Jeza, strah, veselje, sram? Vsa čustva so v redu! Slikanica, ki skozi igrive rime in ilustracije uči otroke in starše, da je izražanje čustev ključno za zdrav razvoj.
Rada te imam, ko skačeš, se smejiš, klepečeš in prdiš; Aleksandra Kocmut
Ilustracije: Maja Koder
Ljubezen ni odvisna od vedenja – otroka imamo radi takega, kot je. Slikanica Rada te imam, ko skačeš, se smejiš, klepečeš in prdiš prinaša pomembno sporočilo o brezpogojnem sprejemanju otroka v vseh njegovih razpoloženjih. Skozi igrive rime in nežne ilustracije nagovarja otroke in starše, da so vsa čustva vredna izražanja – tako tista, ki so prijetna, kot tudi tista, ki so pogosto zatirana ali nerazumljena.
Avtorica Aleksandra Kocmut, ki je pod psevdonimom Loti Palmer napisala uspešnico V opoju narcisa, se tokrat posveča eni izmed najpomembnejših tem sodobnega starševstva – čustvenemu razvoju otrok. Ilustracije Maje Koder prinašajo toplino in igrivost, ki otrokom omogočata, da se skozi knjigo poistovetijo z njenimi junaki ter v zgodbi prepoznajo svoja lastna doživljanja.
Staršem knjiga ponuja dragoceno orodje za pogovor o čustvih. Pogosto se v družinah pojavljajo škodljivi vzorci pogojevane ljubezni, kjer otrok dobi občutek, da je sprejet in ljubljen le, ko se vede "pravilno" ali "pridno". Slikanica to prepričanje razblinja in otroku sporoča, da je ljubezen brezpogojna ter da ima pravico do vseh svojih občutkov – jeze, strahu, sramu, veselja, žalosti in vzhičenosti.
“Vsi imamo take trenutke
in včasih
neprijetne občutke.
Ko jih spoznamo,
jih tudi
izraziti znamo.”
Včasih odrasli čustva otrok preslišimo ali jih skušamo utišati, ne da bi se tega sploh zavedali. Ob težkih občutkih pogosto rečemo: "Nič hudega, saj bo bolje" ali "Ne bodi jezen, vse je v redu." S takimi odzivi otroku odvzamemo možnost, da bi svoja čustva razumel in jih ustrezno predelal. Slikanica na dostopen in igriv način pokaže, kako pomembno je, da otroku dovolimo izraziti čustva ter mu pri tem stojimo ob strani kot varna in ljubeča opora.
Zakaj je ta knjiga pomembna?
Otroke uči, da čustva niso nevarna ali sramotna, temveč so dragocena sporočila, ki nam pomagajo razumeti sebe in svet okoli nas. Jeza nam lahko pove, da so bile prestopljene naše meje, strah nas opozarja na nevarnosti, žalost nas spomni na izgube, sram pa nas lahko opozori, da smo prestrogi do sebe.
Knjiga je še posebej dragocena za otroke, ki odraščajo v čustveno zahtevnih okoliščinah ali v družinah, kjer vsak od staršev uporablja drugačen vzgojni pristop. Taki otroci so pogosto razpeti med nasprotujoča si pričakovanja in potrebujejo dodatno podporo pri razumevanju ter izražanju svojih občutkov. Knjiga jim nudi občutek varnosti in jih uči, da so sprejeti takšni, kot so.
Otroka bo vsebina pritegnila s privlačnimi ilustracijami, preprostimi rimami in igrivimi prizori, ki mu bodo pomagali, da se bo ob branju sprostil in se lažje povezal s svojimi čustvi. Knjiga mu bo dala vedeti, da so čustva naravna in da je prav, da jih izraža – tudi takrat, ko odrasli niso vajeni sprejemati vseh občutkov z enako lahkoto.
Knjiga prinaša pomembno sporočilo tudi za starše. Mnogi odrasli so v otroštvu doživljali pogojevano ljubezen in so bili pohvaljeni predvsem takrat, ko so bili "pridni" in niso izražali zahtevnih čustev. To jih je naučilo, da čustva, kot so jeza, strah in žalost, niso zaželena. Če sami pri sebi teh občutkov niso predelali, jih bodo težko sprejemali tudi pri svojem otroku. Slikanica ponuja nežno in spodbudno pot, kako preseči te vzorce in otroku omogočiti zdravo čustveno rast.
Ob koncu knjige otroka čaka tudi preprosto sporočilo o tem, da vsi ljudje ne znajo izražati svojih čustev in da nas lahko prav zato prizadenejo. To mu pomaga razumeti, da čustvena zaprtost drugih ni njegova krivda ter da ima vedno možnost poiskati podporo pri osebah, ki mu bodo prisluhnile.
Knjiga je namenjena vsem staršem in otrokom, še posebej pa tistim, ki se soočajo z izzivi v odnosih, kjer čustveno izražanje ni vedno podprto ali razumljeno.
Slikanica, ki otrokom prinaša olajšanje, staršem pa dragoceno pomoč pri vzgoji in sprejemanju vseh čustev.
Mnenja staršev, ki so že prebrali slikanico:
“Ko sva prišla do čustva jeze, je želel sin kar takoj preizkusiti to, kar piše v knjigi, zato sva dihala in puhala kot dve lokomotivi, pa še skakala sva zraven. Na koncu sva se samo še smejala in sin je rekel, da je to knjiga prav za take otroke, kot je on.”
“Hčerka je ob branju »popravljala« vsebino, npr. ob verzih o jezi je rekla, da otroci niso pridni, ker skačejo, in ob verzu o sramu je rekla, da je prav, da je fantka sram, ker si je zaslužil. Šele ob branju te knjige sem videla, kako napačne predstave ima o čustvih. Bilo mi je zelo težko. Ampak prav zaradi knjige in ilustracij sem ji lahko razložila, da ni nič narobe, če jezo »izskačemo«, zato da ne ostane nekje v našem telesu, in da si nihče ne zasluži biti zasramovan.”
“Ko sva s hčerko prišli do odstavka o ljudeh, ki so kot zaprte školjke, je hči takoj rekla: “Tako kot moj ati.” Ob nadaljnji razlagi je, mislim, da prvič, razumela, da čeprav si tak človek zasluži naše sočutje, to ne pomeni, da sme grdo ravnati z nami. Hvala ti za to.”
“Zadnja dva tedna mi sin vsak večer, ko ga vprašam, kaj bova brala, reče: “Tisto knjigo, ko prdiš!”
