Zgodba o življenju v dolini, kjer reka nosi spomine, hiše pa skrivajo rane.
Spodaj v dolini; Paolo Cognetti
V dolini, kjer je vsak grič prepojen z molkom, vsak kamen pa nosi spomin, bratje rastejo kot drevesa – vsak po svoji poti. Oče je pred hišo posadil dve drevesi: macesen za Luigija, ki nikdar ni zapustil doline, in jelko za Alfreda, ki je pobegnil daleč v Kanado, dokler ga ni nekaj spet potegnilo nazaj – nazaj v dolino, kjer se stare vezi ne pretrgajo zlahka.
Luigi in Alfredo sta si različna kot dan in noč, pa vendar ju povezuje nekaj neizrekljivega: skupna preteklost, skupna bolečina – in kozarec, ki se nikdar ne izprazni do konca. Alkohol, prepiri in reka, ki neumorno teče mimo življenja, ki se vrtinčijo v lastnih sencah.
Paolo Cognetti v tem osupljivo zgoščenem romanu upodobi dolinsko življenje brez olepšav: surovo, ranljivo, brezkompromisno. Njegova beseda je kot kamen – ostra in natančna, a obenem čuteča. Spodaj v dolini ni le zgodba o dveh bratih, ampak o vseh nas, ki se kdaj znajdemo med senco in soncem, v prostoru, kjer drevesa molčijo, a nas vendarle poslušajo.
So živali, ki prosto živijo, mrke in divje, ter druge, ki iščejo mehko dlan, zavetje. Na sredi, med sencami in soncem, teče reka.
Paolo Cognetti (1978) živi med mestom in gorami. Slovenski bralci ga poznamo po romanih Divji deček, Nikoli na vrh in Volčja sreča, svetovno slavo pa mu je prinesel roman Osem gorà, ki je preveden v več kot štirideset jezikov in nagrajen s številnimi mednarodnimi priznanji. Filmska adaptacija romana v režiji Felixa Van Groeningena in Charlotte Vandermeersch je prejela nagrado žirije v Cannesu in štiri nagrade David di Donatello.
