Psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek ne skriva, da je dislektičarka z motnjo pozornosti, ki se je odločila živeti kot naučena optimistka - prepričana je namreč, da je to najlepši in najlažji način življenja.
Je redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Poleg strokovnega dela svoj čas posveča ustvarjalnosti - izdeluje mozaike iz keramičnih ploščic in krpanke - ter skrbi za svoja dva kužka. Na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani je delala na zaprtem oddelku in v ambulanti, nato pa jo je poklicna pot vodila v Zdravstveni dom Sevnica, kjer še danes dela v Centru za duševno zdravje odraslih Posavje. Aktivno je sodelovala pri pripravi Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja.
V svoji bogati karieri ne piše le receptov, temveč se trudi poiskati najboljše kombinacije zdravil, pri čemer skrbno upošteva vse vidike življenja svojih pacientov ter jih podpira na poti okrevanja in doseganja večje samostojnosti.
Notranji krokodil je naslov njene sveže izdane knjige s pomenljivim podnaslovom: Izkušnje naučene optimistke. V strokovnih krogih cenjena in med pacienti skoraj legendarna psihiatrinja v njej strne bogato zakladnico svojega znanja, izkušenj in modrosti.
»Sodobno življenje je v resnici mnogo bolj stresno, kot si radi predstavljamo. Zato se trudim ob vsaki priložnosti apelirati, naj si ljudje - za božjo voljo - v to mineštro objektivnega stresa z nerazumnim vedenjem ne dodajajo še subjektivnega. Oziroma naj se izmojstrijo v tem, kako si ga dodajati čim manj.«
Velja povedati tudi, da Mojca živi tisto, kar pridiga. Med najinim pogovorom je recimo ravno prebolevala težko virozo, a je njen priučeni optimizem zopet rešil dan.
Kdo ali kaj je pravzaprav notranji krokodil iz naslova knjige?
Ko govorimo o njem, govorimo o starem plazilskem jedru v naših možganih. Človeški možgani so se namreč skozi tisočletja razvili po plasteh. In tako so danes pravzaprav nekakšna koalicija slojev, ki so nastali v različnih evolucijskih obdobjih. V samem fizičnem jedru koalicije počivajo plazilski možgani. Ti so se razvili najprej, saj smo svojo kariero vladarjev sveta otvorili kot plazilci. Zato nas ne sme presenetiti, če v srčiki naše psihe še vedno skriva naš notranji krokodil. Ki lahko vedno v hipu prileze na plano, če oceni, da smo v nevarnosti.
Temu notranjemu krokodilu bi lahko rekli tudi naš notranji reptil, kuščar ali dinozaver, kajne? Sama mu najraje praviš 'kroks'. A to v resnici sploh ni tako pomembno. Mnogo pomembneje je razumeti, da nam da omenjena zverina, ko se čuti ogroženo, to tudi zelo jasno vedeti.
Številne duševne težave so v veliki meri težave notranjega krokodila. Ali pa bi bilo morda bolj pravično reči, da so plod krokodilove neusklajenosti z ostalimi deli možganov. Najpogosteje s prefrontalnim korteksom in z ostalo možgansko skorjo, torej s tako imenovanimi novimi možgani.
Če novi in plazilski možgani niso v dobrih odnosih, je to ponavadi tako naporno, da je lahko nevarno.
S tem da tudi novi možgani niso enoznačno pozitivna reč, čeprav so od vseh plasti daleč najbolj prefinjeni. Drži, v njih imajo sedež napredne funkcije kot so empatija, zmožnost načrtovanja in podobno. A tam na primer živita tudi notranji kritik in priganjalec … Ter še cela druščina drugih, ne vedno najbolj prijetnih likov, ki krokodilu niso nujno najbolj všeč. Oziroma mu večino časa sploh niso razumljivi. Ampak veš, česa se je pomembno zavedati?
Česa?
Da sploh ni redko, da ima krokodil v dani situaciji prav. Naš notranji plazilec je namreč vse prej kot neumen. Poleg tega v njem počiva večina naših moči, energije in želja. Na mnoge načine nam služi kot motor. Brez njegove dobre volje bomo vsekakor sila težko dosegli tisto, čemur Francozi pravijo joi de vivre – veselje do življenja. Zato je pomembno, da s svojo najstarejšo možgansko plastjo sklenemo zavezništvo.
Dobrososedskih odnosov v naših možganih se je torej moč priučiti?
Seveda ... In to tako v primerih, ko je naš notranji krokodil prevzel vajeti, kot v primerih, ko je skoraj povsem zatrt. Če je recimo zatrt, se ga je treba naučiti najprej sploh opaziti in mu omogočiti, kar potrebuje. Šele nato ga lahko začnemo tudi vzgajati in usmerjati. Pri tem se velja ves čas zavedati, da imamo opravka z načeloma povsem dobronamernim krokodilom, ki se zelo dobro odziva na prijaznost.
"Veš, krokodil v resnici sploh ne razume besed, temveč razume predvsem hitrost našega dihanja in stopnjo sproščenosti telesa. Kar so spet zelo dobre novice, saj ga je mogoče tako zelo učinkovito pomiriti."
Zapisala si: »Velika večina hudih anksioznosti je v resnici posledica trajne prestrašenosti našega plazilskega jedra. Namesto da bi krokodil z očmi nad vodno gladino veseljaško plaval po svojem toplem jezercu in oprezal, kje bi lahko kaj slastnega šavsnil, je lahko namreč tudi globoko ustrahovan. Pri zelo tesnobnih ljudeh je kroks tako prestrašen, da se mu jezerce spremeni v bazen želodčne kisline.«
Zanimivo pa je, da tudi destruktivno lenim ljudem skoraj v celoti vlada krokodil. Kajti tako kot zverina marsikdaj hrope: “HOČEM! HOČEM! HOČEM!”, silno rada piha tudi: “NOČEM! NOČEM! NOČEM!” In če nima nikogar, ki bi jo pregovoril v nasprotno, je povsem nepopustljiva. Kar je vse prepogosto začetek zgodbe o drvenju v prepad.
Kako pa je s krokodilom in izgorelostjo?
Pri njej je bil kroks dolga leta povsem zatrt. Torej večinoma sploh ni imel pravice do glasovanja, saj so mu novi možgani le občasno dovolili pokukati iz ilegale. Ob tem se je ubogi plazilec počutil ujetega v tak primež, da je komajda dihal. A ni to novih možganov prav nič zanimalo. Zato se je krokodilček na koncu preprosto zlomil in odnehal.
Ampak če je kroks še tako neukročen, ti praviš, da se se evolucijske plasti naših možganov lahko naučijo prijateljskih odnosov ...
Prav gotovo! S tem da pot do izboljšanja pogosto terja, da se naučimo krokodilu prisluhniti bistveno prijazneje kot prej. In da skozi redno posvetovanje z njim dosežemo, da se ne bo več počutil tako ogroženega. Pravi napredek pri duševnem blagostanju je namreč možen šele, ko se krokodil vsaj za silo pomiri. Počutje in motivacija sta ob tem hitro prerojena … Mi pa lahko končno začnemo učinkovito iskati rešitve za svoje dejanske probleme. Kar kroksa še dodatno pomiri.
Najhuje, kar lahko storimo, pa je, da pred vztrajnimi plazilskimi opozorili pobegnemo?
Ja, recimo v alkohol ali kaj podobno norega. Krokodila je brez dvoma mogoče pomiriti tudi na neprimerno pametnejše in varnejše načine. Veš, krokodil v resnici sploh ne razume besed, temveč razume predvsem hitrost našega dihanja in stopnjo sproščenosti telesa. Kar so spet zelo dobre novice, saj ga je mogoče na ta način zelo učinkovito pomiriti.
Kaj svetuješ svojim pacientom s krokodilskimi težavami?
Naj si pomagajo z gibanjem, torej s čimbolj živahno rekreacijo. Ta namreč plazilca pomirja tako na kratki kot na daljši rok. Kratkoročno ga umiri zaradi vseh opojnih hormonov, ki se sprožajo ob telesni vadbi. Na daljši rok pa se čuti kroks pomirjenega, ker z rednim športom razvijemo mišično maso. To nam bo po njegovem mnenju zelo pomagalo pri zagotavljanju vsega, kar potrebujemo. Zato bo neprimerno bolj miren in radoživ, kot če smo si dovolili postati od kavča odvisna gmota ali celo kar nepremičnina.
Ha ha, odlično povedano!
Povedala sva že, da razume krokodil predvsem hitrost dihanja in sproščenost telesa. Ko zazna miren dih in sproščene mišice, se sprosti tudi sam. Prav zato so najrazličnejše vaje za sproščanje tako učinkovite. Obstaja pa tudi nekaj še kako učinkovitih malih trikov za boljše shajanje s plazilskim sopotnikom.
Jih lahko na hitro strneva?
Tistim, ki jih mučijo pogosti glavoboli, bi denimo priporočila veliko ribanja in poliranja. Glavoboli zelo pogosto izvirajo iz napetosti v zgornjem delu telesa. Napetost v ramenskem obroču pa praviloma pomeni, da je naš notranji krokodil bolj kot k begu nagnjen k boju. Torej da bi glede na skupek dosedanjih impresij zelo rad koga namikastil. Z dejavnostmi, kot sta ribanje in poliranje, ga bomo presenetljivo zlahka preslepili, da je prišel na svoj račun. No, malce drugače je pri ljudeh, ki čutijo stalne napetosti v nogah in posledično v spodnjem delu hrbta.
Ja?
Pri takih je krokodil bolj kot k boju nagnjen k begu. Zato mora terapija vključevati veliko hoje, kolesarjenja ali plavanja. Krokodil bo ob tem vedno znova presrečen, saj bo ob takšni telesni dejavnosti zaključil, da se umikamo iz nevarne situacije.
Tako preprosto je v resnici to?
Ja. Razumeti velja, da naš ubogi notranji plazilec v resnici sploh ne vidi in ne sliši. Kljub temu pa je zadolžen za presojo, ali velja v dani situaciji sprožiti odziv boja ali bega. Pravzaprav je bil krokodil postavljen v precej zagatno situacijo. Je torej kaj čudnega, če je pogosto nagnjen k tesnobni popadljivosti? In mar ni zato še toliko bolj smiselno, da smo tudi mi razumevajoči in da se z njim čimbolj spoprijateljimo?
Prejle si omenila 'samouničevalno lene' ljudi. Zanimivo se mi zdi, da med samouničevalnimi dejavnostmi po škodljivosti na samo prvo mesto postavljaš prav lenobo ...
(smeh) Saj vem, vsaj nekatere med bralci bo to gotovo presenetilo, saj smo v naši deželi do pasivnega soočanja z življenjem izjemno tolerantni. In tako svoje neodobravanje usmerjamo predvsem v tiste, ki si aktivno škodijo. A lenoba je pogosto daleč najbolj škodljivi od vseh pristopov k bivanju.
Buda je dejal: “Če sploh obstaja kaj takega, kot je greh, je to lenoba.”
Lenega človeka so doma razvadili, da mu ni treba prevzemati odgovornosti. Kar pomeni, da so večino nalog raje opravili namesto njega, namesto da bi se ga potrudili opremiti za samostojnost. Takšni otroci v kasnejšem življenju skoraj nikoli ne premorejo vztrajnosti, saj ne znajo prenašati neugodja. Zato so pretežno mnogo manj uspešni in zadovoljni, kot bi lahko glede na svoje nadarjenosti bili. Kar med drugim pomeni, da njihovemu obstoju primanjkuje zdravilnega zmagoslavja, ki spremlja uspešno spopadanje z izzivi.
Kot kontrapunkt lenobi rada postavljaš takoimenovano 'inteligentno lenobo'. Lahko poveva kaj več o njej?
Obstaja prav poseben tip ljudi, ki navzven pogosto delujejo kot brezsramni fičfiriči, v resnici pa so zgled odlične prilagojenosti. Za takšne ljudi se mi zdi najprimernejši izraz ‘inteligentni lenuhi’. S tem da poznamo dve pojavni obliki: inteligentno lenobo po naravi in naučeno inteligentno lenobo. Obe sodita med skrajno pozitivne lastnosti in pomembno prispevata k dobri duševni formi.
Prav razumem, da je inteligentno lenuharjenje predvsem dobro načrtovanje pri doseganju ciljev?
Tako. In dobra notranja organiziranost. Če do želenega izkupička vodijo tudi kakšne neprijetne naloge, se inteligentni lenuh po principu bliskovite vojne najprej loti prav njih. S tem si zagotovi več časa za lagodnost in uživanje po opravljenem delu. Nekaj povsem drugega je namreč poležavati na plaži, ko imamo reči urejene, kot če smo na plažo pobegnili pred razsutim življenjem. Kot smo povedali, je lahko inteligentna lenoba prirojena ali naučena. In joj, kako srečni so lahko tisti, ki so se rodili z močnimi nastavki zanjo! Ostali pa se moramo pač malce bolj pomučiti.
Če bi med samouničevalnimi lastnostmi na prvo mesto postavila lenobo, bi srebrno medaljo prejel pretirano razvit 'notranji kritik'. Tudi temu konceptu je v knjigi posvečeno posebno poglavje. Za kaj pravzaprav gre?
Notranji govor je način, na katerega se pogovarjamo sami s sabo. Naučimo se ga na podlagi tega, kako so se z nami v ranih letih pogovarjali naši bližnji. Velik vpliv imajo tudi prebrane knjige, vrstniški pogovori in podobno. Pravzaprav je naš notranji govor nekakšna sinteza vsega, kar smo dosedaj predelali in izkusili. Žal pa ni tako, da lahko posameznik kar računa na notranji samogovor, ki mu bo pod črto v prid. Naš notranji govor je predvsem odraz naše čustvene in mentalne zrelosti. In kot tak je lahko naš največji zaveznik ali največji sovražnik.
Če te citiram: »Z njegovo pomočjo se lahko vzpodbujamo in pomirjamo, lahko pa se tudi brcamo in obmetavamo z gnilimi paradižniki.«
Ja, saj tako tudi je! Nekateri ljudje se recimo ob najmanjši napaki treščijo po čelu in zavpijejo: “O debil!” To ni nobeno naključje. Tako so bili pač naučeni v otroštvu. Tudi če so njihovi bližnji nemara uporabljali milejše izraze, je bilo osnovno sporočilo nezmotljivo. Če so nas v zgodnjih letih veliko priganjali, kritizirali ali krivili, bomo kasneje veliko priganjali, kritizirali ali krivili sebe. O tem ponavadi sploh ne bomo razmišljali … Oziroma se vsega skupaj ne bomo zavedali, saj se nam bo zdel tak pristop do sebe povsem samoumeven.
Princip je najbolje strnila novinarka in pedagoginja Peggy O’Mara, ko je dejala: “To, kako se pogovarjamo z otroci, nekoč postane njihov notranji glas.”
Pri škodljivem notranjem govoru gre v bistvu za notranji perpetuum mobile, ki poganja sam sebe. S tem da se notranji kritik pogosto izraža kot notranji priganjalec, pa tudi kot notranji strahopetnež, notranji katastrofik in notranja žrtev … In še bi lahko našli obrazov te neprijetne druščine, ki se zelo rada naseli v nas. Zato splošno razširjena prispodoba z zlonamernim škratom, ki živi v naši glavi, sploh ni tako zgrešena.
Naj te še enkrat citiram: »Saj ne, da nismo vsi kdaj malce neprijazni do sebe. Resne težave pa nastopijo, če se neprijaznost razraste čez vse razumne meje in nam začne požirati vso energijo in radost.«
Mnogi ljudje sami sebe prav mučijo, torej se do sebe vedejo skrajno nasilno in poniževalno. A zelo pomembno je razumeti, da notranji kritik in priganjalec preprosto nimata mere. Kar pomeni, da jima na daljši rok preprosto ni mogoče ugoditi, saj bosta vedno hotela več. Če se jima prepustimo, ne bomo imeli nikoli miru. A na srečo lahko svoj notranji samogovor vedno izboljšamo. Torej ga lahko vedno vsaj nekoliko bolje sinhroniziramo s tem, kar čutimo in kar si v resnici želimo.
Prvi korak je, da se presnetega škrata v svoji psihi sploh zavemo ...
Največji problem je pravzaprav v tem, da je ‘pokvarjen’ notranji govor pogosto tako težko prepoznati. Zlomljena noga nas bo na svoje stanje opozorila z bolečino in veliko muko pri hoji. Tudi razlit slepič ne bo puščal prav veliko dvomov o svoji razlitosti. Kljub zelo toksičnemu notranjem govoru pa se bomo pogosto počutili kot največji modrec, ki mora nasvete predvsem deliti in mu jih zato ni treba poslušati.
Kako pa se naučimo biti bolj prijazni do sebe?
Najprej je treba torej doumeti, da je plevel plevel. Oziroma da gre pri naših pretirano kritičnih in priganjalskih mislih za tujerodno agresivno rastlino, ki je našemu mentalnemu vrtu v veliko škodo. Ko nam je to uspelo, se je treba notranjemu kritiku in priganjalcu preprosto postaviti po robu. Ko plevel nehamo gnojiti in zalivati s svojo pozornostjo, se bo začel sušiti. Ko napornemu škratu odtegnemo pomen, bo začel avtomatično izgubljati moč nad nami. Najboljši način, da nečemu odtegnemo pomen, pa je, da svojo pozornost prenesemo drugam. Po možnosti na kaj, kar nas zanima in veseli.
Kot izjemno učinkovita pri popravljanju notranjih govoranc se je izkazala tudi kognitivno vedenjska terapija. Ena njenih najuspešnejših tehnik je takoimenovano preokvirjanje ...
Drži. Gre za izjemno uporaben pristop za beljenje črnih misli. Oziroma za neke vrste mentalni judo, ki se ga gremo najprej sami s sabo in potem čedalje bolj tudi z okolico. Najbolj ljubek primer preokvirjanja je z mano delila osebna zdravnica, ki mi je pravila o nekem pacientu. Ko je možaku po seriji preiskav povedala, kaj vse je narobe z njim, se je samo nasmehnil: “Aha, voda v kolenu, kamni v žolčniku in pesek v ledvicah … Torej rabim samo še kišto pira in lahko začnem zidat!”
Ha ha, sijajno!
Gospodu moram za ta dovtip sredi izjemno stresne situacije čestitati. Če nič drugega, sta se z zdravnico od srca nasmejala. Kar je bilo gotovo boljše, kot če bi začel prejemnik obupnih novic raje razmišljati o tem, da si gre kar takoj rezervirat parcelo za grob. Kognitivno vedenjska terapija nasploh deluje prav na način, da spreminja notranji samogovor. Pri tem je izjemno učinkovita. Na najosnovnejši ravni gre za puljenje plevela, torej slabih misli. Terapevtski proces naredi prostor za nove uvide, ki izženejo stare zablode ... In učinek na zmanjševanje notranje stiske je pogosto neprecenljiv.
S tem da končni cilj sploh ni, da plevel izpulimo, temveč da ga spremenimo v okrasni grmiček ...
Tako, oziroma v pridih eksotike na drugače zgledno urejenem vrtu!
Ko govoriš o tem, govoriš na podlagi osebne izkušnje. Če prav razumem, si v prvi polovici življenja tudi sama trpela za pretirano razvitim notranjim kritikom in priganjalcem?
Joj, tadva sta nasploh velika prijatelja, saj ponavadi nastopata v tandemu! Kot neke vrste gangsterski duo se človeku usedeta vsak na svojo ramo in mu šepetata v uho. Angelčka sta pa seveda že zdavnaj odbrcnila dol. Res je: tudi sama sem po naravi nagnjena k perfekcionizmu. Vsi moji domači so bili pač ‘ubrisani’ v to smer. Kar sem kot otrok seveda pridno ponotranjila … S tem pa tudi velikanski strah, da bom s svojim delom kdaj koga razočarala. Ali da se bom morala – joj prejoj! – za kakšno pomanjkljivost kdaj celo opravičiti.
Kje se je pa to najbolj kazalo?
Pri oddajanju pisnih izdelkov. Ker sem zaradi notranjega kritika in priganjalca za vsako reč porabila mnogo preveč časa, so se mi neopravljene naloge kopičile. Kar je v meni seveda vzbujalo nemalo nelagodja. In ker sem imela v zraku vedno toliko žogic, sem vsake toliko kakšno pozabila ujeti. Tako sem se trpinčila vse, dokler nisem začela svojemu perfekcionizmu nastavljati pasti.
Žal nimava prostora, da bi te pasti podrobno opisala. So pa v vsej svoji iznajdljivosti strnjene v knjigi. Tukaj bova samo še enkrat ponovila, da je treba pretirano razvitega notranjega kritika in priganjalca najprej ozavestiti. Potem pa se moramo odločiti: »V svoji hiši bom sam gospodar!«
Posebna ironija počiva v dejstvu, da nas je narava s kritikom in priganjalcem opremila zato, da bi živeli lažje, ne težje! V resnici ne gre za nič drugega kot za naravnost imeniten preživetveni mehanizem za lažje obvladovanje okolja. A če je opisani mehanizem v nas pokvarjen, nam je lahko tak veliki evolucijski dosežek tudi v breme. Oziroma sploh ni tako redko, da postane celo naše največje prekletstvo. Posebej hudo je recimo, če pretirano razvit notranji kritik trči v neukročenega krokodila. Takrat lahko notranja situacija kaj hitro povsem pobezlja.
Znaten del knjige je nasploh posvečen obvladovanju negativnih misli. Kajti največ kroničnega stresa nam v resnici povzročajo prav one ...
Prav res. Ko nas recimo pozno zvečer boli glava, nas pa čaka še ura in pol nujnega dela, je to že samo na sebi povsem dovolj stresno. Kaj šele, če na muko dela v izčrpanem in bolehnem stanju naložimo še misli tipa: ‘Joj, kakšna revica sem, ker me tako pogosto boli glava! In joj, ta moja prekleta služba, ki od mene zahteva takšne napore! In joj joj joj – očitno bom morala zato prav vzeti tableto proti bolečinam, da si bom ja uničila ledvice!’ Če se jih ne naučimo nadzirati, nam prav take misli v življenju naredijo največ škode. Ne samo, da ne zmanjšajo glavobola in ne prispevajo k reševanju problema, temveč zgolj večajo naše gorje. Oziroma nas prisilijo, da pademo v eno najbolj pogostih psiholoških pasti, ki bi jo lahko imenovali ‘počutim se slabo, ker se počutim slabo.’
A prepričana sem, da mozganje pri sprejemanju pomaga manj, kot si radi predstavljamo. Neskončno premlevanje nam namreč jemlje velikanske količine mentalne in čustvene energije.
Zakaj smo ljudje pravzaprav tako občutljivi na začarani krog negativnega razmišljanja? Zakaj tako radi premlevamo o rečeh, ki jih ne moremo spremeniti?
Po mojem nas pri tem v veliki meri poganja prepričanje, da bomo lažje sprejeli nekaj, kar bomo bolje razumeli. To prepričanje sicer vsaj pogojno drži. A prepričana sem, da mozganje pri sprejemanju pomaga manj, kot si radi predstavljamo. Neskončno premlevanje nam namreč jemlje velikanske količine mentalne in čustvene energije. Določenih reči pa itak preprosto sploh ni mogoče razumeti. Zakaj imajo eni v življenju tako peklensko smolo, drugi pa so rojeni pod srečno zvezdo? Zakaj so torej nekateri tak magnet za težave, čeprav niso nikomur nič hudega storili? Pojma nimam. A dokler sem pogosto mozgala o takih rečeh, sem bila veliko bolj nesrečna in manj produktivna posameznica kot sem zdaj.
Negativnim mislim se je treba torej naučiti odtegniti energijo ...
S tem si lahko človek kaj hitro nabere novih moči za reševanje težav. A opažam, da mnogi na take napotke samo naveličano prhnejo … Češ da si lahko z njimi pomagajo ravno nekje toliko, kot če bi jim svetovala: “Kadar zagusti, je najbolje švigniti v zrak in kot Superman poleteti na drug konec planeta!”
In kaj jim odgovoriš?
Povem jim, da očitno še vedno krepko podcenjujejo moč misli. Kot tudi svojo zmožnost za njihov nadzor. Obstaja namreč zelo pomembna razlika. Ne, vsaj zaenkrat še nismo zmožni poleteti v zrak in odleteti drugam. Začarani krog negativnih misli pa se lahko naučimo obvladovati – sploh, če imamo pri tem primerno vodstvo. Ko nam to uspe, se zdi, kot bi res prejeli nekakšno supermoč, ki je najbrž tudi Superman nima čisto vedno na voljo.
Ampak kako se to doseže?
Proti nadvladi negativnih misli se lahko borimo na cel kup načinov. Zato velja najprej poiskati sebi primerno strategijo. Vsem najbolj uspešnim pristopom je skupno, da se moramo najprej naučiti prekinjati negativni miselni tok. Pogosto se recimo lahko pred napadom negativnih misli ubranimo že tako, da pospešimo korak. Hitra hoja je nasploh eden naših krepko podcenjenih bioloških zaveznikov, saj lahko začasno izklopi še tako hudo ‘jebo’. Podobno velja za delanje sklec do blage bolečine. Izjemno učinkovita je tudi nagla preobremenitev čutov, torej recimo dobra stara glava pod mrzlo pipo. V službi lahko morda s hrbtom ob steni zdrknemo dol v kakor-sedeč položaj. Če nas sodelavci čukasto gledajo, jim lahko razložimo, da to počnemo zato, ker nas boli hrbet. Vsaj dva moja pacienta sta s to imenitno vajo okužila ves ožji delovni kolektiv.
Imenitno!
Metod za razbijanje začaranega kroga je še ničkoliko. Pri nekaterih deluje odštevanje sedmic od številke tisoč, pri drugih tuširanje s posebej aromatičnim milom. Tretjim najbolj pomagajo dihalne vaje, spet četrtim hitra sprememba okolja ... Izjemno učinkovito pa je lahko tudi nadomeščanje negativnih misli z mislimi kot sta na primer ‘Vse ima smisel,’ in ‘Zdržala sem še mnogo hujše reči.’
Še enkrat: če se v nas sproži močan čustven ali telesni odziv, se moramo vedno najprej ukvarjati z njim, kajne?
Prav gotovo, saj smo, šele ko je to urejeno, ponavadi sploh dojemljivi za naprednejšo logiko. Ki nam lahko nemara prišepne, da smo tik pred tem, da začnemo kričati v telefon … Zato bi bilo zvezo še najbolje v hipu prekiniti in malo brcati v sedežno garnituro. Kar je še en imeniten način prekinjanja začaranega kroga. Vsaj če je garnitura dovolj trpežna.
Katera od naštetih tehnik najbolje deluje zate?
Sama nisem sicer nikoli brcala v kavč. Sem pa z veliko togoto brcala blazino okrog po sobi. Povedati moram, da mi je prav vedno zelo dobro delo. A se v kriznih trenutkih vseeno veliko raje odpravim ven pred hišo razbijat stare ploščice, da lahko potem iz koščkov delam mozaike. Tudi poliranje robov teh koščkov s tračno brusilko se vedno znova izkaže za izjemno pomirjujoče.
Ha ha, več kot ljubko!
Za konec lahko z bralci deliva še en trik. Tistim, ki jim mučijo negativne misli, zelo rada svetujem, naj te misli poimenujejo. Torej naj zanje najdejo kak primeren vzdevek.
Zakaj je to koristno?
Ker poimenovanje zelo pomaga pri lažjem prepoznavanju in zatiranju vsiljenih misli. Neka moja pacientka je svojim slabim mislim recimo nadela genialen vzdevek ‘grenivke’. Ko je to storila, jih je začela mnogo hitreje in učinkoviteje opažati. “Aha, tole pa zdajle ni bila moja misel, ampak grenivka!” je zmagoslavno strnila svoj miselni proces. “In če bom tej grenivki sledila, bom spet žalostna in tesnobna.”
Aha, in če smo nagnjeni k napadom 'grenivk', je izjemno pomembno ...
... da se naučimo prepoznavati sprožilce. Sploh tiste drobne dnevne sprožilce, ki jih lahko zaradi njihove banalnosti z lahkoto prezremo. Velika življenjska razočaranja in izgube še nekako znamo povezati z visokim tveganjem za notranje trpljenje. Mnogih drobnih rednih sprožilcev pa žal ne. Ko se jih naučimo prepoznavati, smo že na pol poti do zmage. Sploh, če obenem doumemo, da imajo zoprnjakarske oblike notranjega samogovora nenavadno lastnost prenosa na papir. V resnici je redkokaj bolj učinkovito kot izpisovanje negativnih misli. Kar poskusite! Bolj kot je misel temna in brezupna, bolj sodi na papir.
To pa brez nadaljnjega. Sam ne bi nikoli verjel, če ne bi poskusil. Pri izpisovanju temnih misli se v nas zgodi prav nekakšna zdravilna alkimija. Čudna reč je to.
Čudna in predvsem čudežna! Ni pa seveda nujno, da izpisujemo zgolj grde misli. Tudi kadar nas recimo obsedajo vsi plusi in minusi kake pomembne življenjske odločitve, nam ne bo nič tako zbistrilo glave, kot če pluse in minuse strnemo v pisni obliki. Sama to počnem kar v osnovnih Excelovih razpredelnicah. Na levi so plusi, na desni minusi … ob vsakem pa stoji še rubrika ‘utež’ – torej koliko posameznemu plusu ali minusu pripisujem pomena. Ko razpredelnico vestno izpišem, na koncu seštejem uteži in se pogosto dokopljem do precej dobrega matematičnega približka, kako velja ukrepati. Kot zanimivost naj omenim, da je neki kolega s pomočjo podobne razpredelnice izračunal, da se pod črto vseeno želi ločiti od žene.
Je danes z odločitvijo zadovoljen?
Zelo!
Naj torej živijo Excelove razpredelnice!
Naj za konec še enkrat ponovim naslednje. Ko se enkrat naučimo prepoznati sprožilce naših najbolj ranljivih trenutkov, postane življenje neprimerno lažje. In redkokaj je tako osvobajajoče kot spoznanje, da sploh ne rabimo biti orehova lupinica na hudourniku svojih čustev. Pri tem nam lahko odločilno pomaga, če v sebi krepimo svoj prirojeni dar za radovednost. Sama sem začela ta dar načrtno negovati že v otroštvu. Najbrž se vsaj malo čudno sliši ... A že v zelo rosnih letih sem se začela opominjati: “Bodi radovedna. Čimbolj pozorno opazuj okolico in jo obenem čimmanj sodi. Razširi pogled. Kadar nekaj vidiš kot izključno negativno ali izključno pozitivno, pomeni, da skoraj gotovo gledaš preozko.”
(Objavljeno v reviji Sensa, 3. 4. 2025)
Foto: Mateja Jordović Potočnik
Knjiga, ki jo je napisal Jure Aleksič, prinaša pretresljivo in navdihujočo pripoved prof. dr. Mojce Zvezdane Dernovšek, ki z modrostjo in sočutjem odstira tančico vsakodnevnih bitk z duševnimi izzivi. S svojo iskrenostjo odpira prostor za premislek o notranjih bojih, ruši stigme in navdihuje k spopadanju z vzponi ter padci življenja.
Vas zanima več?
- Oglejte si pogovor s prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek v podkastu Aidea.
- Prisluhnite pogovoru s prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek v oddaji Med štirimi stenami na Prvem programu Radia Slovenija.