Odkrivanje pravega pomena umiranja in smrti.
Življenje–smrt–življenje, 2. dopolnjena izdaja; Adrian P. Kezele
Knjiga podrobno opisuje poti, po katerih gremo po smrti. Poleg opisov doživetij po smrti vsebuje tudi 37 vaj, da se lahko pripravimo na uspešen prehod. Knjiga nas osvobodi občutkov strahu, bolečine in izgube. To je priročnik, ki podrobno opisuje poti, po katerih gremo po svoji smrti. Prinaša znanje, s katerim lahko spoznamo in celo načrtujemo svoje življenje in napredovanje prek meja smrti telesa in osebnosti.
Že sam naslov knjige – z besedo »smrt« med besedama »življenje« - nam govori, da smrti ne bi smeli ločevati od življenja. Ko proučimo njeno vsebino, ugotovimo, da smo odkrili novo dimenzijo svoje resničnosti in da ob pomisli na smrt ne občutimo več strahu in nelagodja. V srce se naselili čudenje, mir in celo radostno pričakovanje.
Vedenje o tem, kaj se dogaja ob smrti, je bilo do sedaj dobro skrito. Morda ste o njem kaj prebrali v knjigah o obsmrtnih doživetjih ali knjigah z religijsko vsebino. To je povsem drugačna knjiga. Opozarja nas tudi na razpotja in odločitve, ki jih moramo narediti, ter njihove posledice. Poleg teoretičnih razlag in opisov doživetij po smrti telesa knjiga vsebuje tudi sedemintrideset praktičnih vaj, da se lahko pripravimo na uspešen prehod in napredovanje skozi področje smrti.
To je knjiga, ki bi jo moral vsak, po možnosti že v mladosti, ne samo prebrati, temveč tudi dobro proučiti. Če vas čaka še dolgo življenje, vam bo knjiga pomagala, da ga izpolnite s samozaupanjem in gotovostjo. In če ste se že približali času odhoda, boste v njej našli neizčrpen vir modrosti, ki vam bo vrnila upanje, srečo in mir.
Knjiga nas osvobodi občutkov strahu, bolečine, trpljenja in izgube.
V košarico
Predgovor avtorja k drugi izdaji:
Minilo je več kot petnajst let, odkar se je knjiga Življenje-smrt-življenje znašla v rokah bralcev. V tem času je doživela nekaj nespremenjenih izdaj. V trenutku ko pišem ta predgovor (maj 2021) je že nekaj časa ni na policah knjigarn. Vendar zanimanje za temo ne pojenjuje. Novi naraščaji gredo skozi življenje in se neizbežno, prej ali kasneje, soočajo z vprašanjem o smrti. Ampak naravni cikel dozorevanja ni edini razlog za ponavljanje ene od redkih knjig, ki govorijo o tabu temi smrti.
Tudi sama knjiga je s časom dozorela! Se pravi, njena vsebina je rasla skozi izkušnje tisočev ljudi v katerih rokah se je našla, a še več skozi izkušnje tistih, ki so se odločili slediti njene kažipote in poiskati izkušnjo zavestnega umiranja, prej preden se soočijo s tistim neizbežnim in tako pogosto nezavednim procesom smrti. V tem času je rasel tudi pisec te knjige, posebej ko dajem izkušnjo soočanja s smrtjo na kratkih in intenzivnih delavnicah, ki zajemajo ne samo intelektualno razumevanje procesa, ampak tudi »ritualni« proces umiranja, kjer uporabljamo »Branja za umirajoče.«
Jasno je in upamo, da je trenutek dejanske preobrazbe, ki ji pravimo smrt še daleč pred vami. In prav zaradi tega je to pravi čas za pripravo. Ker smo, ko se ta trenutek zares približa običajno razvrvani od bolečine, bolezni in strahu in smo popolnoma nepripravljeni sprejeti kakršnokoli znanje. Edino kar lahko prejmemo je vsakodnevna pomoč, topla človeška roka in sočutje. S tem se ukvarjajo psihologi in drugi strokovnjaki ali prostovoljci v hospicih. Njihovo delo je humano in dragoceno, ampak ta knjiga govori o nečem povsem drugem. Govori o smrti s perspektive C-Rexa in kot taka vam bo služila kot odskočna deska za nepričakovano in neverjetno potovanje v življenje, ki nima konca, življenje popolnoma osvobojene zavesti.
Iz recenzije - Marko Pavliha:
“Buči, buči, morje adrijansko!,” je pred dobrim poldrugim stoletjem vzkliknil Simon Jenko v čast Jadranskega morja, ki tedaj uradno niti ni bilo slovansko, pa še danes ni povsem. Raziskovalci oceana in vesolja zavesti bi se lahko z istimi besedami poklonili našemu duhovnemu učitelju enakega imena, ki buči tudi v tišini in nas notranje bogatí.
To je
Adrian Kezele, izjemno ustvarjalen pisec in ustanovitelj Duhovne akademije, v kateri s sodelavci poučuje integralno meditacijo. Je pobudnik projekta Nebesni labirinti, ustanovitelj globalne mreže intuitivne komunikacije Synchro.zone in združenj Umetnost darovanja ter Delfinov sen, poleg tega pa redno vodi triletni študij indijske astrologije džjotiš (jyotish), seminarje in delavnice s posebnim poudarkom na osvobajajočih izkušnjah.
Prebral sem mnogo njegovih knjig, od katerih so me vse po vrsti navdušile, nedavno tudi Življenje - smrt - življenje (
Založba Chiara, 2021, 328 strani), ki je sicer v izvirniku nastala že skoraj pred dvajsetimi leti, a je trajno aktualna. O umiranju in smrti kajpak pišejo tudi drugi pogumni avtorji in avtorice, od katerih sta mi v naših književnih logih najljubši dr.
Manca Košir (Darovi minevanja) in Urška Lunder (Paliativna oskrba v zadnjih dneh življenja), v tujih pa ameriška pisateljica in psihiatrinja švicarskega rodu Elisabeth Kübler Ross.
Kezeletova knjiga je razdeljena na štiri dele: 1. Soočanje: smrt kot del življenja, 2. Priprava: trije Načiketovi ognji, 3. Skrivnosti umiranja in smrti, in 4. Pot v nesmrtnost. Vsako poglavje je zaključeno s povzetkom (lekcijami) in praktičnimi postopki (vajami).
Sledijo trije dragoceni dodatki: A. Natalija Kustec: Ravnanje z umirajočimi osebami in tistimi, ki žalujejo za njimi, B. Branje za umirajoče in C. Program aktivnosti (delavnica o pripravi na smrt).
Kezele izhaja iz predpostavke, da vesolje nastaja iz zavesti, katere obstoj je nedvoumen, vse ostalo (zlasti materija) pa je “sumljivo” oziroma iluzorno. V predgovoru pravi takole:
“Tako je smrt velik, največji osvoboditelj. Če so bile v življenju omejitve, karmični dolgovi, lekcije, napake in uspehi, smrt vse to izenačuje, vse postavlja v kontekst, ki je veliko širši od tega, ki ga imamo zdaj. Utelešena v človeškem telesu je duša pravzaprav omejena. Teži k povratku v svojo neomejenost, zato se med drugim tudi staramo in umiramo, ker zavest ne prenaša stalne omejitve.”
Avtor je neposredni navdih za to sijajno delo našel v Katha Upanišadi, ki pripoveduje o srečanju dečka Načikete in gospodarja smrti, boga Jame, kakor tudi v Tibetanski knjigi mrtvih (svojo izkušnjo pa je opisal v knjigi Gospodar smrti).
Poleg rojstva je smrt edina izkušnja, ki jo bo doživel sleherni človek, zato bi morali strah pred njo zamenjati z ljubeznijo. V naravi namreč nič ne umre, le spreminja se, energija je neuničljiva, spreminja zgolj obliko, v kateri se kaže. Zategadelj:
“Smrt ni konec življenja, ampak konec enega njegovega dela. Smrt je bolj podobna koncu šole ali celo enega šolskega leta. Tudi če je nismo uspešno končali, to ne pomeni, da je konec našega izobraževanja.”
Knjiga je preobsežna in takisto dokaj zahtevna, da bi jo podrobneje predstavil na tem mestu, zatorej bi želel omeniti le še nekaj sporočil. Bog Jama denimo pojasni Načiketi, da mora človek, ki si želi uspešno umreti, še v času življenja v svojem srcu prižgati tri ognje, ki mu bodo zagotovili varen prehod skozi vrata smrti: ogenj atmana (sebstva), karme (pomen nenavezovanja in odpuščanja) in dharme (življenjski namen, smisel, poslanstvo). Vse naše življenja snema skrita “kamera”, človekova dejanja ostajajo zapisana v srcu, in ko nastopi smrt, se nam določeni deli prikažejo kot dokaz naših dejanj. Duša prepotuje določeno pot skozi umiranje in smrt, na kateri se med drugim sreča tudi s svetlobo, o kateri pričajo številne obsmrtne izkušnje.
Platnico knjige krasi narobe obrnjena drevesna krošnja, ki jo Adrian takole slikovito pojasni:
“V vedski filozofiji je dobro znana slika vesolja kot drevesa, katerega korenine so na nebu, veje pa se stegujejo navzdol. Korenin se ne vidi, kar simbolizira nematerialni izvor vesolja, absolutno in spremenljivo, ki se nahaja v osnovi vsega. Vedski izraz za to je brahman. Veje, listje in plodovi predstavljajo materializacijo nematerializirane energije. Te se vidijo, a se tudi menjajo. Rastejo, cvetijo, dozorevajo in na koncu propadejo. Prav tak je relativen, spremenljiv svet.”
Knjigo toplo in iz srca priporočam."
V košarico
