STOPITI V NIČ
V prazno stopi le korak, ki upa;
ve, da ne pozna stopnic.
A vendar gre in ne zgreši,
ko stopi v nič.
Iz trebuha in neba; Manca Košir
V Mančinem svetu je čarobnost živa resničnost. Osrednje, sveto mesto je posvečeno Presežnemu. Neopisljivi Skrivnosti, ki ni nekaj oddaljenega in abstraktnega, ampak je živa Prisotnost, s katero je Manca v nenehnem dialogu. Med svetim in posvetnim, vidnim in nevidnim, svetovi živih in umrlih ni mejá, oplajajo se in se zlivajo v eno – včasih nagajivo, drugič slovesno.
Srčnice so zapisani drobci tega neprekinjenega toka. V njih globoki molk neizgovorljivega podaja roko žuborenju smelega izgovarjanja.
Tina Košir (iz spremne besede)
Ne spreglejte 108 divje sladkih pesmi največjega perzijskega lirika in sufijskega mojstra HAFISA
»Nekateri jo goreče obožujejo, nekateri se ji – bolj ali manj zlohotno – posmehujejo, a v skoraj vseh zbuja močne odzive,« zapiše Tina Košir o mami Manci v spremni besedi. Doda tudi, da je Manca ena sama in ista v vseh pestrih sferah delovanja. Manca Košir pesmi ne išče, srčnice pridejo same do nje. Ljubezen, svetloba, eno in večnost jo nenehno kličejo, utirajo pot glasu srca. Ljubeznice, svetlobnice, smrtnice so sklopi pesmi, ki se končajo z avtobiografsko Marijo Magdaleno. Manca Košir vedno in povsod, tudi ob smrtih, najde svetle poti: »Samo živi bivamo v času. / Mrtvi so brez omejitev, zanje časa ni. / Zato smo lahko z njimi kadarkoli in kjerkoli.« Tudi v Samoti: »Samo z roba moraš stopiti. / Samo to. / Samota sama pade vate. / Ne bi si mislil, da postaneš / naenkrat povsem varen, ko si sam.« Skozi pesmi se sprehodimo od rojstnega kraja skozi pokrajine vseh njenih hkratnih in večnih življenj. Pesmi so posvečene ljubim in spoštovanim. Z Manco smo povsod, v kuhinji, domovini, niču, čudežih, tu, sedaj, vedno in povsod, toda kjerkoli smo, je ljubezen ob nas. V vseh pojavnih oblikah.
Jedrt Jež Furlan, Bukla 141
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
V košarico
Manca Košir, rojena 5. 3. 1948 v Mariboru. Odlomek iz Avtobiografije:
»Skozme tečejo pretekli časi in prihodnji, ko spim po samostanih in bedim na samotnih poteh, poslušam zvonjenje cerkvenih zvonov in sanjam sanje mrtvih. Prebodena z jeklenim žarkom se zemlje komaj dotikam ali pa gazim po njej do kolen. Oboje je cesta iste Domovine.«
foto: Miran Juršič (Večer)
