Obrazi življenja. Neskončno jih je. Kolikor si jih življenje lahko zamisli. Preko vseh njih nas življenje zapeljuje, navdušuje, čudi, preizkuša, bogati, slači, oblači, ljubi, uči.
Obrazi življenja; Katja Premrl
Rada zrem v te obraze. Rada se jih dotikam, vonjam, okušam, čutim, ljubim, se z njimi pomenkujem ali v njihovi tišini obsedim. Še posebej ljubi so mi obrazi meni dragih ljudi, pa tudi tistih, ki jih srečam naključno, kjerkoli pač že in pogled sreča pogled in srce sreča srce, največkrat kar brez besed.
In potem so obrazi kamnov in belih skal, obrazi dreves in drobnih potokov in neskončnih morij, pa obrazi ptic, metuljev in visokih trav. In obrazi pomladi, poletja, jeseni, zime, vzhodov, zahodov, sonca, lune, neba in zemlje, vetra, dežja in mavrice.
In je obraz njega, ki vidi globoko navznoter in iz mene izvablja nagajivko, zapeljivko, osrečnico, ljubimko.
Pa obrazi, ki se odstirajo v trenutkih spokojne tišine in včasih globoke bolečine in mi dajo vedeti: »Živiš, živiš!« Obrazi svetlobe in teme, samosti in povezanosti, strahu in ljubezni, rojstva in smrti. Skozi neskončnost oblik, barv, vzorcev, tekstur in množico naj-najrazličnejših bitij, življenje doživlja in srečuje samega sebe, se širi in ljubi.
Podihala bom ta trenutek.
Dihala bom tebe, življenje!
Direktno v srce te bom dihala,
da me zadeneš še bolj
in direktno v možgane,
da se zapišeš v vse celice mojega telesa.
S celim telesom te bom dihala,
to silno ljubezen, ki si življenje.
Dihala te bom z nosnicami,
očmi, srcem, medenico, stopali,
dokler te ne spravim vsega vase,
da se z vdihom na novo rodim,
v tebe, življenje.
V košarico
