Knjiga prinaša 108 resničnih, pretresljivih zgodb, ki odkrivajo skrite plasti slovenske preteklosti in nas opominjajo na pomembnost deljenja svojih izkušenj.
Ogenj, rit in kače niso za igrače 5. del; Milena Miklavčič
Lučkine in druge zgodbe
Milena Miklavčič v petem delu priljubljene serije Ogenj, rit in kače niso za igrače prinaša novo zbirko 108 presunljivih zgodb. Te zgodbe se tematsko raztezajo od osebnih pričevanj vedeževalke Lučke, ki jih je zbirala skoraj pol stoletja, do šokantnih zgodb iz slovenskih bolnišnic iz 60-ih let prejšnjega stoletja. Ena od teh, na primer, razkriva tragično izkušnjo novorojenčka, ki so ga po eksperimentih v porodnišnici vrnili materi kot telesno in umsko pohabljenega.
Knjiga prinaša tudi izjemno intimne zgodbe pripovedovalcev, ki so odraščali v veliki družinah, doživljali družinsko in spolno nasilje ter preživljali težke čase povojne ''rdeče buržoazije''. Avtorica se ne boji soočiti bralca z bolečimi resnicami, saj knjiga spodbuja k razkritju zamolčanih zgodb in prekinjanju uničujočih družinskih vzorcev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.
Lučkine in druge zgodbe so več kot le zgodbe – so del občanske znanosti, ki razkriva neizrečeno resnico o življenju Slovencev skozi zgodovino. Miklavčičeva se s svojo zbirko zapiše kot glas tistih, ki jih družba pogosto spregleda, in nas opominja na moč izpovedi ter skupnega ozaveščanja.
Poleg Lučkinih zgodb izstopajo pričevanja ljudi, ki so doživeli neizmerne tragedije, kot je mati, ki so ji vzeli otroka pod pretvezo zdravljenja zlatenice, a ji ga vrnili pohabljenega. Te zgodbe se dotikajo srca in duha in pozivajo Slovence, da ne molčijo več o svojih preizkušnjah. Knjigo bi moral prebrati vsak Slovenec, saj nagovarja vse generacije, od najstnikov do starejših.
Strank, ki so želele, da jim prerokujem, je bilo kasneje vedno več. Prihajali so tudi od daleč. Niso prišli le po nasvet, po namig, ampak so mi prinašali tudi svoje zgodbe. Včasih so od mene zahtevali nemogoče. Spraševali so, na primer, ali je njihov najbližji po smrti šel v nebesa ali v pekel. Kako naj bi jim odgovorila, če pa nisem verjela ne v eno in ne v drugo? Prišli so tudi takšni, ki so pričakovali, da jim bom razkrila, ali bo tiste, ki so jim naredili kaj hudega, doletela pravična kazen. Spet drugi so svojim »sovražnikom« odkrito grozili tudi s smrtjo. Od mene so želeli slišati, ali bodo zato kaznovani, ali bodo odšli v zapor ali ne. Največkrat pa so prihajali zaradi ljubezni in denarja. Ali zaradi obojega.
Nekoč se je zgodilo nekaj zabavnega. Prišel je zakonski par, ki ni mogel imeti otrok.
»Kaj naj narediva?« sta me v solzah prosila. Pogledala sem v karte in jima takole odgovorila: »Vsak večer ga morate pobožati po nabreklem udu in vi jo morate najmanj deset minut božati tam doli.«
»Ne vem, ali bo šlo,« sta bila v zadregi, a sta me vseeno ubogala. Čez dobro leto in pol je prijokal na svet dojenček. Pa ne zaradi mene, da me ne boste narobe razumeli. Božanje bližnjega ima čudežno moč, žal se tega ne zavedamo.
Ljudje so bili najbolj razočarani tedaj, ko so slišali, da niso karte tiste, ki jim prinašajo zadetek na loteriji. Zelo neradi so se sprijaznili z besedami, da se morajo za dosego cilja sami potruditi. Ali se čemu odpovedati. Obiskovalci so bili prepričani, da imajo karte čarobno moč, ki jim bodo uresničile skrite želje. - iz knjige
