Kvačkane puščice

Kvačkane puščice so kriminalna komedija s črnim humorjem in nepredvidljivimi zapleti o treh ljubljanskih upokojenkah, ki jim je dovolj skromnih pokojnin, pokroviteljskega odnosa družbe do starejših in pasivnega čakanja na konec.

Katarina Keček; Kvačkane puščice

Marija, Angelca in Zofka kvačkanje prtičkov in sobotne obiske tržnice zamenjajo za povsem nov »prostočasni hobi«. Po slovenski prestolnici začnejo izvajati odlično zasnovane, predrzne in presenetljivo uspešne kriminalne akcije.

Satira o dostojanstvu in svobodi v poznih letih

Roman s svojo drzno in satirično zasnovo sporoča, da dostojanstvo, ljubezen do življenja in želja po samostojnosti ne zastarajo z leti.

Čeprav junakinje delujejo mimo zakona, knjiga kriminala ne opravičuje. Namesto tega ostro nastavlja zrcalo družbenemu licemerstvu in odpira vprašanje: kaj je večji zločin, drzen rop treh upokojenk ali sistem, ki človeka po štiridesetih letih poštenega dela potisne v boj za preživetje?

Kvačkane puščice nas opominjajo, da se za sivimi lasmi in mehkimi pletenimi jopicami pogosto skrivajo bistri umi, bogate življenjske izkušnje in neukročen, duhovit upor. Družba ga podcenjuje na lastno škodo.

Lokalna različica svetovnega žanra

Roman se vsebinsko uvršča med svetovne uspešnice o korajžnih starejših junakinjah, a se od njih loči po verodostojnem ljubljanskem okolju in po prepoznavno ostrem novinarsko-literarnem glasu avtorice. Knjiga ni zgolj nedolžna zabava, ampak ponuja sočno, politično nekorektno in neizprosno satiro slovenske družbene resničnosti.

Pripoved odlikujejo hiter ritem, nepredvidljivi zapleti in stalna napetost. Ropi ne potekajo vedno po načrtu, saj jih zapletejo nepričakovani človeški dejavniki, zdravstvene težave v najneprimernejših trenutkih in nenadni preobrati. Bralec zato vse do zadnje strani ne ve, ali se bo zgodba končala s tragičnim razkritjem ali s popolnim zmagoslavjem geriatričnega podtalja.

Odlomek iz knjige

»Punce, to je naš ognjeni krst,« zašepeče Marija, ko stopajo po oddelku s delikatesami. »Tu ne gre za denar,« dvigne prst visoko v zrak: »Tu gre za preizkus nevidnosti.«

Potem oprezno pogleda okoli sebe, enako naredita tudi Zofka in Angelca. Vrvež v trgovini je običajen, ljudje zbirajo v plastične embalaže zavito hrano, nihče se z nikomer ne pogovarja, vsakdo gleda samo predse. In v cene izdelkov.

»Pravilo številka ena,« zašepeta Marija: »Ne skrivajta se. Če se skrivaš, si osumljenec. Če pa stojiš sredi poti in iščeš očala, si samo nadležna upokojenka. Zofka, ti si vaba. Angelca, ti si logistika. Jaz sem opazovalka.«

Zofka zavije z očmi, a hkrati popravi svojo pleteno jopico in jo potegne navzdol. V rokah drži prazno nakupovalno vrečko iz blaga, ki ima na dnu skriti dvojni rob.

»Pašteta, Marija?« sikne zdaj Zofka: »Resno? Za prvo akcijo bi lahko izbrali vsaj kakšen dober pršut.«

»Ne bodi požrešna, Zofka. Pašteta je majhna, gosta in težka. Če jo lahko spraviš mimo blagajne brez tresenja, potem lahko spraviš tudi zlato paleto.«

Mnenja o knjigi

»Oj, tele tvoje kvačkarice so zakon, sem nameravala prebrati samo prvo poglavje, da dobim občutek ... In evo me že v 14. poglavju, te kar povleče noter ... Super ideja, sicer čisto možno, da samo naju zanima rop s strani babic, ker je bila to že davno moja otroška želja ... A roman je napisan tako duhovito, brihtno in posrečeno, da ... kapo dol.« - Miša Gams, pisateljica in literarna kritičarka

»Splošni vtis: zelo fajn, zabavna feministična kriminalka s socialno noto.« - Aljoša Rovan, prevajalec

o avtorici

Katarina Keček je novinarka, pisateljica in dolgoletna kolumnistka revije Jana. V svojih besedilih že leta z neizprosno ostrino in humorjem razkriva družbene absurde, odnose med ljudmi in vsakdanjo slovensko resničnost.

Njen slog zaznamujejo oster izraz, cinični črni humor, brezkompromisen pogled na sistemske krivice ter globoko sočutje do ljudi, ki jih je družba odrinila na rob ali spregledala. Zgodbe zasnuje na resničnih človeških usodah, terenskih izkušnjah in politično nekorektnem pogledu na svet.