor vpelje lacanovsko različico nauka o pedagoškem erosu, ki ga pri nas poznamo po zaslugi pionirskih raziskav in spisov pedagoga Stanka Gogale (1901–1987). Dobra priložnost, da knjigo vzamemo v roke in primerjalno doznamo izvirnost ter meje tako imenovane kulturne pedagogike.« – Jernej Šček, iz spremne besede