Življenje je psihedelična izkušnja

Ko enkrat uzreš vzorec, mehanizme delovanja sveta – takšnega, kot je, in ne takšnega, kot si interpretiramo – se ti izkristalizirajo pogledi.

Krešimir Mišak je bil rojen v Zagrebu leta 1972. Na HTV je že dve desetletji legendarni voditelj svoje inovativne oddaje z naslovom Na robu znanosti, priljubljene tudi v Sloveniji. Raziskuje na križiščih naravoslovnih in družboslovnih znanosti, okoljske problematike, tehnologije ter njenega vpliva na zdravje in družbo, odkriva skrita znanja ter skrite dejavnosti korporacij, bank in vlad, ter tako spodbuja k razvoju zavesti. Gostil je že tudi najvidnejše avtoritete z vsega sveta (dr. Bruce Lipton, dr. Rupert Sheldrake, dr. Joe Dispenza, Pjotr Garjajev, Gregg Braden, Anita Moorjani, Lynne McTaggart, Nassim Haramein …). Skupaj z njim kažejo, kako je mogoče preseči staro znanstveno paradigmo, da bi planet in bitja na njem lahko zaživeli v blagostanju.

Mišak je človek s 'formulo', kot zadnje čase najraje in pogosto poimenuje svoje videnje sveta. Ko enkrat uzreš vzorec, mehanizme delovanja sveta – takšnega, kot je, in ne takšnega, kot si interpretiramo – se ti izkristalizirajo pogledi, pravi. Zato ni čudno, da je že pet let pred korono in vojno v Ukrajini pisal članke, ki jih je leta 2019 povezal v knjigo z naslovom Smrt transhumanizmu, svobodo ljudem! In v njej zapisal vse mehanizme, formulo, po kateri se  je potem zgodil tako virus in kot se dogaja vojna. Vse že je. 

Na kitaro nama je v tehniki fingerpicking, ki jo je pozneje zagnano obrazložil, odbrenkal uvodno špico, medtem ko je med smehom povedal: »To je zgodovinski dogodek! Moj prvi videoklic prek mobitela v življenju!« Službeni pametni telefon, kot vedno poudari, komaj zna uporabljati. A je vsa tehnologija s pomočjo najinih mladih pomočnikov gladko delovala. Njemu s terase v Zagrebu, meni v senci mojega velikanskega bobovca na robu Bleda. Nama, obema preverjeno zaljubljenima v Zagreb in v drevesa.

In samo vprašanje pravega trenutka je bilo, da je precizno sformuliral: »Mislim, da je vse sinhroniciteta. Tudi najin pogovor. Pravzaprav iz te formule izhaja, da ti prav vse, kar te doleti, nekako pripada. Seveda ne moremo vedeti, zakaj in kako, a če verjamemo v ta princip, bomo sčasoma že ugotovili. Ker se vedno znova nekako izkaže, da je pravi smisel dogodkov in srečanj z ljudmi vedno kakšen drugi od tistega, ki si ga je človek predstavljal. Tisti 'drive', ki je do tega pripeljal, ali neka privlačnost pa sta zgolj nekaj postranskega.« In to, pravi, se mu je že stokrat potrdilo.

Najboljši primer sinhronicitet se zdi tej legendi proučevanja robov znanosti gledališka predstava, Pica sa Krešom (in on ni ta Krešo!), v kateri je premierno igral sredi junija, tik po najinem pogovoru, in mi o tem zagnano poročal: »Zdaj je ladja v vodi, steklenica na krstu razbita in kmalu se bo izkazalo, kam nas bo nosil tok. Zanimiva, pravzaprav psihedelična izkušnja. Čeprav imaš masko, so emocije prave! Že zdaj pa vidimo, da je bil podvig uspešen, imamo prva povabila za nastope čez poletje in v jeseni.

In kako je do tega prišlo?« (To je bilo v duhu nekaj tisočink prej moje vprašanje, a sem vedela, da bo že sam rekel točno to. In je.) »Tako, da mi je znan igralec, ki pa ga nisem poznal, predlagal sodelovanje v dejavnosti, o kateri nimam pojma in za katero sem menil, da sem zanjo antitalent (igra). Meni je bil njegov predlog – že sama ideja, da me kaj takega vpraša, čeprav me osebno sploh ne pozna – tako absurden, da sem mu takoj rekel, da – lahko! In takoj, še pred prvo napisano vrsto, sem vedel, da bo vse skupaj gotovo hit. In to samo zato, ker sem bil prepričan, da že obstaja razlog, zakaj so sinhronicitete vse skupaj pripeljale do mene.«

Da si je večer pred premiero zvil nogo, je še močnejši dokaz o tem, da kozmična tajnica, kot on poimenuje uravnalno silo vesolja, dela brezhibno. On sicer pravi, da je iz tega potegnil nauk, da mora biti vsak porod težak. Jaz pa ga goreče kot že nekajkrat poprej rotim, naj vendar začne pisati tako znanstveno fantastiko (ker je nagrajen avtor tega žanra) o svetu, v kakršnem bi želel živeti. In ne spet kakšno noro distopično-utopično ali podobno 'tipično' katastrofično prozo, ki jo potem univerzum po načrtu avtorjev tudi dostavi v realnost. Ker besede ustvarjajo svetove!!! Znamenita fraza – 'brake your leg', ki je uveljavljen cehovski vzklik pred premierami v anglosaksonskem svetu, je namreč, iz priloženega razvidno, še enkrat opravila svoje delo.

Kaj je bila iniciacija za vstop Krešimirja Mišaka na rob znanosti? In to ne le v smislu teve oddaje, ki je potem dobila tak naslov pred 20 leti.

Rekel bi, da je bilo seme inciacije verjetno najbolj to, da je imel moj stari, ki je zbiral knjige, med njimi tudi take, kot so: Bermudski trikotnik, Leteći tanjuri – ozbiljno pitanje Franka Edvardsa … Posebno zanimive knjige so bile tiste senzacionalistične Ahmeda Bosnića … In to sem bral vsako leto znova – tako pač bereš, ko si otrok. To je bil ta prazačetek magije. Potem je v 6., 7. razredu prišel strip Marti Misterija – saj je neumno, da omenjam strip, a v tistem času brez interneta je bil tako dragocen, ker je imel na platnicah vedno že najavljeno posebno temo, ki jo je še dodatno obravnaval. In tako sem pri desetih, enajstih letih bral o Atlantidi! Pozneje, konec 90-ih, ko sem se vrnil iz vojske, se je zgodil tretji vstop v ta svet: takrat so začele izhajati knjige, kot je Polje Lynne McTaggart, pa Prepovedana arheologija (M. Cremo in R. L. Thompson). Vse to sem vseskozi bral, pozneje sem začel pisati za revijo. Tako se je začelo.

(Vmes vzkliknem – že letajo! In se zasmejeva. Tik ob meni so divje nizko letele ptice, v višavi nad krošnjo drevesa pa nekaj … večjega. Tiste junijske dni okoli 6., ko sva govorila, je bilo v zraku vse sorte … prav otipljivo in vidno.)

Gotovo so vsi gostje oddaje 'vaši' in dragoceni. A če bi priporočili komu, ki še ni videl nobene oddaje, ogled kakšne najbolj značilne ali intenzivne – s čim bi začeli?

Meni se včasih zdi, da kaj sploh ne zanima ljudi; recimo Alex Podolinsky, pionir biodinamike, ki je v Avstraliji naredil biodinamično kmetijo velikosti Istre in naredil revolucionarne obrate … Je pa težko odgovoriti na to vprašanje, nanj bi različno odgovoril pred petimi, desetimi, 15 leti. Kaj pa vem, paradigmatsko zajema vse David Icke, s svojimi temami je odprl povsem nova videnja sveta. Mene pa so najbolj fascinirali ti velikani s področja alternativne arheologije.

In če bi priporočili eno samo oddajo?

Taka, da je v njej pravzaprav vse, kar je treba vedeti o življenju, je oddaja z Anito Moorjani. Gledalca bi napotil k sporočilu njene knjige in njene izkušnje. Ki je – preprosto – izrazi se! To je bistvo vsega, kar se dogaja v življenju, univerzalna formula za vse.

Presunljiva in jasna knjiga 'Z roba smrti v pravi jaz' je v moje življenje prišla že v izvirniku kmalu po izidu, 2013, in me prevzela. Leto zatem je bila že v oddaji?

Res je, in me prav zanima, kako bi nanjo gledal danes. Dogaja se mi, da ko po 15 letih z določeno količino znanja preberem isto knjigo, v njej vidim čisto druge vsebine. Tako bo nekomu, ki ni vajen metafizičnega razmišljanja, to z Anito Moorjani samo zgodbica. In čisto razumem, jaz sem skorajda zavrnil možnost, da bi jo obravnaval v svoji oddaji. Češ – ja pa kaj, če je neka ženska doživela bližnje srečanje s smrtjo, tega je že polno! Kdor pa je že presegel to fascinacijo in kogar zanima formula, kaj iz tega izhaja, pa ve, da je to močno. Mi je pa še vedno jasno, da se lahko kdo čisto izgubi v detajlih njene zgodbe.

Kaj pa vi vidite danes drugače?

Recimo v letih 2004 in 2005 sem delal oddaje o sinhronicitetah in transhumanizmu – a ne z današnjimi očmi. Bile so nekaj abstraktnega, nek futurističen pojem, ker še nismo bili omreženi in ni bilo še te pametne tehnologije. Zdaj pa – same sinhronicitete. Zdaj vem, da so morda eden od najpomembnejših pojavov v življenju. In transhumanizem – kdo je človek, kako ga nalagamo v 'cloud' … Pa ne gre samo za informacije, ki so bile drugačne – enostavno so bili bolj zaprti časi, vsi smo vedeli manj kot zdaj.

Kako je rasla oddaja, kaj je bistveno drugače od začetka?

Kot vse prave organske zadeve se je Na robu znanosti pojavila žena začetku taka, kot je zdaj. Saj je imela notranjo evolucijo glede tem, a že od začetka je imela posneto napoved in špico z logom.  A tehnologija je bila drugačna, interneta ni bilo, veliko sodelavcev smo imeli, jaz pa sem želel, da je v vsaki oddaji polno prispevkov. No, to pa je drugače od danes. Nisem ravno oboževal televizije in sem hotel narediti vse drugače od tistih oddaj, ki jih ne maram, tako imenovane govoreče glave.

Prispevki v magazinskem smislu?

Ne, vedno je bila ena osrednja tema. Prva oddaja – Atlantida. Zato pa veliko sogovornikov, in to je bilo pravzaprav zelo naporno, čeprav smo delali takrat samo enkrat na mesec. Težko je bilo najti te ljudi, imel sem po štiri goste na oddajo, po večini se niso poznali med sabo, in po štiri prispevke v eni uri. A vse je teklo kot dobro utečen mehanizem. V živo, naenkrat. In ko smo posneli, je bil oddaja narejena! Si mislite, kakšni psihični pritiski so to bili. Najprej sem imel celovite teme, recimo parapsihologija. Sčasoma pa sem začel obdelovati podteme, psihokinetična kirurgija, remote viewing, teleptija, telekineza …

Kaj je zdaj bistveno drugače tako v tehnološkem smislu in v vaših občutkih?

Prispevkov nisem delal več tako na silo in vedno manj jih je bilo. Pa saj tudi ni bilo treba, saj dandanes ne gre več za količino informacij, pač pa je bistvena globina. Potem je pred devetimi leti odšel na Irsko moj alter ego, moja desna roka Giuliano Marinković, on je na številne načine sooblikoval to oddajo, prinašal teme … Tako se je oddaja začela spreminjati. Naj pride določen človek, razlaga o neki temi, in poglejmo, kaj bo. Morda je bilo v vsem tudi malo lenobe, morda se je zmanjševala količina sredstev. Računalniki so na nek način individualizirali ta posel in pravzaprav povzročili, da oddaja ni več tako skupinsko delo.

Ker ne poznam vaših sodelavcev, vam bom verjela na besedo: kako je sodelovati z vami, kaj si mislijo o vas sodelavci o vas?

Vse najboljše, kar se mene tiče (smeh). Na robu znanosti že 20 let delajo 4 osebe; le ena ne ravno vsa ta leta. Z režiserjem Mislavom Hudoletnjakom sem kuhan in pečen. Zelo nadarjen dramski pisec in eden najboljši režiserjev HTV, tudi sam prinaša določene teme. Druga je organizatorka in producentka Sanja Knez. Čeprav je vmes postala šefica nečesa čisto drugega, je operativno obdržala ta posel z mano. In tu je še asistentka režije Jasna Petraković. Čeprav delajo vsi še sto drugih stvari, smo mi kot neka organsko zaprta enklava – nič ne pride iz nje in tudi ne vanjo. Nič se ne izve, kaj se v njej dogaja. 'Pa sad eto, tako ti je to'. (smeh)

Kaj želite prinašati gledalcem?

Moja primarni izziv pa je bil vsa ta leta isti: najti temo za prihodnji teden. Na srečo me tematika zanima, zato sem se ji iz tedna v teden podrobno posvečal, in sploh nisem razmišljal, da s tem kakorkoli na karkoli ali kogarkoli vplivam. Šele danes vidim, da so bile tudi informacije, ki so prihajale ravno skozi oddajo, pravzaprav zelo koristne za današnje čase in bi lahko marsikomu rešile glavo. A to vidim šele danes. Sicer sem samo kar naprej iskal teme: pride poletje, malo pozabim na vse skupaj, pa spet pride september, paranoja, ni tem, pa se zaženem, kličem, iščem … Niti sekundo pa nisem razmišljal, ali s tem na koga vplivam. To mi ni padlo niti na rob pameti.

Vas je kateri gost posebno presenetil?

Pravzaprav ne. Itak ničesar ne delam na slepo, ponavadi se vedno prej srečam z gostom, da vidim, če 'je ali ni'. Z drugimi besedami, snemam šele, ko vem, da sta tema in konstrukcija jasna gostu in da imava neko 'meso'. Zelo redko se je zgodilo, recimo pri kakšnih tujcih, da ni bilo časa za srečanje prej. V takih primerih sem se še toliko bolj pripravil. A o nikomer ne morem reči ničesar slabega.

Se je kateri od gostov posebno zanimal tudi za vas in vaše delo?

Hm, pravzaprav so številni rekli, da je bil to njihov najboljši intervju, recimo Michio Kushi. Ne vem, zakaj, nisem si gledal njihovih drugih intervjujev, a verjetno zato, ker je bilo pri nas vse tako temeljito strukturirano.

Koga pa ste si še posebej zaželeli?

Lahko rečem, da sem bil velik privrženec in občudovalec Michela Creme, ki se ukvarja s prepovedano arheologijo. No, njega pa sem prav povabil iz Amerike, imel sem nekoga za zvezo, plačali smo mu karto in je prišel. Povabil sem Jeffreya Gruppa, avtorja knjige Korporativizem. Pa preko satelitske zveze sem klical Lynne McTaggart, takrat leta 2004 še ni bilo današnjih videozvez, in sva naredila intervju. Te ljudi sem jih poklical. Vsi drugi so prišli.

Moji priljubljeni so poleg nje od vaših gostov in tematik še Bruce Lipton, seveda Anita Moorjani, pa astronavt Edgar Mitchell, Ho'ponopono, Rupert Sheldrake, Nassim Haramein … In vse to smo poznali že pred dobrimi desetimi leti!

No, edini človek, h kateremu sem šel v hišo, pa je bil Rupert Sheldrake. Tja smo lahko šli, ker sem imel neko prijateljico, ki ga je poznala. In še k Jacobu Libermanu na Havaje, a to je bilo zato, ker smo ga tam snemali, na plažah. Vsi drugi, in do zdaj je bilo gotovo že okoli 150 raznih tujih gostov iz vseh držav, kar si jih lahko predstavljate, Nova Zelandija, Rusija, Japonska, Amerika, Čile, karkoli … vsi so nekako prišli v Zagreb. Ne vprašajte me, kako. Kar kdo pokliče in reče – ta pa ta je tukaj. Tako sta recimo prišla v Zagreb tudi Joe Dispenza in Bruce Lipton. Prišla je Vianna Staibal, izumiteljica theta-healinga, prišli so tudi obskurni, nepoznani. Ne vem, kaj naj rečem – nikamor nimam namena iti. Ko me nekdo vpraša, če se mi zdi nekdo dober gost, rečem – super, naj pride. Kaj pa naj? (smeh)

Kaj pa vaše ustvarjanje znanstvene fantastike?

Sicer sem pred kratkim po dolgem času dokončal neko zgodbo, in ta žanr sem vedno oboževal, zanj sem dobival celo neke nagrade. Vedno sem rad bral avtorje, kot so Stanislav Lem, H. G. Wells, Ursulo K. Le Guin … Vse revije Sirius sem kupil, čeprav jih niti odprem ne več. Zdi se mi, da je znanstvena fantastika omogočala neke vrste prediktivno programiranje za čas, ki prihaja. A se mi je nekako ne da več brati, ker so mi veliko bolj navdihujoče sinhronicitete v vsakdanjem življenju. Morda se je znanstvena fantastika nekako pretočila v življenje in je ne potrebujem več.

In vaše spanje in sanje, poznate lucidne?

Na žalost še nisem imel lucidnih sanj. Nisem še videl duha, in, še huje, nikoli nisem videl NLP-ja. Si lahko predstavljate! Kakšen luzer! (smeh)

Če naredi Krešimir Mišak bio-bibliopovzetek o sebi, tako rekoč 'elevator pitch', kot ga je pred kratkim pred intervjujem z Matejo Hočevar, reče, da so mu pomembne oddaja, glasba in knjige. In čas je za …

Glasbene želje

Kaj vas je oblikovalo v svetu glasbe?

Sem ljubitelj skupine Stray Cats, njihov kitarist je res bistveno vplival na moje življenje. Pa sploh ne ve, da obstajam! In medtem ko je snemal te krasne plošče, je bil reven, spal je po zabojnikih, torej teh let nima v enakem spominu kot jaz, ki sem ga poslušal.

Katera glasba vam je največ dala?

Ko si tako aktiven poslušalec glasbe, ko sem jaz, potem je v vsakem obdobju nekaj drugega. A lahko samo ponovim, da je meni najljubši in najboljši band na svetu skupina Stray Cats. Saj sem poslušal vse sorte, a ko sem slišal drugi album Gonna Ball iz leta 1981, ki sem ga kupil kot rabljeno ploščo na bolšjaku – to je bilo to. Na svidenje! Absolutno sem ostal očaran do današnjih dni. Kitarist je 'nenadmašljiv', in to mi je všeč.

Kaj je pospremilo vašo prvo ljubezen, prvi poljub, se spomnite glasbe?

To je pa zelo preprosto. Glede na to, da so se prvi poljubi dogajali v srednji šoli, in da sem bil od prvega letnika srednje šole izoblikovan rockabilly, zalizci in vse to … Nimam kakšnih romantičnih spominov na kakšno nežno pesem (smeh). A moje dekle ni bilo iz tega sveta, okoli naju so bili pri prvih poljubih vedno neki darkerji, pankerji (smeh)

Ste s sedanjo glasbeno skupino resni?

Hm, takole bom rekel: s skupino Hakuna Matata smo po eni strani zelo resni. Redno snemamo kvalitetne plošče z avtorsko glasbo, ki so dobro sproducirane, imamo dobro opremo, imamo uigran repertoar, redne vaje … In po drugi strani, ker se vsi razen bobnarja ukvarjamo tudi z drugimi zadevami, moramo biti kar disciplinirani. Imamo okoli deset koncertov na leto, najpogosteje v Kulturnem centru Mesnička v Zagrebu. Z zasedbo Virusi in Fantom je bilo še veliko več koncertov. Po večini so zdaj tam nekje med marcem in majem ter oktobrom in decembrom, včasih pa jih tudi ni! Naslednji bo v Slavonskem Brodu, prihajamo v Hum na Sotli, samo kakšne tri kilometre od slovenske meje, vabljeni! Saj ne da nam to vzame ves čas v življenju, kar pa vas naj ne zvede, kljub vsemu imamo profesionalno disciplino; z basistom recimo neprekinjeno igrava 35 let. 35! Torej sva bila že pri Fantomih, snemala plošče, doživela celo tak mikrozvezdniški status, turneje, avtogrami…

In med korono, ko ni bilo koncertov?
To sem izkoristil in se preusmeril na fingerpicking style in igral na kar nekaj koncertih.

Cheta Atkinsa?

Ste pa ena res redkih, da to poznate!

Eden od sinov ga igra, je velik strokovnjak, njegov pokojni profesor Boris Bursać je pisal tablature za Chesterja. Big fan, kot se reče!

(To spodbudi Krešimirja, da ves navdušen začne spet brenkati – in drugače kot navdušeno ne gre ta kompleksna tehnika, ob kateri kar žubori od neke goste, igrive polifonije. Na hitro je fingerpicking slišati, kot da igrajo dva do trije kitaristi. »Kot cel bend!«, vskoči Krešo, medtem ko podrobno in ves vesel razlaga o tem, kako palec igra bas in tako naprej. Podrobnosti na škodo glasbenih navdušencev na tem mestu izpustimo, moje učne minute na to temo so bile doslej že številne in prijetne, a kljub izšolanosti v inštrumentih in temu, da je bil moj prvi reden zaslužek pred leti poučevanje glasbe, ne razumem tega žanra na racionalnem nivoju; je pa prisrčen. Na tem mestu spustimo tudi presenetljivo naetraktiven pasus pogovora o koncertih, ki jih Krešimir namerava poslušati ali ki jih je slišal. Pravi, da gre na koncert samo še, če pride »kakšna relikvija, kot je Chuck Berry, recimo«. Dan po pogovoru kar sam od sebe pošlje nekaj svojih posnetkov muziciranja iz znamenitega kluba Mesnička v Zagrebu. Pohvaljen, opa – pridemo poslušat in preizkusit, ali ta tako opevani klub prenese tudi kaj plesnih ritmov. V njem vsak večer kaj igrajo, ob torkih pa 'profesor' Krešo tudi predava; na koncu pa že koga pohopsa, da zaigrajo skupaj. O Mesnički bo, pravi, zdaj objavil reportažo celo National Geografic. »Prišel je neki Američan in mu ni bilo jasno, kako imajo lahko v istem prostoru predavanja o konoplji, igrajo en večer džez, drugi večer etno, tretji večer heavy metal, in da hevimetalci poslušajo v njem džez.« Pač center alternativne in 'poljoprivredne' kulture. Zveni obetavno!)

Bi živeli od glasbe?

Prav všeč mi je, da ne živim od glasbe, pač pa živim z glasbo. Sicer bi bila to neka druga zgodba. Rad sodelujem z raznimi bendi, celo z nekim metal bendom sem snemal, delal špice za televizijo, delali smo glasbo za nek dokumentarec … Zato pa se mi zdi, da kar naprej koga poslušam, ker se toliko gibljem, kar je dobro.

 

Obrnimo ploščo: čuječnost kot nadaljevanje psihedelije

In kdo je Krešimir brez televizijskih žarometov? Kako skrbi za to, da ostaja v kondiciji ob vsem tem tempu, kakšna fiskultura ali kaj iz palete bolj mehkih pristopov k oblikovanju telesa? Tukaj sem edinokrat v dobri dobri uri najinega klepeta dobila enobeseden odgovor: »Ne.«

Kaj pa naredite za mir v svojem dinamičnem življenju?

Vedno bolj se zavedamo sveta, kakršen je. Sicer sem imel pred petimi leti dobrega učitelja čuječnosti, (budist Mihajlo Pažanin, več o njem tudi v knjigi Transhumanizem, op. a.), a to je bilo zame samo nadaljevanje neke psihedelične faze od prej, zdaj pa se je vse skupaj spet spremenilo v nekaj drugega. Nadgradnja, ki mi je res veliko dala, predvsem skozi njeno uporabo v vsakdanjem življenju.

In kako je integrirana v to vsakdanje življenje?

To je kot s kolesom: ko se ga naučiš voziti, tega nikoli ne pozabiš, pa čeprav ne 'vadiš' kar naprej. A čuječnost kar naprej vadiš: tako, da zbrano poslušaš, zbrano gledaš, tako pravzaprav ustvariš prostor med sabo in reakcijami in se tako manj 'stresiraš', recimo temu tako.

In zdaj nekaj čisto drugega:

(Opomba prve poslušalke intervjuja – 'spoiler alert': intenziteta in zagnanost debate, zaznana v tonu in hitrosti že tako hitrega govorjenja, je v tem predelu še vidno narasla. Kljub zagotavljanju intervjuvanca, da ga to vse skupaj sploh ne zanima. Hmmm!)

S katero civilizacijo/s katerim planetom se najbolj identificirate, koliko vam še burijo domišljijo te teme? Prej ste že omenili tako otroško kot profesionalno zanimanje za Atlantido.

Zdaj absolutno nimam potrebe, da bi o tem kaj veliko razglabljal – niti nisem pretirano radoveden. Briga me, kako je na drugih planetih. Kaj pa vem, vseeno mi je! V redu mi je tu. Sicer sem s perspektive koga drugega Arkturijanec, Marsovec … Seveda je bila v otroštvu močno navzoča tista posebna želja, potovati skozi čas. Zdaj pa …   

Saj res, kako je bilo s tem v otroštvu?

To je bila zelo intrigantna, razburljiva slika. Ko sem se prvič srečal s knjigami o zunajzemeljskih bitjih, sem imel 8, 9 let. A moram priznati, da so mi bili vsi ti primeri, o katerih so govorile, celo malo dolgočasni. Pač nekako vedno isto – leti letalo, spremlja NLP … Spomnim pa se razburljivih poročil o tistem ameriškem pilotu, ki se je zrušil 49. leta, ko je spremljal nek NLP – tako visoko se je dvignil, da mu ni mogel več slediti. To mi je bilo neverjetno inspirativno in zanimivo – še posebno, ko sem bil otrok.

In ufologija danes? Debate so vedno bolj intenzivne, upokojeni ameriški generali ravno zadnje čase množično govorijo javno o bližnjih srečanjih, nekoč tajnih …

Danes vem: v ufologiji, če je resna, je samo veliko nekih podatkov, in če bi želel iz vsega tega nekaj izpeljati – ne moreš. Dlje ko vse skupaj preučuješ, bolj vidiš, da ni skupnih imenovalcev. Že to – kaj pa je NLP? So to tiste cigare, 'motherboards', leteči krožnik, so to čisto drugi tipi plovil? Svetlobne krogle? Od kod prihajajo? Iz druge dimenzije? Zaobidejo gravitacijo? So neke vrste roboti? Kaj od tega si samo domišljamo? Obstajajo ugrabitelji zavesti? Vse skupaj lahko tako zmede … da lahko o vsem skupaj razmišljaš samo parcialno.

Vzbujajo pa pozornost, vedno večjo.

Ko sem še manj vedel, se mi je zdelo, da mi je vse jasno. Pa v resnici ni tako. NLP-ji so bili od nekdaj ena od tem v moji oddaji. To je edina tema, ki je resnična, a je hkrati – fantastična. Torej realna in fantastična. Takih tem ne najdeš zlahka.

Vaju z oddajo še vedno tlačijo v predal psevdoznanosti?

Hja, tu se je zgodila zanimiva transformacija. Od začetka teh tem ni bilo nikjer in so nas res stlačili med nekakšne misterije. Paradoksalno je, da se je parapsihologija imenovala šarlatanska znanost. A nikoli v vsej njeni zgodovini se ni z njo ukvarjal nihče, ki bi imel nižji naziv od doktorja znanosti! In obenem so paranormalne pojave dokazovali s tisočerimi podrobnostmi, največ v zgodovini znanosti. Še veliko bolj so se potrudili za dokazi od tistih, ki preverjajo zdravila, preden gredo na trg. Znanstveniki se ukvarjajo s parapsihologijo na znanstven način in zato tudi sledijo določeni rezultati.

A ta materija večini še vedno deluje vljudno rečeno neulovljiva.

Res je, a sčasoma so začele te teme nekako pridobivati na pomenu, rekel bi, da se je začela dogajati neka naravna evolucija duha časa, in sistem jih je začel gledati drugače; sicer jih še napada in etiketira, a generacije so se zamenjale. Tako so me začeli vabiti na fakultete, da jim predavam o svojih temah. Tam zdaj poučujejo profesorji, ki so zrasli ob moji oddaji! Da ne govorim o določenih znanstvenikih z Inštituta Ruđerja Boškovića – kakšne neverjetne zadeve so mi pripovedovali! Javnost tega ne bi mogla verjeti.

Tudi pri zdravnikih se je veliko spremenilo, kajne?

Tako je, spontano so prej čudne stvari postale ne-čudne – pa ni nihče tega niti opazil. Primer: če bi v 70-ih letih 20. stoletja na zahodu kdo rekel, da je čustvovanje v povezavi z zdravjem – saj bi ga imeli za norega. Danes pa vsak zdravnik to ve, učbeniki pa se niso spremenili! Recimo dr. Nela Sršen, znana hrvaška zdravnica iz Padove, je napisala knjigo Rak na duši. V oddaji mi je govorila, da po obliki stisnjenosti mišic na obrazu že ve, katerega raka ima človek. Da je vse to povezano s čustvi. Vidi, katero čustvo se dotakne določenega organa. To so že vrata do starih, tradicionalnih šol, ki so proučevale to povezavo. Duh časa je naredil svoje.

Še vedno pa buri javnost vaš odnos do globalnega segrevanja!

Recimo ko me kaj vprašajo o globalnem segrevanju in odgovorim, kakšna farsa je to, začnejo razlagati, da lažem. Hkrati pa me ljudje drugačnega mnenja povabijo, da o tem predavam na fakultetah – v Osijeku, Zagrebu … So tako eni kot drugi. Začelo se je dogajati. Resničnost je bolj razvidna. Poznam številne profesorje na fakultetah, ki trdno zagovarjajo teorije zarote. To je sicer samo etiketa, bistveno pa je, da je njihova pripravljenost za razumevanje sodobnosti veliko širša. Čutim, da se dogaja sprememba.

(Argumente enih in drugih, alarmistov in fundamentalistov, pa znanstvenikov in objemalcev dreves je v knjigi Podnebje raziskal Charles Eisenstein; pri vseh je odkril, da so lahko čisto inteligentni ljudje, pa vseeno nimajo vseh podatkov in govorijo blago rečeno neresnice, ki nič ne prispevajo k rešitvi problema. Kratek spremni zapis k slovenskemu prevodu te knjige je prispeval tudi Krešimir Mišak.)

Kaj se je zgodilo, recimo, zdravnikom?

Živimo v istem svetu. A pred 20, 30 leti večina ni vedela, da se s homeopatijo zdravi, denimo, tudi mačke. Danes pa to vsi vedo. Niso ne zlonamerni ne neumni. Vidijo rezultate! Poznam zdravnike v Zagrebu, ki imajo splošno prakso, a če v tebi prepoznajo, da si odprt za te pojave, ti bodo ponudili homeopatijo. A bog ne daj, da bi to kje uradno omenili.

Bo kakšna taka tematika prišla v naslednjo knjigo?

Ne, preveč len sem, da bi pisal knjige. Obstaja pa časopis Svijetlost, in tam nekje leta 2016, 17 sem začel v njem pisati kolumne, ki so potem v 2019 prerasle v knjigo Smrt transhumanizmu, svobodo ljudem! Ves čas sta se mi prepletali dve temi; ko sem pisal o njima, sem se jima vedno bolj posvečal. Po eni strani transhumanizem, po drugi strani pa katastrofika, psihedelija; in vse bolj se mi je dozdevalo, da je med tem neka povezava. Moja prejšnja knjiga, ki je izšla 2016, Duhovni ratnik i beskrajni kozmički orgazam (Duhovni bojevnik in neskončen kozmični orgazem), je imela že vse, elemente psihedelije in transhumanizma. A še nepovezano. In potem se je zgodil ta naslov kot šala, kot parafraza na Smrt fašizmu, svobodo narodu.

In ravno naslov, čeprav je marsikomu res težak, poveže vse v knjigi!

Tako je, to sem nenadoma dojel in leta 2019 sem se dokončno odločil sestaviti knjigo. A ko sem zbral vse kolumne, sem šele ugotovil, kaj vse mi manjka. Večkrat sem se že tako lotil pisanja knjig – da bi nekaj na hitro spravil skupaj; a včasih to ne uspe. Nenadoma sem videl, kaj vse moram povezati, in se lotil prvega poglavja. Vsako od novih poglavij mi je vzelo blizu dva meseca, pojavile so se še druge teme, fraktalna geometrija in podobno ... Tako so se vzpostavili trije deli. (V slovenskem prevodu sta se založbi, ki sta se združili za izdajo, odločili za dva dela, v izvirniku pa je vse skupaj v eni knjigi). V bistvu sem po malem pisal knjigo od leta 2016. Nekje v oktobru, novembru 2019 bi morali iziti, a smo slavni sejem Interliber zamudili, tako da smo potem izšli v decembru. Knjiga je, skratka, rezultat mojega petletnega 'buljenja' v te teme.

Kaj se je izkazalo kot presežek kolumen?

Najlažje razložim takole: leta 2006, 2007 se je pojavil David Icke v moji oddaji, pa v knjigi in še eni knjigi … Ponudil je neke nove podatke in mi spremenil očala, pogled na vse. Če sem takrat gledal v časopise, sem uzrl, da je vse, kar piše v njih, točno, samo predznake je bilo treba razumeti zamenjane. Recimo: zberejo se bankirji, pridejo predstavniki držav, in ker je bančna kriza, predstavniki držav prepričajo bankirje, da povečajo finančno kontrolo. Prej bi si jaz mislil – glej, glej, premierji se bojujejo za svoj narod, ubogi bankirji pa naj, kot se reče, 'popušijo'. Vendar sem opazil nekaj drugega: bankirji so v bistvu neki profesionalci, in zdaj so k njim prišli ljudje, zaradi katerih je sploh kriza in ki so pravzaprav postavili te bankirje na njihove položaje, in zdaj bodo skupaj še povečali centralizacijo in koncentracijo moči. Tako sem napisal knjigo z naslovom Sve piše u novinama, a ponešto i ne (Vse piše v časopisih, nekaj pa tudi ne), tudi ta izhaja iz kolumen. In tako sem dojel to 'formulo'. Po njej sem zložil tudi Transhumanizem.

Kako se 'formula' izkazuje v praksi?

Z drugimi očmi sem zmogel pogledati na politiko, trende in tako naprej, in sem nenadoma postal neke vrste prerok. Ljudem sem denimo rekel, kdo bo zmagal na volitvah in kdo nima šans, ker sem spoznal formulo sveta. Ob neki priložnosti sem celo za nek časopis napisal, da bo zmagal nekdo, za kogar so vsi mislili, da ne bo. In je. Nisem spremljal statistike, samo vedel sem: čakaj malo, zdaj se krepi desnica v Evropi, torej morajo vzpostavili lažno desnico, se pravi bo zmagal ta in ne druga oseba; in vedno se mi je obnesla ta logika. Ko pač obvladaš formulo, ti ni treba vedeti točnih podatkov, samo to, v katero smer gre vse skupaj, na kaj bo vplivalo, in lahko prepoznaš, kako se vse skupaj odvija. Ko zdaj slišim recimo pobudo 'Rešimo prst', vem, da to pomeni, da hočejo večji nadzor nad tlemi. Z drugimi besedami, ko imaš formulo za razbiranje, ti ni treba več brati.

Recimo česa ni več treba brati?

Neki prijatelj me je že pred petimi leti masiral, naj berem Hararija. Mainstrimaš, ta moj prijatelj. Jaz pa sem mu govoril – prav ni mi treba brati takih knjig, na desetine sem jih že prebral: superveliko podatkov o temi, najpomembnejše pa ni povedano; to, kar pa kritizira, pa v bistvu promovira. In pet let je potreboval ta moj prijatelj, da mi je priznal: (blaga, predvidljiva kletvica, op. a.): "Prav si imel, Harari je transhumanist." 'Kužiš?' A ko enkrat uzreš formulo, potem bi moralo biti pravzaprav zelo jasno dekodirati vsako tako zadevo. In pri tem greš lahko zelo globoko, zagotovo. Do vprašanj samega duha.

Kaj so bili transformativni trenutki vašega življenja?

Recimo – en res pomenljiv trenutek se je zgodil, ko sem šel leta 2009 na prvi obred z ayahuasko. Izredno močan vtis je naredila name in mi ustvarila kup novih uvidov in konceptov, skozi katere sem lahko potem opazoval svet. In potem, pet let pozneje, ko se je pojavil Mihajlo, ki me je učil čuječnosti. Takrat sem doživel novo spremembo; kot da je bilo življenje pred tem eno, zdaj po tem doživetju pa je bilo drugo življenje, druga kvaliteta. A to ni bilo kot na recept – tu imaš tableto in boš videl, kaj ti naredi. Ne, to so bila integrirana doživetja, zaradi določenih razlogov so me zanimala že prej, in vse me je vodilo k tem spoznanjem, bila so del moje zgodbe. Zelo intenziven del mojega življenja.

Ob takih doživetjih se vedno rada vprašam, kaj je njihov namen. Pa vi?

Ključno je, da se človek lahko orientira v življenju, da se dobro počuti sam s sabo, mislim, da ni potrebnih drugih praktičnih vidikov uporabe. Nekoč davno sem mislil, da je magija nekaj takega, da ti upravljaš s svetom. In da sem jaz čarovnik in se s čarobno paličico dotikam zadev in delam svet po svoji meri, kot pač hočem. Ko pa v resnici pobliže pogledaš skozi sinhronicitete, ki so zagotovo magija, pa ostane samo magija proučevanja, kaj je tvoja usoda in sprejemanje tega, ne pa upravljanje z njo. To je torej čisto drugi tip magije! Ker življenje je v bistvu psihedelična izkušnja.

In kaj je psihedelična izkušnja?

Po definiciji je to intenziven občutek v zavesti, ki ima zate simboličen pomen. In kaj je življenje? Intenzivno doživetje v zavesti, ki ima zate simboličen pomen. Kaj pomeni simbolično? Recimo, jaz menim, da ni treba biti nekakšen asket. Na primer – človek bi rad zaslužil za hišo. In to je v redu. A kaj se dogaja? Zanj je ta hiša simbol uspeha. Sama po sebi hiša sploh ni pomembna, ko jo enkrat zgradi, ga sploh ne zanima več. Torej celo mi skozi materialno življenje nezavedno živimo to simbolični del. In ko začneš vsa doživetja interpretirati kot simbolična, potem nenadoma vsak pojav obravnavam tako: poglej, zaslužil sem denar, kakšna simbolika je v tem? In potem – glej, glej, zmanjkalo mi ga je. Kakšna simbolika je v tem? Kakšen val? Kakšen ritem življenja? Skratka – to je potem neka čisto druga zgodba.

Lahko to ponazoriva še bolj praktično? Je to raziskovanje posvečeno temu, da ugotovimo, kako izluščimo svojo pravo naravo?

Seveda! Odgovor na ta 'What's the use', kaj je namen vsega skupaj tudi v psihedeličnih izkušnjah, je to, da vidimo, da obstaja usklajeno vesolje, ki ima nekatera vrata zate odprta in neka zaprta in da bi bilo pravzaprav dobro, da se znebiš svojih misli, ker bo tako ali tako na koncu po' njegovem'. Tako da bi rekel, da je to praktična uporaba teh doživetij. Rekel bi, da takšen odnos v življenju s sabo zelo pogosto prinaša nepričakovane koristi, torej ne tisto, kar lahko predvidevaš že vnaprej ali misliš, da boš imel od tega določene koristi. Recimo ko začneš nenadoma bolj poslušati ljudi, se morda z njimi bolj spoprijateljiš, lepše se bodo obnašali do tebe in ti bodo naredili kakšno uslugo, če jo potrebuješ. Veliko praktičnih vidikov je takega obnašanja. Hočem reči – govorimo samo o tleh, in potem iz njih zrastejo razne trave. Ne govorimo pa o tem, da mi bo koristila vsaka trava.

Kaj pa klasična dilema – nas tehnologija poneumlja ali lahko celo dviga zavest?

Takole bom rekel: Recimo – imam otroka, in številni drugi ljudje ga imajo tudi. In vsi se sprašujemo isto. Pametne naprave. Ne moreš jih izolirati, to je del sveta otrok. Mera. Kaj je prava mera? Seveda te transhumanistične tehnologije spreminjajo človeka, definitivno. A kaj se dogaja? Spremenijo ga, če ga čisto prevzamejo, če je to vse, kar obstaja. Če smo k njim prikovani z vso pozornostjo.

In je prava mera možna?

Če imate otroka ('klinca'), ki je odrasel v stimulativnih okoliščinah, je razvijal svoje človeške veščine, ročne spretnosti, spoznaval glasbo, dobil neko širino, ker so se z njim igrali – ob vsem tem pa je absorbiral te vsebine, dobite najboljše od obojega! In glede na to, da s tehnologijo povečujemo možnost multitaskinga, potem dobimo ljudi v najboljšem pomenu besede z večjimi sposobnostmi. Čeprav zveni to po malem že transhumanistično, bi rekel, da gre za iskanje neke koristi, dobrega za ljudi – in te definitivno obstajajo.

Kako pa vzpostaviti pravo mero?

Za življenje v tem času in za vzgojo otrok je zelo pomembna zelo visoka raven prepričanosti v določene zadeve. Ker če nisi prepričan vase, te bodo ljudje kar naprej strašili, in boš hodil k zdravniku in ti bo predpisoval neke terapije, potem te bodo spet drugi ljudje strašili, da se ti bo nekaj zgodilo, če tega ne boš vzel … Torej moraš biti zelo prepričan vase, da rečeš – ne, tega ne bom, to ni dobro zame, nekaj drugega bom. A ko pride strah, ni ravno lahko.

Kaj vas še mika raziskovati?

Tako ambiciozno mi zveni, kaj naj bi še raziskoval – nikoli nisem ničesar raziskoval, saj ne moreš raziskovati stvari, za katere ne veš, da obstajajo! Enostavno morajo priti do tebe. Tako, kot so teme prihajale do mene, pač sem se gibal v določeni družbi, bral primerne knjige – no, pa recimo, da je to raziskovanje. A to ni zavestno raziskovanje, to se mi zgodi kar sproti. Tako da sam nimam nobene ideje in ničesar ne raziskujem. Absolutno ničesar. Samo iščem teme.

Pa vseeno, gotovo slutite, kaj je 'Next big thing'?

Videl sem, da se je nek ciklus tém zaprl, mislim, da smo pravzaprav priča razdvajanju svetov, se že dogaja. Ker imam kar naprej predavanja po raznih odročnih krajih, vidim te majhne enklave, ki nastajajo. In tega ni videti na televiziji, na televiziji se vidi samo transhumanizem. To je njihov medij, tam se reklamirajo. V znanosti reklamirajo sebe. Harari reklamira njih. In rekel bi, da se ta premik proti avtonomiji – ne samo posameznika v smislu, da ima svoje plošče in svojo hrano, pač pa tudi te lokalne skupnosti, da je to tisto, kar se bo vedno bolj dogajalo. In hkrati so tehnologizirani, prihaja nek zanimiv čas, ki se ga sploh ne da predvideti.

Torej se imamo česa veseliti!

Seveda! Da ne govorim o tem, da pa jaz nenehoma razmišljam o povečevanju sinhronicitet. To mi je neverjetno. Pred 20 leti jih ni bilo – ali pa jih nismo videli – isti vrag za nas. In zdaj jih je toliko, tako da si mislim – kaj se bo zgodilo z njimi v nadaljnjih petih, 10, 20 letih? Ker – pozor, noben trend se ne bo ustavil. Transhumanizem se ne bo ustavil. Od 2001. leta pa obstaja ta drugi trend, ki ga zaznamujejo nevroplastičnost, genetika, tehnologija zvoka, raziskovanje svetlobe, raziskovanje psihedelikov – vse to plus povečevanje sinhronicitet.

Kako bi najbolje pojasnili sinhronicitete?

David Peat je napisal vrhunsko knjigo Sinhronicitete – most med materijo in umom. In res, to so sinhronicitete. Zunanji svet nekako manifestira nekaj, kar ima povezavo s teboj, od tam proti notranjosti in od notranjosti navzven. Čudno! In mene najbolj zanima, kaj bo s tem. Ker to je v bistvu edino, kar omogoča vedno neko resnično navdušenje v življenju, in, rekel bi, navdih. Fenomenalno! Tako da bi rekel – Watch for synhronicities, man! To bi bilo moje sporočilo.

In čisto vse ima simbolni pomen!

Res je, tako da se vedno pogosteje sinhronicitetam prav ne upam odreči, to je skoraj kot neka oblika bogaboječnosti – ker kdo pa sem jaz, da bi s svojimi idejami ali z idejami o omejevanju odločal, s čim, s kom in kdaj se bom ukvarjal! Mislim, da ima vse, kar se dogaja človeku, simbolni pomen. Ne glede na to, ali je to nekaj, kar nas ravno privlači, ali pa bi hoteli od tega pobegniti. In v tem se življenje ne razlikuje od psihedelične izkušnje. Oboje je intenzivno dogajanje v zavesti, ki ima simbolni pomen za osebo, ki se ji to dogaja.

Kje se to še najbolj izkaže?

Nemalokrat celo v moško-ženskih odnosih, kjer nas privlačijo na videz neki hormonski tripi, a šele pozneje dojamemo – če dojamemo – da je bilo 'raziskovalno področje' nekaj čisto levega, kar s tem prvim sploh nima zveze. Ti se moraš samo znebiti svojih predstav o zadevah, o tem, kakšne naj bi morale ali naj ne bi morale biti. In tako vse fenomenalno steče, ker se ti ni treba o ničemer več odločati. Vse se odloča zate.«

Daj, kar ti daš

Za konec sva, tako kot jaz zadnje čase pristopam k vsem dejavnostim, sicer najpogosteje že na začetku, še s posebno pozornostjo do racionalno-intelektualnega tipa ljudi, 'odprla' karte. Tokrat orakeljske. Hitro sem ga seznanila s konceptom, a se je izkazalo, da mu ni ravno znan. Takole si je povzel mojo razlago in se hitro, kot o vsem, glasno pogovoril sam s sabo: »Kaj naj postavim? Vprašanje? Namero? Aha, že vem, se pravi si lahko samo predstavljam neko področje, ki me zanima, in vprašam, kaj mi o tem govorijo karte, da bom uzrl neko logično povezavo, neki scenarij? Hja, v meni je toliko enih zmeštranih področij – a menda vesolje že ve, kaj mi bo dalo.« In se v obetu prihajajočih odgovorov, ko je dojel koncept, vidno zagrel: »Dajva, potegniva tri karte!«

Ko se je končno zmenil in za tančico intelektualne skepse slabo skritem pričakovanju celo umolknil, sem mu jih 'odprla'. O tem pa … mu dovolimo, da začuti in razglablja kar sam. Saj, kot vedno znova poudarja, ima simbolno sporočilo vedno »smisel za točno določeno osebo«. Je pa bilo intenzivno, čeprav bliskovito, to pa že lahko povem. Njegovo bliskovito vprašanje je izdalo, da se mu je prikazal … No. Tisto, kar »odloča zate«. Tako ali tako je že vnaprej sklenil: »Odkar sem ugotovil, da imam opravka s silami, ki so večje od mene, vem, da lahko rečem samo: Daj, kar ti daš.«

 

Knjiga Smrt transhumanizmu, svobodo ljudem! (v slovenskem prevodu 1. in 2. del) je koncentrat pomembnih informacij za boj z nevednostjo – v duhu pisanja Lynne McTaggart, Naomi Klein in podobnih raziskovalcev, ki so življenje posvetili pravzaprav iztrebljanju neumnosti. Mišak niza tudi povzetke pogovorov, ki jih je opravil z vodilnimi raziskovalci in poznavalci življenja onstran omejitev; njegovi sogovorniki so bili znanstveniki svetovnega formata, kot so dr. Rupert Sheldrake, dr. Joe Dispenza, dr. Bruce Lipton, Pjotr Garjajev, Nassim Haramein; omenja izsledke avtorjev, kot so Fritz A. Popp, Karel H. Pribram, Ervin Laszlo in številnih drugih. V preciznem destilatu nam nalije čistega vina, pod nos nam pokadi z vonjem tobaka brez kemikalij. Kaj bomo storili s tem?

Kot pravi avtor: »Glede knjige bi zelo preprosto povzel: prvi del prikazuje transhumanizem in paradigmo, s katero prihaja, in da transhumanizem vsiljuje vprašanje Kdo sem jaz, a nanj ne odgovarja. Drugo vprašanje, o katerem ni tako veliko povedanega niti v teh mojih prejšnjih knjigah – v bistvu pa odgovori na to vprašanje Kdo sem jaz, a tako, da ne moreš identificirati, ne moreš ga videti; on je ta, ki doživlja. In prvič v 21. stoletju se za to pojavljajo tudi znanstveni dokazi, da je res tako, prej je bilo samo treba verjeti mislecem. Tretji del knjige pa je tudi zelo pomemben, ker se ukvarja s fraktalno geometrijo, A ne samo z geometrijo vesolja, pač pa tudi s fraktalno biologijo, s fraktalno fiziko, a tudi s fraktalno travmo, torej s transgeneracijsko; temu sem se posvetil v knjigi tudi z osebnimi zgodbicami, ki so pravzaprav del fraktalnosti. Tako govorim v enem poglavju o otrocih in v drugem o smrti mame. In to je ta fraktalnost, nekomu si otrok, nekomu starš, vse smo …

Knjiga je mogočno zbrano delo vsega širokega znanja avtorja desetih knjig in 20 let TV-oddaj. In avtor se zaveda, da »vsekakor transhumanizem ob kritiziranju nehote tudi reklamiramo«.

Iz knjige

»Čudežno lepe, računalniško proizvedene slike fraktalnih vzorcev bi nas morale spomniti, da navkljub naši današnji tesnobi in navideznemu kaosu našega sveta v naravi vendarle obstaja red. In glede na to, da ta red sam po sebi ustvarjajo samopodobni fraktalni vzorci, pod Soncem pravzaprav sploh ni nič posebno novega. Ezoterični svet fraktalne geometrije nam daje matematični model, ki namiguje, da so osnovni elementi darvinistične teorije – samovoljnost, nejasnost, slučajnost ali naključnost – zastareli. Menimo, da trajno podpiranje teh arhaičnih idej predstavlja glavno grožnjo obstanku človeštva, in da bi morale take ideje čim prej propasti, kot predkopernikanski nazor, po katerem je bila Zemlja središče vesolja.«

»Spremembe so hitrejše kot kadar koli v zgodovini. Ljudje, rojeni tam nekje konec 60-ih let prejšnjega stoletja, in desetletje prej in potem so šli praktično 'od kamene dobe do virtualne resničnosti' v dobrih tridesetih letih. Videli s(m)o še ljudi, ki so orali zemljo s plugom, kar je enako kot pred nekaj tisočletji, in vidimo vse, kar je tehnoloških novotarij. In pri vsem skupaj je bistveno, da poznamo varuhe znanja. Morda so to že tudi tisti otroci, ki se znajo igrati kakšno igro brez česar koli tehnološkega, še posebno brez (pametnega) telefona. Je pa eno, da to veš v teoriji, povsem drugače pa je dobiti priložnost za testiranje samega sebe. Ne o sebi niti o stvareh ne moreš vedeti ničesar, dokler sam ne poskusiš, to je vsa resnica.“

O knjigi Smrt transhumanizmu, svobodo ljudem!

»Svet se tako hitro dogaja, da ni dovolj ne delati zlo, ampak moramo biti aktivno dobri. Zato sem absolutno za naravni razvoj, za dvig zavesti in ozaveščenosti. Samo človeškosti ne smemo pozabiti ohraniti! In temeljno sporočilo knjige Krešimirja Mišaka je prav to, da je človek sam odgovoren za svoje življenje, pa tudi za zdravje, ki ga dosega z vzpostavljanjem ravnovesja v duhu, na energijski in na telesni ravni. Osebno verjamem, da bodo vsa opozorila, grožnje in možni črni scenariji, o katerih govori ta knjiga, dovolj zgovorni, da se zbudimo in kot že tolikokrat doslej stopimo skupaj, se upremo in povemo: Ne gremo se več!

Knjigo priporočam, saj z njo dobimo vpogled v to, kje so meje in kako jih preseči.« Marjan Ogorevc