Ste bili tudi vi nadarjen, občutljiv in buden otrok, ki je že zelo zgodaj začutil potrebe in težave svojih staršev ter se jim prilagodil? Kaj se je ob tem prilagajanju dogajalo v vaši notranjosti? Kako to še danes vpliva na vaše življenje in odnose?
Drama je biti otrok in iskanje resnice o sebi; Alice Miller
V ranem otroštvu ste se naučili skrivati svoja najintenzivnejša čustva, ki so jih starši težko prenašali. Čeprav so se ta čustva, kot so jeza, ogorčenje, obup, ljubosumje ali strah, ponovno pojavila v vašem nadaljnjem življenju, se niso integrirala v vašo osebnost. Na ta način vašega najpomembnejšega dela, vira pravega Jaza, ne boste izkusili. Potlačevanje čustev vodi – tudi pri zelo inteligentnih in nadarjenih ljudeh – v čustveno negotovost, ki se izraža bodisi v depresiji (izgubi samega sebe) bodisi v grandioznosti – kar je pravzaprav obramba pred depresijo.
“Kako bi bilo, če bi stal pred vami hudoben, grd, togoten, ljubosumen, len, umazan, smrdljiv? Kje bi bila potem vaša ljubezen? In vse to sem vendar tudi bil. Ali to pomeni, da pravzaprav niste ljubili mene, ampak to, kar sem se pretvarjal, da sem? Dostojnega, zanesljivega, sočutnega, razumevajočega ali prijetnega otroka, ki v bistvu sploh ni bil otrok? Kaj se je zgodilo z mojim otroštvom? Ali nisem bil zanj ogoljufan? Saj ne morem nikoli več nazaj. Nikoli ga ne bom mogel nadomestiti. Od vsega začetka sem bil majhen odrasel človek. So bile moje sposobnosti preprosto zlorabljene?”
Poniževanje, pretepanje, klofute, prevara, spolno izkoriščanje, posmeh, zanemarjanje itd. so oblike zlorabe, ker škodujejo integriteti in dostojanstvu otroka, tudi če posledice niso takoj vidne. Šele v odrasli dobi bo otrok, ki je bil nekoč zlorabljen, začel trpeti zaradi tega in povzročati trpljenje drugim.
“Pri naši vzgoji je samo po sebi umevno, da velikokrat najprej spodrežemo žive korenine, potem pa skušamo po umetni poti nadomestiti njihove naravne funkcije. Tako npr. zaviramo otrokovo radovednost (nekaterih stvari se ne sprašuje), pozneje pa, ko bo pri otroku naravna želja po učenju izginila, mu bomo pri šolskih težavah ponujali dopolnilni pouk.”
Primeri, ki jih opisuje avtorica, vam bodo pomagali ozavestiti neizrečeno trpljenje sebe ali ljudi okoli vas, ki kot otroci niso imeli priložnosti, da bi se naučili živeti in izražati svoja resnična čustva.
“Nečesa nezavednega ne moremo odpraviti z oklici in prepovedmi. Postanemo pa lahko občutljivi, da to nezavedno spoznamo, zavestno doživimo in nadzorujemo. Mati ima lahko najboljši namen otroka spoštovati, pa tega ne bo mogla, dokler ne bo začutila, kako nemara z ironično pripombo, ki naj bi samo zakrila njeno negotovost, otroka sramoti.”
Knjiga, ki je prvič izšla leta 1991, vsebuje tudi slovarček psihoanalitičnih izrazov, ki ga je pripravil dr. Miran Možina, dr. med. spec. psihiater, sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor.
"Alice Miller (1923-2010), švicarska psihoanalitičarka poljskega rodu in tudi pomembna javna intelektualka, je bila s svojimi knjigami kar dobro znana tudi pri nas, zdaj pa njeni najodmevnejši (in doslej edini prevedeni) deli dobivamo v prenovljenih izdajah. V knjigi Drama je biti otrok, njenem najbolj znanem in vplivnem delu iz leta 1991, trdi, da je bila tradicionalna vzgoja slepa za resnične potrebe otrok. Zato so morali ti že zelo zgodaj potlačiti lastne občutke in želje, da bi s tem izpolnili pričakovanja staršev in si zagotovili njihovo ljubezen. Ta navidezna zrelost in uspešnost pa sta v njihovo odraslo življenje prinesli praznino, občutek neavtentičnosti in nezmožnost resnične bližine. Alice Miller pokaže, da mnogi uspešni odrasli, ki navzven delujejo trdni in močni, v sebi nosijo nepredelano bolečino zapuščenega otroka, ki hrepeni po priznanju in ljubezni. Prav zaradi svoje jasne prodornosti je knjiga postala klasično delo psihološke literature in je še danes izjemno aktualna.
V knjigi Upor telesa, ki je izšla nekaj let kasneje, je to temo še precizirala, saj analizira, kako travme iz otroštva niso zgolj spomini, temveč imajo trajen vpliv na telo. Njena osrednja teza je, da telo nikoli ne pozabi, kar je otrok moral potlačiti, da bi preživel v družini, kjer ni smel izražati čustev ali je bil celo zlorabljen. V knjigi prepleta analize različnih osebnosti, študije primerov in lastna opažanja, s katerimi pokaže, da se potlačene bolečine kasneje izražajo kot telesne bolezni, depresije ali celo avtoimunske motnje in bolezni. Posebnost njenega pisanja je sočutje, s katerim pa ne zamegljuje stvarnosti - avtorica ne obsoja posameznika, ki je nekoč moral zanikati samega sebe, temveč sistem in kulturo, ki sta to dopuščala. Knjiga je zato obenem osebna in družbeno angažirana; resnično ozdravljenje pride šele takrat, ko človek preneha iskati opravičila za nasilje staršev in posluša resnico svojega telesa." -Samo Rugelj, Bukla 189
