Niti za trenutek ne pomislite, da obstaja en sam samcat pravilni odgovor na vprašanje ljubezni!
Ko sem zbiral material in se pripravljal na pisanje knjige LJUBEZEN: Več ni preveč, sem od nekega zdravnika prejel pismo, v katerem je zapisal: »V resnici, če opazujemo svet, nekaj ni v redu z ljubeznijo. Ravno pred kratkim smo se pogovarjali o tem. Če gledamo statistike, smo opazili, da je med motivi za uboje druga po vrsti neuslišana, izprijena, narobe razumljena ali pa neuresničena ljubezenska zveza – tako po moški kot po ženski strani. Zato je to tudi vedno večji 'vzrok' obolevanj, tako posredno kot tudi neposredno. Depresije, poskusi samomorov, spolne bolezni, alkoholizem, neplodnost … vse to je samo nekaj primerov razvoja iste problematike.
In da ne govorimo o družbenih vidikih ljubezenskih problemov, kot je nemir in razklanosti v družini, zapuščenih nezaželenih otrok, pedofiliji, posilstvih, nasilju zaradi ljubosumja, splavov ipd.
In medtem ko gledamo na eni strani take vidike 'ljubezni', pa po drugi strani … no, ravno medtem ko pišem, poslušam radio, in vsaka pesem je ljubezenska; na televiziji je ljubezenski film, zatem pa bo gotovo vsaj deset reklam z ljubezenskimi ali seksualnimi namigi; tisk je poln vsakovrstnih nasvetov in priporočil za vzpostavitev 'idealne' zveze ter poročil o tem, kdo je koga, kje in kdaj. Splet je zadušen z nešteto 'spami', ki ponujajo raznorazna sredstva za 'povečevanje' …
Torej – razvidno je popolno neravnovesje, nerazumevanje in neznanje o področju ljubezni …«
Točno tako! In to je vsem na očeh, pa nihče nič ne naredi. Na videz vsi govorijo o ljubezni, a če pobliže pogledamo, o njej pravzaprav vsi – molčijo.
Situacija je katastrofalna, če rečemo alarmantna, je to še malo; pa vendar kar rinemo naprej, po istem starem vzorcu. Očitno potrebujemo spremembe, in to temeljite.
*
Podatki o katastrofalnem stanju v ljubezenskih odnosih prihajajo z vseh strani in potrjujejo tudi moje več kot tridesetletne izkušnje v svetovalnem delu. Kar se tiče ljubezni, lahko iz izkušenj potegnem tole: Nezadovoljstvo z obstoječo situacijo v ljubezni in v odnosih je navzoče v 90 odstotkih. Nezadovoljstvo s partnerjevimi koraki je nekaj manjše, a še vedno ogromen odstotek (morda 80 % – tistih 10 % odpade, ker ni partnerja). Nezadovoljstvo z zakonom, ne glede na razloge, je tudi v visokem odstotku, vsaj 80 % poročenih skomigne z rameni in rečejo: »Ah, kaj moremo, tako je v zakonu.« Temu sledijo nekaj nižji, a še vedno zastrašujoči odstotki. Prešuštvo, torej varanje partnerja brez njegove vednosti, ni tuje približno 60 % ljudem, s katerimi sem imel stike. In poleg tega za nekatere primere vem, da se je zgodilo, četudi mi oseba tega ni priznala. Lahko samo ugibam, koliko takim ljudem je preveč nerodno priznati varanje. Okoli 35 odstotkov jih ve za partnerjeve 'izlete' in jih tudi tolerirajo (po večini ženske), ali pa jih ne tolerirajo (po večini moški). Visokih 75 odstotkov bi jih želelo nekaj drugega, morda drugega partnerja ali samo malo več ljubezni, prav toliko pa jih goji občutke do nekih drugih ljudi poleg svojih partnerjev, in razmišljajo, kaj naj s tem – ali naj jim sledijo ali jih potlačijo. Prav tako je visokih 70 % priznalo določeno zmedenost glede ljubezenskih občutkov do več ljudi hkrati.
V vsem tem se pravzaprav sploh nismo niti dotaknili zakona kot institucije ter problemov, ki jih prinaša s sabo. Podatki o ločitvah govorijo o visokih odstotkih, ki rastejo iz leta v leto. Vsako leto je več tudi zunajzakonskih zvez, kar pomeni, da se ljudje skušajo izogniti pravnim težavam, ki bi jih imeli, če pride do življenjskih in ljubezenskih težav – kar očitno kar pričakujejo. Še več, slišati je celo mnenja, da sama institucija z vsiljevanjem svojih obveznosti in pravil lahko ogrozi občutke, tako da je to lahko eden od razlogov za izogibanje zakonski skupnosti.
Tradicionalisti poudarjajo vrednost družine, medtem ko nam družina, kakršno poznamo, pred očmi razpada. Cerkve in religije se sklicujejo na obveze do Boga ter skušajo v ljudi zasaditi ista stara pravila, ki so v teku svoje tisočletne zgodovine pokazala, da ne vodijo nikamor. Oziroma – pripeljala so nas točno do mesta, na katerem se nahajamo – do močne in neodložljive potrebe po spremembi.
Pa mi sploh vemo, kaj je ljubezen?
In ali je to, kar živimo v svojem življenju, res ljubezen, ali gre za nekaj drugega, kar je po neki nesrečni zablodi dobilo njeno ime?
Vzroke za današnje razmere bi lahko 'zatipali' že v davnih časih, čisto na začetku naše civilizacije, v trenutkih prehoda na neenakopravno razdelitev družbe, moško dominacijo, ropanje, hierarhijo ter avtoritativno religijo. Pred tem, v toku tega, kar zgodovinarji imenujejo prazgodovina, so bile človeške družbe drugače urejene, in po vsem, kar vem, so bili drugačni tudi ljubezenski odnosi. Vpliv enakopravnosti ali celo prevlade ženskega načela je pustil sledi tudi v ljubezni. S stališča naše civilizacije so bili izvorni narodi, ljudje pred nami, nemoralni (verjetno so se več in bolj svobodno ljubili), so živeli v grehu (ni jim bilo preveč mar za omejevanje z družino, seksualnost pa je bila veliko bolj pogost način izražanja naklonjenosti, kot je danes) in častili so Boga (seksualne rituale so uporabljali v obredne namene).
A ko sem se bolje seznanjal z načinom njihovega življenja, mi je postalo jasno, da so bili prav ti ljudje verjetno veliko bolj srečni in zadovoljni s svojim ljubezenskim življenjem, ter da so spremembe, ki so nastale s prihodom naše civilizacije, povezane z družbeno, politično in ekonomsko kontrolo, v imenu katerih je žrtvovana sreča, pa tudi ljubezen običajnih ljudi.
O tem, kako smo se znašli v današnji situaciji, nimam namena dajati dokončnih odgovorov; sem pa prepričan, da si ljubezen zasluži neke rešitve. Še več, ob soočanju s temi težavami sem dojel, da je rešitev zanje na očitnem mestu – v sami ljubezni!
Naj dodam še to, da se je hkrati s profesionalno zasičenostjo s težavami z ljubezenskega področja tudi v meni osebno odvijala drama preobrazbe. Težko vam na kratko in obenem dosledno opišem, kaj se je dogajalo v teh letih. Na zelo zgodnji stopnji svoje preobrazbe sem izstopil iz uradnega zakona, v katerem sem bil. Izkusil sem drugačne vrste odnosa, številne zveze, odtenke ljubezni in življenja, ki bi bili nemogoči znotraj klasičnih vzorcev današnje družbe. Ko sem se soočil s krizo ljubezni – tako okoli sebe kot tudi v sebi – sem se enostavno odločil slediti temu, kar sem čutil globoko v srcu ter navkljub vsem omejitvam, pravilom in vzorcem – ljubil več.
Morda zveni pomalem osladno, a dojel sem, da je ljubezen, in to veliko ljubezni, edina alternativa sovraštvu in omejenosti, ki danes prevladuje v svetu. Če je toliko tega v današnjem svetu zasnovanega na ločenosti in če iz tega izvirajo številni problemi, potem mora biti ljubezen odgovor in rešitev zanje!
To so nam govorili modri ljudje od pamtiveka. Ljubezen je odgovor na vse težave. Vendar – ali smo pravilno razumeli vse te modre, a tudi običajne ljudi, ki so nas spominjali, da je »ljubezen vse, kar potrebujemo«? Nismo morda zašli, ko smo menili, da razpravljajo o nečem zelo abstraktnem, božanskem ali nebeškem? Nečem, kar je daleč proč od nas, navadnih ljudi?
A kakšna je ta ljubezen, ki je nismo nikoli videli in je ne moremo niti čutiti v popolnosti, kaj šele živeti v vsakdanjiku? Ali je res rezervirana za nebeške sfere in božanske zadeve, ali lahko okusimo, kaj je ta več v ljubezni, tukaj in zdaj, brez omejitev? In to ne abstraktno, razvodenelo in razblinjeno, pač pa konkretno, med ljudmi iz kri in mesa, z vsemi njihovimi pomanjkljivostmi srca in neuravnoteženosti v umu?
Kakorkoli že, niti za trenutek ne pomislite, da obstaja en sam samcat pravilni odgovor na vprašanje ljubezni! Že predolgo živimo v takem ljubezenskem enoumju, tako da je čas, da se to spremeni. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi eno enoumje (recimo ideal serijskega enoljubja) zamenjal z drugim enoumjem (na primer s serijskim večljubjem). Ravno nasprotno, želim vam pokazati raznolikost človeških občutkov, pa tudi načinov življenja, ki izhajajo iz teh občutkov. Želim vam pokazati na dejstvo, da so ljudje umetniki ljubezni, a jih je obstoječi družbeni vzorec pretvoril v uniformirane proizvajalce enega samega, družbi sprejemljivega proizvoda, ki najpogosteje nima nič z ljubeznijo.
Resničnost je veliko lepša in bolj življenjska od tega. Ljubezen se izraža na nešteto načinov – na toliko, kolikor je ljudi na tem svetu. Iz nekih nenavadnih razlogov – ki so v interesu vzdrževanja družbene hierarhije, ne pa v interesu ljubezni – smo kot družba izbrali bolj ali manj en način, in delamo vse, da sebe prilagodimo njemu, namesto da bi naša edinstvenost oblikovala umetnost naše ljubezni.
Moj cilj je, da vam odprem oči za ta dejstva ter izpostavim nekatere od načinov, s katerimi boste edinstvenost svoje ljubezni pretvorili v življenjsko prakso. Mimogrede bi lahko rešili nekaj od najbolj bolečih osebnih težav sedanjosti – ljubosumje, posesivnost, trpljenje, razočaranje, medsebojno odvisnost ter mnoge druge občutke in pojave, ki na videz spremljajo ljubezen, a nimajo z njo v bistvu ničesar skupnega.
Besedilo Adriana P. Kezeleta (1962) je predpremierni kolaž iz njegove morda najbolj presenetljive knjige z naslovom LJUBEZEN – VEČ NI PREVEČ. V izvirniku je izšla leta 2010 in dvignila kar nekaj … prahu. Pred dvema letoma je doživela pri naših sosedih ponatis, zdaj pa je čas, da se z njenimi dragocenimi informacijami obogatimo tudi Slovenci, so sklenili pri Založbi Chiara, ki je matična hiša tega znamenitega hrvaškega avtorja v Sloveniji.
Po branju te knjige je zelo veliko verjetnosti, da boste sposobni vnesti v svoje življenje več svobode. Igrivosti. Odpuščanja. Razumevanja. Naravnega obnašanja. Spoštovanja. In predvsem – ljubezni. Same koristi za zadovoljno in polno bivanje. In najbolj navihana priložnost za darilo, kar jih je kdaj bilo!
Podatki, ki jih je skrbno zbral avtor, med drugim eden največjih strokovnjakov za džjotiš (indijsko astrologijo) daleč naokoli, avtor okoli 50 knjig, ki vedno raziskuje kaj novega, ter ustanovitelj metode integralne meditacije, vas bodo preprosto povedano razvneli. Vsekakor pa ne pustili hladne. Odprli se boste za raziskovanje. Preseganje omejitev. Ker se boste spomnili, kaj vse je naravno. In s tem se umešča avtorjeva knjiga v niz njegovih knjig, katerih glavni namen je – uzreti življenje tako, kot je v resnici, in ne tako, kot si ga omejujemo s predsodki, z vzorci, s klišeji in z drugimi omejitvami. Ker je dovoljeno in mogoče … veliko VEČ. In ni nikoli preveč. Ljubezen.
