Sami Timimi piše iz prakse, a predvsem proti temu, kar je iz te prakse nastalo – proti industriji duševnega zdravja, ki se vedno bolj vede kot trg.
"Pozivam k radikalni spremembi, nič manj kot k revoluciji, po kateri se ne bi več uporabljajo psihiatričnih diagnoz in bi se zmanjšala uporaba psihiatričnih zdravil. Obenem nagovarjam javnost, da skupaj spremenimo način dojemanja čustev in jih rehabilitiramo nazaj v domeno normalnega in/ali razumljivega." - Sami Timimi
Angleški pedopsihiater in psihoterapevt, dr. Sami Timimi, je eden najostrejših kritikov psihiatričnih diagnoz in medicinskega modela v psihiatriji (zlasti v otroški psihiatriji, ki je njegovo področje specializacije). Je pomemben predstavnik britanske 'kritične psihiatrije', ki predvsem v zadnjih 15 letih na podlagi številnih študij opozarja, da psihiatrične motnje po svoji naravi segajo onkraj možganov ter vključujejo tudi družbeno kulturne razsežnosti, zato jih ni mogoče ustrezno razumeti zgolj skozi epistemologijo biomedicine.
Njegova knjiga V iskanju normalnosti, ki je prvi prevod kakšnega od njegovih del v slovenščino, je besedilo, ki bralca ne skuša pomiriti, temveč ga obratno - vznemiri. Ne zato, ker bi ponujala nove psihiatrične diagnoze ali nove razlage zanje, temveč ker prevprašuje nekaj, kar v sodobnem svetu jemljemo skoraj samoumevno: idejo, da vemo, kaj duševno zdravje sploh je. Timimi piše iz prakse, a predvsem proti temu, kar je iz te prakse nastalo – proti industriji duševnega zdravja, ki se vedno bolj vede kot trg.
Kaj sploh pomeni duševno zdravje?
Eno izmed ključnih sporočil je vabilo k ponovnemu temeljnemu razmisleku o pojmu "duševnega zdravja". Timimi pokaže, da enotna, univerzalna definicija ne obstaja – in da nikoli ni obstajala. To, kar danes razumemo kot človekovo dobrobit, stabilnost ali funkcionalnost, je globoko vpeto v zahodne, (hiper)individualistične vrednote, ki razkrajajo skupnosti. Obstajajo kulture, v katerih je posameznik predvsem relacijsko in skupnostno bitje; tam dobro počutje ni nekaj, kar 'imaš', ampak nekaj, kar je odvisno predvsem od kvalitete odnosov med ljudmi.
Vprašanje, ki ga knjiga vztrajno odpira, je neprijetno: ali je nenehno prizadevanje za dobro počutje sploh zdravo? In ali s poskusi radikalnega izrinjanja trpljenja iz vsakdanje izkušnje pravzaprav ne izgubljamo motivacije za to, da bi ga zares razumeli v vseh njegovih globinah in širinah? In da bi na tej podlagi bolje ukrepali za lastno dobrobit in za dobrobit skupnosti?
Psihiatrična kategorialna diagnoza kot prazna forma
Timimi je posebej natančen in pronicljiv, ko piše o psihiatričnih kategorialnih diagnozah (npr. o depresiji, anksioznosti, ADHD, avtizmu idr.). Pokaže, kako niso rezultat biološkega odkritja, temveč dogovora med strokovnjaki, tvorci obstoječih psihiatričnih klasifikacij (DSM in MKB), ki ponujajo sezname simptomov, združenih pod skupno ime. Problem ni le v tem, da nimamo bioloških markerjev za t.i. 'duševne motnje', temveč da imajo ljudje z isto diagnozo pogosto zelo različne izkušnje. Če diagnoza združuje neprimerljive življenjske zgodbe, potem ne more povedati veliko o posamezniku. V najboljšem primeru je grob opis, v najslabšem pa nadomestek za resnično razumevanje. Timimi to zapiše skoraj brutalno jasno: razlaga 'imam depresijo, zato sem depresiven', je tavtološko enaka izjavi 'boli me glava, ker imam glavobol'. Večina psihiatričnih diagnoz se tako ujame v krožno miselno past – v izjave, ki ponavljajo prejšnjo idejo in že drugič povedo isto.
Razširjanje uporabe psihiatričnih diagnoz in kultura primerjanja
Pomemben del knjige je namenjen temu, kako se psihiatrične diagnostične kategorije raztezajo, kar povečuje medikalizacijo duševnega zdravja. Meje se premikajo, pragovi se znižujejo, vedno več vedenj in občutkov postaja simptom. Ta proces ni naključen, temveč sovpada s kulturo primerjanja, tekmovalnosti in stalnega samoopazovanja. Timimi opozarja, da so kategorije, kot so npr. ADHD, avtizem ali anksioznost, v zadnjih desetletjih glede uporabe eksplodirale – ne zato, ker bi dejansko odkrili nove duševne motnje, temveč ker so se razširile definicije in to brez znanstvene podlage.
Ženske, zgodovina in sodobna potrošnja psihiatričnih diagnoz
V svoji zgodovinski analizi Timimi jasno razgrne, da psihiatrija nikoli ni bila samo medicinsko zdravljenje, temveč tudi družbeni regulator:
»Psihiatrija ni zgolj medicinska disciplina – je tudi družbena institucija. V njej je vedno obstajala smer, ki se je ukvarjala z nadzorom družbe. Psihiatrija s svojim diagnostičnim sistemom v družbi predstavlja in odraža strukturo moči« (str. 61).
Hkrati pokaže, kako so bile v preteklosti in so še danes ženske pogosteje patologizirane od moških. Tako so lahko npr. ob koncu devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja neporočeno žensko, ki je rodila otroka, napotili v psihiatrično bolnišnico z diagnozo histerije, kar je odražalo patriarhalno naravo takratne družbe. Vendar se patologizacija žensk danes kaže v drugačni logiki: one same so pogosto tiste, ki se najhitreje prepoznajo v diagnostičnih opisih in iščejo pomoč. Vendar pa to ni le vprašanje individualne izbire, temveč konteksta. V družbi, ki od posameznika zahteva stalno samoregulacijo, učinkovitost in čustveno kompetentnost, diagnoza ponuja razlago – in hkrati razbremenitev. A cena je lahko visoka: identiteta se začne graditi okoli oznake.
Duševno zdravje kot trg in industrijsko interesno območje
Najostrejši del Timimijeve kritike je usmerjen v to, kar imenuje 'industrijski kompleks duševnega zdravja'. Tudi psihiatrične diagnoze in načini obravnave so namreč v neoliberalističnem okolju postale 'blagovne znamke', ki ustvarjajo trge – za zdravila, razne pripomočke, terapevtske metode in tehnike, izobraževanja, samopomoč idr. Ta logika deluje preprosto: najprej razširiš definicijo problema, nato ponudiš rešitev in posledično ustvariš potrebo po stalnem upravljanju samega sebe. V tem smislu diagnoza ni le opis, temveč vstopna točka v sistem zdravstvene potrošnje. Obljublja razumevanje in izboljšanje, vendar pogosto proizvaja dolgotrajno odvisnost od strokovnjakov, razlag in intervencij.
Kaj ostane brez psihiatrične diagnoze?
Timimi ne ostane le pri kritiki. Njegov predlog ni nova teorija, temveč sprememba fokusa: od psihiatrične diagnoze k širšem razumevanju duševnih stisk. Posameznika vidi kot vozlišče odnosov, kulture, izkušenj in pomenov. Namesto vprašanja, 'kaj je narobe s tabo', predlaga vprašanja: »Kaj se ti je zgodilo? Kako to razumeš? Kaj ti pomaga živeti s tem?«. V tem smislu se vrne k nečemu, kar sodobni sistemi varovanja duševnega zdravja pogosto prezrejo – k odnosom, v katere je posameznik vpet, od družine do širše skupnosti.
Stil in učinek besedila
Knjiga ni nevtralna. Piše z jasnim stališčem, mestoma polemično, brez potrebe po uravnovešanju vsake trditve. To pa glede na obstoječe stanje in trende na področju duševnega zdravja, ki se gibljejo v vse večjo negativno skrajnost, nikakor ni njena pomanjkljivost. Obratno – daje ji ostrino krika, ki naj bi bralca prebudil, da je skrajni čas za radikalno spremembo, za 'revolucijo'. Hkrati pa lahko ravno ta posebna intenziteta Timimijeve besede pri bralcu vzbudi odpor. A prav ta neposrednost je tudi njena moč: bralca spodbudi, da preveri lastne predpostavke. Še posebej zato, ker je besedilo, ki opisuje veliko sliko področja duševnega zdravja, prepleteno s pretresljivimi kliničnimi vinjetami, ki delujejo kot protiutež teoriji – ne kot dokaz, temveč kot opomin, da za vsako diagnozo obstaja konkretna človeška zgodba.
Spremna študija Mirana Možine
Spremna študija Mirana Možine, ki je poskrbel tudi za strokovni pregled prevoda, Timimijevo knjigo teoretično in s primerom iz lastne klinične prakse umešča v slovenski prostor. Čeprav povleče številne vzporednice med medikalizacijo duševnega zdravja pri nas in podobnim trendom, ki ga Timimi opiše v Angliji, njegovih ugotovitev ne ponavlja, temveč jih z lastno izkušnjo bogati. Njegovo kritiko postavi v kontekst razvoja psihiatrije in psihoterapije pri nas, kjer se biomedicinski in psihosocialni pristop prav tako že dolgo prepletata. Čeprav včasih sodelujeta, žal vse prevečkrat stojita vsak na svojem bregu, čeprav ta ločenost ne prinaša dobrih sadov.
Eno izmed ključnih sporočil spremne študije je, da se psihiatričnim diagnozam in zdravilom, ki zaradi pretirane uporabe celostno gledano povzročajo veliko več škode kot koristi, zaenkrat ni možno popolnoma odreči. Po eni strani zato, ker na sedanji stopnji razvoja psihiatrije še nimamo boljše diagnostike in boljših zdravil, po drugi strani pa zato, ker smo v njihovo uporabo v vsakdanjem kliničnem delu prisiljeni iz administrativnih razlogov, predvsem zaradi raznih evidenc in obračunavanja storitev.
Tako spremna študija knjige ne zapira, temveč jo z dodajanjem odprtih vprašanj in izzivov, ki slovenske strokovnjake na področju duševnega zdravja vznemirjajo danes in čakajo v prihodnosti, pušča odprto. Vabi nas k nadaljevanju razmišljanja in izboljšavam z vprašanjem, ki se ga ne da rešiti enkrat za vselej: kako delati v sistemu varovanja duševnega zdravja, ki potrebuje tudi diagnostiko in zdravila, vendar še zdaleč ne samo to. Kako zmanjšati medikalizacijo, da bi tako v diagnostiki kot tudi pri zdravljenju namesto tega razvijali celostni, biopsihosocialni pristop, ki bi ohranjal občutek za enkratnost človeka v stiski in za raznolike vplive njegovega družbenega in kulturnega konteksta?
Komu je knjiga namenjena
Knjiga bo posebej nagovorila strokovnjake, ki čutijo nelagodje ob rutinski rabi psihiatričnih diagnoz in zdravil, a tega še niti v sebi niti navzven niso jasno artikulirali. Prav tako je relevantna za študente pomagajočih poklicev, ki delujejo na področju duševnega zdravja, in vse, ki jih zanima širši, družbenokritični pogled na duševno zdravje. Za uporabnike storitev je lahko osvobajajoča ali pa destabilizirajoča. Odvisno od tega, koliko razumevanja in psihosocialne opore imajo izven okvira, ki ga narekuje biomedicinski pristop k duševnim stiskam.
Sklep
V iskanju normalnosti ni knjiga, ki bi za področje duševnega zdravja ponujala udobno potrjevanje prevladujočih pogledov in utečenih praks. Njena vrednost je drugje: v tem, da razkrije, kako hitro lahko skrb za duševno zdravje postane kapitalistično dirigiran sistem, prevladujoče tržna dejavnost in industrija, ki na račun kvantitete zmanjšuje kvaliteto. Po branju težko ostanemo brezbrižni, saj ne odpira le teoretičnih in praktičnih vprašanj, temveč apelira na nas tudi v etičnem smislu: kako je mogoče, da v imenu 'napredka' in stalnih reform javnih sistemov zdravstvene in socialne pomoči ljudem v stiskah strokovnjaki na področju duševnega zdravja vse manj in vse težje pomagamo ter jim prevečkrat celo škodimo. Timimi ne ponuja niti preprostih receptov niti novih tehnoloških rešitev, temveč nekaj veliko bolj zahtevnega: dvom v obstoječe koncepte in prakse na področju duševnega zdravja. S tem pa tudi upanje za razvijanje bolj odgovornih etičnih razmislekov in ravnanj.
Avtorja recenzije:
- Maruša Zalokar, univ. dipl. soc. delavka, psihoterapevtka, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana
- univ. prof. dr. Miran Možina, dr. med., psihiater in psihoterapevt, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana
Vir:
- Kairos, slovenska revija za psihoterapijo, maj 2026