Učenje pri don Juanu

»Carlos Castaneda nas pod vodstvom don Juana popelje skozi tisti trenutek somraka, skozi tisto razpoko v stvarstvu med dnevom in nočjo, v svet, ki ni le drugačen od našega, ampak je svet popolnoma drugačne resničnosti. 

Vanj je vstopil ob pomoči mescalita, yerbe del diablo in humita – pejotla, kristavca in gob. To ni zgolj opis izkušenj haluciniranja, kajti don Juan je prefinjeno vodil popotnika. Popotnik, torej vračev vajenec, s svojim tolmačenjem dogodkov tem daje pomen in tako omogoči, da jih po svoje doživimo tudi mi.

Antropologija nas uči, da je svet na različnih krajih različno opredeljen. Ljudje nimajo samo drugačnih navad; verjamejo v druge bogove in pričakujejo drugačne posmrtne usode. Svetovi različnih ljudstev imajo različne oblike. Že same metafizične predpostavke se razlikujejo: prostor se ne uklanja evklidski geometriji, čas ne teče premočrtno, vzročnost se ne uklanja aristotelovski logiki, človek se ne ločuje od ne-človeka, življenje pa ne od smrti, tako kot to velja v našem svetu. 

Nekaj o obliki teh drugih svetov vemo na podlagi logike jezikov staroselcev ter na podlagi mitov in obredja, ki so jih preučili antropologi. Don Juan nam ponudi bežne uvide v svet vrača plemena Yaqui.

Poglaviten pomen vstopanja v druge svetove – in s tem tudi same antropologije – se skriva v dejstvu, da nam izkušnje omogočijo razumeti, da je tudi naš svet kulturni konstrukt. Ko izkusimo druge svetove, svojega vidimo takšnega, kot je v resnici. To nam omogoči bežno uzreti, kakšen je verjetno resnični svet, tisti med našim lastnim kulturnim konstruktom in drugimi svetovi.«