Vedno naprej: Čez stene, robove smrti, brez mej

Čeprav je zmogla le še nekaj korakov, si je še vedno želela v steno. In je šla. Alpinistka Jasna Pečjak pripoveduje o plezanju, partnerstvu in vračanju v življenje po zaporednih hudih bolezenskih preizkušnjah. Bi tudi sami vedno znova vstali, kot je zmogla Jasna?

Vedno naprej: Čez stene, robove smrti, brez mej - Jasna Pečjak; napisala Biba Jamnik Vidic

Nekoč je zmagovala tekme na zaledenelih slapovih, po mesecu umetne kome pa ni zmogla pritisniti niti gumba za klic medicinske sestre. Za odhod domov je morala doseči cilj, ki bi se ji prej zdel smešno majhen: sama priti do stranišča in nazaj.

Ko se pot do kopalnice spremeni v alpinistični cilj

Jasna Pečjak v svoji biografiji, ki jo je spretno napisala novinarka Biba Jamnik Vidic, pripoveduje, kako se je vedno znova vračala k življenju, ki ga ima rada. Njena zgodba požene kri po žilah ljubiteljem resničnih življenjskih pripovedi, gora in samosvojih ljudi, pa tudi vsem, ki se sprašujejo, kaj ostane od naših želja, ko jih telo ne more več dohajati.

»Zdaj me poznate. Taka sem. Ne odneham zlahka.« - Jasna Pečjak

»Bolezen za naju nikoli ni pomenila, da morava nehati živeti. Pomenila je predvsem, da morava nekatere stvari početi drugače.« - Andrej Pečjak, Jasnin mož, alpinist, inovator e-mobilnosti

Jasna pozna tako napor v ledeni steni kot nemoč v bolniški postelji. Med tema nasprotnima poloma so leta poslovne predanosti, družinskega življenja, potovanj in načrtov, ki jih je bilo treba večkrat temeljito spremeniti. Ob Jasnini pripovedi začnemo drugače razumeti, kaj sploh je dosežek: včasih zanj zadošča nekaj korakov, a je treba zanje zbrati nečloveške moči.

Kako je pridna piflarka postala ledna plezalka

Jasna je bila zadržana odličnjakinja, knjižni molj in neopazna študentka prava, ki je šport večinoma ni zanimal. Ob Andreju Pečjaku, ki je postal njen mož, pa je vzplamtela strast: do avtomobilov, do plezanja in do podvigov, ki jima jih ne zmanjka v pol stoletja skupnega življenja. V gorah sta našla sprostitev od dela, od obnove stare hiše in skrbi za dve majhni hčeri. Ob legendarnih plezalnih mentorjih Silvu Karu, Pavletu Kozjeku in Janezu Jegliču – Johanu je Jasna postopoma spoznavala finese lednega plezanja in postala tekmovalka in zmagovalka v svetovnem rangu. Ko so njene vzpone z Matejo Pate pospremili s pripombami o dveh gospodinjah, sta se v zahtevno smer odpravili kar s kuhalnicama na plezalnih pasovih!

V njeni zgodbi se pretaka sočnost, ki nas pritegne k samosvoji alpinistični druščini: predanost, radovednost, robat humor ter pripravljenost poskusiti tudi nemogoče. Je sestra glasbenika Vojka Sfiligoja (Pepel in kri), sama tudi ljubiteljica glasbe in plesa. Skozi plezalne prigode, podjetniške zamisli in družinsko življenje pa ponuja tudi zgled, ki zadeva vsakogar od nas: kaj vse zmoremo, če enostavno zaupamo iz dneva v dan ter se z vsakim korakom predamo polnemu življenju?

Kartonast cepin v bolnišnico za navdih

Ko so Jasni zaradi redke genske motnje začela propadati pljuča, sta se z možem Andrejem znašla pred velikanskimi izzivi. Presaditvi pljuč pri njenih 60 letih sledi vrnitev v stene, a se kmalu zgodi še en mesec umetne kome zaradi kovida, pa novi bolezenski zapleti, velik požar doma ter okrevanja in življenje s stomo.

Ob zdravnikih in fizioterapevtih so ji v oporo tudi ljudje, ki k sreči vedo, kaj ji daje voljo: Andrej ji v bolnišnico prinese kartonasti cepin, vnuk ji na poti v hrib nosi stolček, zdravnik jo namerno jezi, da jo motivira. Takšni prizori približajo izkušnjo, ki jo lahko prepoznamo tudi sami: drugi v nas vedno vidijo človeka z željami in načrti, zato se lahko vsako njihovo dejanje pomoči, če se le odpremo zanjo, z našo voljo neizmerljivo okrepi.

Spodbude za korake … v visokih rdečih petkah

Jasna odkrito pripoveduje tudi o strahu, bolečini in trenutkih obupa; zapisi njenih bližnjih pa nam razkrijejo, kako so jo skozi preizkušnje spoznavali oni. Rada je živela že pred boleznijo, in ta vitalizem jo še drži pokonci, tudi na visokih rdečih petkah, ki so njen zaščitni znak, ali v hitrem rdečem avtu. Je pa res, da mora že dobrih deset let najti vedno nove načine za sobivanje z diagnozami. Ob njej lažje prepoznamo, čemu se sami ne želimo odpovedati, pa če nas okoliščine še tako odvračajo od naših sanj, in morda najdemo spodbudo za korak, s katerim že predolgo odlašamo.

Kaj nam razodeva Jasnina zgodba?

• Spoznajte osebno izkušnjo življenja pred presaditvijo pljuč in po njej ter zahtevnega okrevanja po dolgotrajni umetni komi in drugih hudih zdravstvenih težavah
• Skozi konkretne prizore pomaga razumeti, kako lahko bližnji pomagajo pri vsakdanjih opravilih in obenem podpirajo samostojnost bolnega človeka.
• Odkrijte del zgodovine slovenskega ženskega lednega plezanja in spoznajte legende, ki so zaznamovale Jasnino alpinistično pot.
• Pokukajte v prepleteno skupno življenje partnerjev, ki ju povezujejo družina, podjetništvo, plezanje in razvoj električne mobilnosti.
• Jasnino doživljanje spoznamo tudi skozi zapise njenih hčera, soproga, prijateljic, zdravnikov in fizioterapevtke ter bolje dojamemo različne vidike iste preizkušnje.

Pogosta vprašanja

Ali je knjiga zanimiva tudi, če ne plezam?

Da. Plezanje je pomemben del Jasninega življenja, pripoved pa nas popelje tudi v partnerstvo, družino, podjetništvo (Andrej Pečjak je pionir e-mobilnosti svetovnega dometa, oba z Jasno sta strastna do avtov) in izkušnjo hude bolezni. Za uživanje v zgodbi ne potrebujete alpinistične strasti.

Kaj se lahko naučimo iz njune partnerske zgodbe?

Zakonca Pečjak sta zelo različna, a se odlično dopolnjujeta doma, pri delu in v gorah. Skozi njune prigode spoznamo, kako usklajujeta zamisli in prilagajata življenje, ko eden ne zmore več toliko kot prej. Njuna bližina se kaže v humorju, zaupanju in konkretnih dejanjih, ob katerih lahko premislimo tudi o tem, kakšno podporo si v odnosih želimo in kakšno dajemo.

Je knjiga poučna tudi za tiste, ki jim ob vsakdanjih obveznostih zmanjkuje časa zase?

Da, v Jasnini zgodbi se prepoznajo tudi bralci, ki svoje želje nenehno odlagajo na pozneje. Z Andrejem sta ob delu, obnovi hiše in skrbi za dve majhni hčeri vedno našla prostor za plezanje, poslovne poti pa povezovala z družinskimi izleti. Njune prigode spodbudijo razmislek, kako bi lahko tudi sami uredili vsakdan, da bi prej prišlo na vrsto kaj, česar se veselimo.

Ali bom v knjigi našel spodbudo, če mi trenutno primanjkuje moči?

Jasna odkrito pripoveduje tudi o strahu, nemoči in trenutkih, ko se ji zdi naslednja preizkušnja pretežka. Zato nas podpre tudi takrat, ko sami nismo polni zagona. Njena izkušnja pomaga drugače ovrednotiti majhne premike in poiskati cilj, ki nas veseli ter ustreza temu, kar trenutno zmoremo.

Citati iz knjige in spremnih besed

»Tristo metrov vzpona na Jamnik nad najino hišo me popolnoma izčrpa. Straža na Bledu postane moj Everest. Ko mesec dni po plezanju na Gajstni slap komaj še zmorem prehoditi stopnice do prvega nadstropja domače hiše, vem, da je z mano res nekaj zelo narobe. Najini avtomobili so zmogli vedno dlje, jaz pa vedno manj. Nazadnje dobim diagnozo – emfizem pljuč. Redka, neozdravljiva bolezen, ki trajno in nepopravljivo poškoduje pljučne mešičke. Edina rešitev – presaditev pljuč.« - Jasna Pečjak

»Jaz ne potrebujem velikih razodetij. Dovolj je, da lahko zjutraj vstanem, grem med ljudi, se odpravim v naravo ali naredim nekaj, kar me veseli. Dokler bo to mogoče, bom imela razlog, da grem naprej. Ko bo prišel moj čas, bo prišel. Do takrat pa bi rada preprosto živela.« - Jasna Pečjak

»Pri življenju me držijo načrti. Še vedno imam polno idej in želja, kaj vse si še želim narediti in početi. Če človek nima več načrtov, nima več česa pričakovati. Bolezen me pri tem sicer večkrat prekine, vendar si vedno poiščem nov cilj.« - Jasna Pečjak

»Praznujem rojstne dni. Štiri praznujem. Začnem 22. septembra, ko sem zadihala z novimi pljuči. 21 dni pozneje imam pravi rojstni dan. 7. januarja, ko so me po šestih tednih s kovidnega oddelka premestili na pulmološki oddelek, praznujem kovidni rojstni dan. Četrti je povezan s časom, ko mi je počilo črevo in so mi zdravniki ponovno rešili življenje. Točnega datuma nimam, zato praznujem kar vso drugo polovico julija.« - Jasna Pečjak

Pohvale o knjigi

»Jasna je ena najpogumnejših žensk, kar jih poznam. Čudovito je, da jo po zaslugi te knjige, ki jo držite pred seboj, lahko spoznate tudi vi!« - Tina Horvat Mihelič, novinarka in Jasnina prijateljica iz rosnih let

»Danes bi zbirki asociacij ob misli nanjo dodala še besedo neverjetna. Naj nam bo njena življenjska zgodba navdih v trenutkih, ko nas bo zamikalo, da bi prezgodaj omagali.« - Mateja Pate, alpinistka in doktorica veterinarskih znanosti

»Jasna je velika učiteljica, zgled in navdih mnogim. Dokaz, da nobena ovira in prepreka ni nepremostljiva in da se da narediti ogromno tudi v situacijah, ko iz tebe visijo cevke in kabli.« - Tea Piškur, fizioterapevtka URI Soča

»Jasna je lahko velik zgled in navdih zdravnikom ter bolnikom. Od nje se je potrebno učiti kako živeti, ko je življenje najtežje.« - Matjaž Turel, pulmolog in dolgoletni vodja slovenskega programa presaditev pljuč

»Z leti sem počasi začela razumeti, da Jasna ni človek, ki bi ga lahko opisal zgolj z dosežki. Kar jo res zaznamuje, je njena življenjska sila.« - Nada Rotovnik Kozjek, specialistka za klinično in športno prehrano

»Jasna Pečjak živi svoje življenje zelo neposredno in brezkompromisno.« - Marko Žličar, zdravnik, alpinist in plezalec

»Jasna govori s pozicije človeka, ki živi polno. Z omejitvami. S strahovi. S tveganji. In z zavedanjem, da prihodnost ni nekaj, na kar čakaš.« - Saša Petejan, novinarka, moderatorka