V družinah, kjer je eden od staršev zaznamovan z narcistično osebnostno motnjo, se otrok znajde v konfliktni in razvojno obremenjujoči dinamiki.
Ob prisotnosti dveh izrazito različnih vzgojnih pristopov – kjer eden od staršev poskuša zagotoviti varno in podporno okolje, medtem ko drugi zaradi osebnostnih potez izraža pomanjkanje empatije, nadzorniško vedenje ali čustveno manipulacijo – otrok doživlja kronično zmedo, negotovost in povečan stres. Takšne okoliščine lahko pomembno vplivajo na oblikovanje njegove samopodobe, regulacijo čustev ter dolgoročni psihosocialni razvoj.
Aleksandra Kocmut je pisateljica, pesnica in prevajalka, ki je v knjigi V opoju narcisa (izdala jo je pod psevdonimom Loti Palmer) odlično opisala, kako prepoznati, če je vaš bližnji narcis in kakšne so možne posledice, pa tudi rešitve. Tokrat je napisala ilustrirano knjigo Rada te imam, ko skačeš, se smejiš, klepečeš in prdiš, namenjeno otrokom in staršem, ki se želijo naučiti, kako prepoznavati in na zdrav način izražati svoja čustva, ki je izšla pri založbi Chiara.
Že dolgo se ukvarjate s temo narcizma v partnerskih odnosih, prevedli ste tudi knjigo Odraščanje ob narcisu dr. Claire Jack, ki govori o težavah otrok z narcističnimi starši. Kaj pa je bil povod za izdajo nove knjige?
Po izdaji knjige V opoju narcisa so me kontaktirali številni ljudje iz vse Slovenije, večinoma ženske, ki imajo narcističnega partnerja. Tako je nastala Vrtnica, delovnoterapevtska skupina, namenjena skupnemu reševanju akutnih težav v odnosih z osebo, ki ima narcistične poteze. Po petih letih spremljanja zgodb teh žensk sem odkrila, da se je v naših pogovorih pogosto odpirala tema otrok – ne glede na to, ali še vedno živijo pod isto streho z narcisom ali je že prišlo do ločitve in so otroci v stiku z narcističnim staršem samo ob stikih. Kako ravnati, ko je otrok zmeden ali prestrašen zaradi dogajanja med partnerjema ali ko ga eden od staršev obremenjuje s svojimi problemi? Kaj storiti, ko eden od staršev grdo govori ali ravna z drugim? Kako omogočiti otroku, da izrazi svoja čustva in jih ne potlači vase, kar je ključno za zdrav razvoj otroka?
S kakšnimi težavami se sooča otrok, ki ima enega od staršev narcisa?
Ena od težav je, da otrok s takšnima staršema običajno doživlja dva povsem različna vzgojna pristopa; en partner se trudi otroku omogočiti čim bolj zdravo in varno okolje, narcistični starš pa ni opremljen za zdravo starševstvo. Lahko se povsem zlije z otrokom in ga ima samo za svoj podaljšek, zgolj kot sredstvo za uresničevanje svojih ciljev, ali pa mu - kljub temu, da lahko trdi drugače - sploh ni mar za dobrobit otroka.
Dokler so vsi skupaj, bo otrok verjetno tudi redno priča nasilju med staršema; morda ne fizičnemu, temveč verbalnemu ali psihičnemu. Ko pa gresta starša narazen in je otrok pri narcističnem ali kako drugače disfunkcionalnem staršu, drugi starš ne bo mogel več blažiti situacije in varovati otroka, ker ga ne bo zraven. Pogosto se zgodi, da je potem otrok tisti, ki doživlja zlorabe. Zaradi dveh povsem različnih pristopov staršev je običajno otrok tudi zmeden, saj ne ve, kaj se dogaja. Vse, kar razume, je, da ne more biti pristen, ne sme pokazati svojih čustev in jih mora potlačiti. To je največji problem v tej dinamiki.
Kaj pa v primeru, ko se takšna starša ločita?
Veliko žensk pripoveduje o tem, da pride otrok domov po stiku v takšnem stanju, da kdaj potrebujejo nekaj ur, da se spet navadi na običajno dinamiko, in da ga lahko umirijo vsaj toliko, da gre lahko naslednji dan v šolo. Otroci so lahko povsem iz sebe, razburjeni, pogosto so jezni na oba, mamo in očeta, odklanjajo bližino, kdaj pride tudi do psihosomatskih bolezni. Zato je tako pomembno, da lahko otrok staršu, ob katerem se počuti dovolj varnega, pove, kaj se je zgodilo pri težavnem staršu in kako se zaradi tega počuti.
Če pa tega ne zna ali ne zmore, se lahko zgodi, da se povsem zapre vase, svojo stisko izraža s samopoškodovalnim vedenjem, histeričnimi izbruhi, dolgotrajnim jokom. Varen starš se lahko ob tem počuti grozno, saj bo narcistični starš rekel, da je bilo pri njem vse v redu, in da je otrok razdražljiv, siten in jokav le pri drugem, varnem staršu. Tam se otrok počuti bolj varno in izrazi svojo stisko. Zato mora varni starš dati otroku dovolj prostora, da izrazi, kar doživlja, in dobiti od njega sporočilo, da je sprejet in ljubljen takšen, kot je, ne glede na to, kaj čuti ali če čuti kaj takega, kar je odraslemu neprijetno.
To, kar opisujete, se lahko dogaja tudi v drugih disfunkcionalnih družinah s težavnimi starši.
Seveda, tudi kadar je na primer starš alkoholik. Otrok v takšni družini nima dovolj prostora za izražanje svojih čustev, saj je lahko zaradi njih tudi kaznovan – s telesnim, psihičnim in čustvenim nasiljem. Običajno lahko pokaže samo veselje ali zadovoljstvo. Za nekatere starše je lahko že pretirano navdušenje otroka velika težava, kaj šele bolj težavna čustva. Jeza je običajno povsem prepovedana, pa tudi strah, sram, zavist ali katero koli drugo čustvo, ki staršu ni všeč ali mu je odveč.
V naši skupini žensk, ki živijo v takšnih družinah, smo zato iskale način, kako otrokom pomagati pri izražanju teh čustev. Odraslih pač ne moreš spremeniti, če se nočejo spremeniti sami, narcističnega partnerja pa sploh ne. Obenem tudi ne moreš reči petletniku, naj izrazi svoja čustva, ker se bo tako bolje počutil in bo bolj zdravo zanj. Njemu to še nič ne pomeni. V iskanju načinov, kako to otroku sporočiti na njemu razumljiv način, je nastala slikanica.
Ki – kot pravite – bo pomagala tudi staršem. Ali je pogosto, da tudi starši ne prepoznajo svojih čustev in jih ne znajo zdravo izraziti ali predelati?
Da, cele generacije otrok so vzgajali tako, da so svoja čustva potlačili, da so jih pohvalili samo takrat, ko so bili mirni in “pridni”. V najboljšem primeru si prišel skozi tako, da so ti starši rekli: »Ne jokaj, saj bo vse v redu.« ali pa: » Ne bodi jezen, saj bo v redu.«, samo da si bil čim prej spet tiho in priden. Kdaj so te zaradi izražanja nekaterih čustev tudi kaznovali ali zasmehovali in to tradicijo smo predali naprej svojim otrokom. S takim odzivom otroku odvzamemo možnost, da bi razumel svoja čustva in jih ustrezno predelal.
Celo dobronamerni starši bodo raje preusmerili otrokova čustva, kot je jeza, in ga poskušali zamotiti, namesto da bi mu omogočili, da bi jezo zdravo izrazil. Na primer: »Primi sedaj svojo jezo in jo nekam vrzi. Glej, tukaj je nova igračka.« Otroku je treba potrditi njegova čustva, da mu daš vedeti, da razumeš, kako se počuti, da bi bilo tudi tebi težko, če bi bil na njegovem mestu. Mi pa ta del preskočimo – še posebej, če tudi sami tega nismo doživeli pri svojih starših –, in začnemo otroku ponujati rešitve.
Ta slikanica pa na igriv in otroku razumljiv način pokaže, da je varno, če sprejmeš svoja čustva, da ti je dovoljeno, da jih izraziš, da ni nič narobe, če čutiš, kot čutiš. Čustva niso nevarna ali sramotna, temveč so dragocena sporočila, ki nam pomagajo razumeti sebe in svet okoli nas. Jeza nam lahko pove, da je nekdo prestopil naše meje, strah nas opozarja, da smo v nevarnosti, sram pa, da smo morda prestrogi do sebe.
Otroku je treba dati jasno vedeti, da ni primerno, če tepe druge ali razbija stvari, a da lahko vseeno izraža čustva, da bomo ob njem in mu zagotovili varen prostor. Lahko mu pokažemo, kako mi zdravo izražamo jezo.
V knjigi tudi opisujete možne rešitve, kako lahko ta čustva izraziš.
Otroku je treba dati jasno vedeti, da ni primerno, če tepe druge ali razbija stvari, a da lahko vseeno izraža čustva, da bomo ob njem in mu zagotovili varen prostor. Lahko mu pokažemo, kako mi zdravo izražamo jezo. Predvsem pa mu moramo dati vedeti, da ga sprejemamo in imamo radi takšnega, kot je: »Pa kaj potem če te je sram ali si jezen ali te je strah, vseeno te imam rada!« Najpomembneje pa je, da smo sami zgled.
Ko začutimo jezo, je ne stresemo na otroka, niti je ne potlačimo in si govorimo, da smo v redu, če v resnici nismo, temveč otroku povemo, da smo jezni, in da potrebujemo pet minut zase ter gremo v drug prostor. Če pa je še tako majhen, da se ne moremo umakniti, potem lahko vzamemo blazino in otroku povemo, da jo bomo sedaj močno stiskali, da bomo to našo jezo dali ven, in da lahko poskusi tudi sam. Otroci se učijo iz našega vedenja, ne le iz naših besed.
Na koncu knjige pa je tudi preprosto sporočilo, da vsi ljudje ne znajo izražati svojih čustev, in da nas lahko prav zaradi tega prizadenejo. Da bi otrok lažje razumel, zakaj mu eden od staršev ne more dati tistega, kar bi mu moral?
Pa tudi, da bi razumeli, da je dobro, če svoja čustva izražamo, in kaj se zgodi, če tega ne storimo. Lahko postanemo nesrečni, se zapremo kot školjka in morda tudi ranimo druge. Ni nujno, da otroka prizadenejo starši, lahko tudi vrstniki ali kdo drug, vendar lahko otroku tako posredno razložimo, zakaj eden od staršev z njim ali drugim staršem ne ravna v redu. Da ima ta starš težave in otrok za to ni prav nič kriv. Ena od punčk, ki je prebrala to knjigo, mi je zadnjič sama rekla: »Pa to je moj ati, ta školjka, on je tak.«
Ne gre za to, da bi otroku govorili, ali ima tak odrasel narobe ali prav, temveč da mu razložimo, da ima lahko tudi starš težave, bolečine v srcu, ki pa jih otroci ne morejo razrešiti, saj je to stvar odraslih. Pomembno je, da otrok ve, da ni niti kriv za težave starša niti jih ni dolžan reševati. Pa tudi, naj v primeru, da mu odrasel človek stori kaj slabega ali ga prizadene, to pove drugemu odraslemu, ob katerem se počuti varno. Narcistični ali kako drugače toksični starš, ki zlorablja svojega otroka, bo otroku rekel, da je to njuna skrivnost, naj ne pove drugemu staršu ali komu drugemu. Če otrok takšno skrivnost drži v sebi, ga lahko poškoduje. Knjiga da otroku vedeti, da je bolje, če se ne zapre vase, in naj poišče pomoč, sicer lahko tudi on postane zaprta školjka.
Otroci so v resnici največje žrtve narcističnega starša. Že odrasli se težko znajdejo v takšnem odnosu in rabijo veliko časa, da razumejo, kaj se v resnici dogaja, otrok pa za to niti nima orodij. Kakšne so posledice odraščanja ob narcističnem staršu?
Ogromno jih je – slaba samopodoba, pretirana potreba po ugajanju, prevzemanje odgovornosti drugih, pa tudi odgovornosti za njihovo počutje in neuresničevanje svojih ciljev. Tudi strah pred uspehom, da ne bi vznemiril narcističnega starša, ki je lahko na svojega otroka celo ljubosumen. Pri otrocih lahko pride tudi do kroničnih bolezni, depresij, anksioznosti.
Narcizem pa ni težava samo v medosebnih odnosih. Klinična psihologinja dr. Ramani Durvasula v knjigi »Sploh veste kdo sem jaz?« zapiše, da ni več prepričana, če bi lahko narcistični osebnostni motnji sploh še lahko rekli motnja, glede na to, da se simptomi berejo kot zaželene lastnosti, če želiš uspeti v današnjem brezobzirnem korporativnem svetu.
Se strinjam. Kot družba postajamo vse bolj narcistični in zdi se mi, da tudi zaradi vseh kanalov, po katerih se lahko širi narcizem, kot recimo družbeni mediji. Že če pogledaš oglase je njihovo glavno sporočilo, če boste lepši, se boste počutili bolje, čeprav je resnica ravno obratna. Celotna ekonomija, prodaja potrošnikom, je osnovana na sramu ter strahu in na tak način delujejo tudi narcisi. Pritisnejo na tvoje gumbe sramu in strahu ali katere druge šibke točke in potem si njihov – naredil boš vse, da tega ne bi več počeli.
Vendar je tisto, kar mi je pri dr. Ramani najbolj všeč, kako preprosto razloži še tako zapletene stvari, in da si upa pisati tudi o tabujih. Recimo o odpuščanju. Mnogi ljudje menijo, da bi morali odpustiti svojim narcističnim partnerjem, staršem ali kateri drugi toksični osebi, ki ti je storila kaj hudega. Odpuščanje je super, če je resnično – če ne zaradi drugega, zato, da te preteklost več ne bremeni. Vendar ni zdravo odpuščati samo zato, ker se prepričuješ, da si bolj zrel, pameten, sočuten ali dober kristjan. Dr. Ramani kot strokovnjakinja pove, da ne potrebuješ odpuščanja, da bi okreval, in da niti ni dobro, da odpuščaš, če ta oseba še vedno počne iste stvari.
Poudarjate, da je pomembno, da se, če smo v toksičnem odnosu – naj bo to z narcisom ali kako drugače težavno osebo – o tem izobražujemo. Zato tudi pišete knjige. Zakaj je to pomembno?
Zato, da razumeš, kaj se ti v resnici dogaja. Da veš, kaj je tvoja odgovornost in kaj ni, in da opustiš iluzijo, da lahko spreminjaš druge. Dokler ne poznamo dinamike takšnih odnosov, vztrajamo v njih, upajoč, da jih bomo lahko popravili. In da – tudi če se odločimo, da bomo ostali v takšnem odnosu – vemo, kako preživeti in ohraniti sebe ter zdravo pamet. Tak odnos namreč lahko vpliva tudi na vsa ostala področja naša življenja. Zato je bolje, da razumemo, kaj se dogaja, in vemo, kaj lahko storimo.
Prisluhnite tudi pogovoru z Aleksandro Kocmut v AIDEA podkastu.