Prevajalka knjige Adriana P. Kezeleta Zavest ob izidu knjige.
Ko to vprašanje slišim ali ga preberem, me vedno znova zadene v živo. Adrian Kezele ga na svojih predavanjih in tudi v knjigi Zavest postavi na ključnem mestu, in sicer na konec predavanja, v knjigi pa na konec poglavja Kakšno je naše pravo telo? Še prej pa odgovori na vprašanje, ali telo, kot ga doživljamo, v resničnosti obstaja, ali je telo le vmesnik oziroma »način, na katerega smo se naučili komunicirati s pravim telesom«.
Toda vprašanje, ali nimam pomembnejšega dela kot …, mi postavljajo tudi drugi, ko omenim, da meditiram. Zdi se jim, da z meditiranjem izgubljam čas.
Predstavljeno situacijo lahko strnem na dve izhodišči razumevanje sveta, ki jima je pozornost namenjena v eni od najnovejših knjig Adriana Kezeleta, izjemno predanega raziskovalca zavesti. Govora je o knjigi Zavest. V izvirniku je izšla v dveh ločenih knjigah: Kaj je zavest? in Kako zavest ustvarja materijo?. V prevodu sta to prvi in drugi del knjige, ki vsebuje 20 v smiselno zaporedje razvrščenih esejev. Čeprav je knjigo mogoče brati samostojno, je opazno, da so njen nastanek spodbudila vprašanja bralcev in bralk knjige Šesto stanje zavesti, založba Highcastle in Založba Chiara, 2023, a tudi želja, da izkušnje, predstavljene v tej knjigi, ne bi pristale med miti in legendami, temveč da bi dobile pojasnila tudi s pomočjo najnovejših znanstvenih odkritij (npr. o nastanku fotosinteze, mutacij, o fraktalih). Na to kaže tudi podnaslov Razmišljanja o Šestem.
Osrednja tema knjige Zavest je torej ‘težko vprašanje zavesti’, tj. kako je materija ustvarila zavest, oz. – kot ga preoblikuje avtor – kako zavest ustvarja materijo. S tem je v izhodišče razumevanja sveta postavljena zavest. Ker je to edino neizpodbitno znanje, do katerega lahko kdor koli kadar koli, brez tuje pomoči, pride sam. Medtem ko razumevanje sveta, po katerem je izhodišče življenja in zavesti materija, temelji na predpostavkah ali verovanju. Kot navaja avtor, so človeški možgani biološki ekvivalent obstoja zavesti, saj se ta pojavi na mestih, ki jo »lahko prepuščajo ali manifestirajo«, nikakor pa je ne ustvarijo, kot tudi luknje po dežju ne ustvarjajo luž.
Adrianovo izhodišče v knjigi Zavest je torej dihotomija materija – zavest. Ta dihotomija je vir tega, kar imenujemo življenje in se kaže v nasprotju med golim preživetjem in anando (ali blaženostjo) ter v nasprotju med delovanjem iz strahu in delovanjem iz ljubezni. To me spomni na Jonatana Livingstona Galeba. Konkretno – ali letite zato, da bi preživeli, oziroma ali letite zato, da uživate v letu?
Skladno z dejstvi, ki jih Adrian predstavlja v knjigi Zavest, se je človekov perceptivni model razvil tako, da omogoča preživetje. Toda, ali to lahko drži? V knjigi lahko preberemo, da vidimo rastline, kačo ali jagode na robu gozda, ker je to neposredno povezano s preživetjem oz. z zadovoljevanjem osnovnih bioloških funkcij, ne vidimo pa npr. vilincev ali drugih bitij, saj ti nimajo neposrednega vpliva na našo preživetveno možnost. V tem delu svojih razmišljanj se Adrian naveže na delo Donalda D. Hoffmana The Case Against Reality. A to je le eno od sodobnih znanstvenih besedil, s katerimi avtor vzporeja spoznanja nekoč znanih raziskovalcev zavesti, npr. Patanjdžalija, Adija Šankare, Parashare. S tem prikazuje, da se sodobna znanost vztrajno bliža spoznanjem, ki so jih ti v sebi prepoznali, a do katerih niti znanost niti religija ne bosta prišli, če ne bosta spremenili izhodiščne paradigme tako, da izhodišče ne bo več materija, ampak zavest.
Tehniko Integralne meditacije, ki jo je oblikoval deloma po Patanjdžalijevih Joga sutrah, imenuje laboratorijsko okolje za raziskovanje zavesti. Adi Šankara je tisti, ki je z viveko kot razlikovalno sposobnostjo (več o tem glej Adrianovo knjigo Viveka – glas notranjega učitelja, založba Highcastle ali Založba Chiara, 2020) in z lakšanami (z razlikovalnimi lastnostmi) oblikoval temelje znanstvene metodologije raziskovanja. To pomeni oblikovanje trditev, ki jih je mogoče potrditi ali ovreči, pri čemer potrjena trditev velja v vseh kontekstih. Le tako lahko pridemo do neizpodbitnega znanja, do znanja, ki ne temelji na veri ali predpostavkah. V knjigi Zavest avtor lakšane primerja s celični avtomati Edwarda Fredkina.
S Parasharo, džjotišem in z grahami oz. z neskončnobitnimi zavestnimi delovalniki pa ponazori, zakaj posledice dejanj ne pripadajo nam, človeškim bitjem. Najprej, zavestni delovalniki »niso podobni niti človeškim niti nečloveškim zavestnim bitjem«. Zavestni delovalniki so lahko enobitni (vsebujejo eno informacijo, npr. DA ali NE oz. 1 ali 0), večbitni ali neskončnobitni. Razlika med enobitnim zavestnim delovalnikom z delovanjem ‘vklopljeno’ in enobitnim zavestnim delovalnikom z delovanjem ‘izklopljeno’ omogoči začetek oblikovanja percepcije. A le dva enobitna delovalnika nista dovolj. Potrebni so trije (sveta trojica oz. trije dejavniki spoznavanja v indijski filozofiji subjekt, objekt in proces). To pomeni, da šele drugi omogočijo nastanek rezultata delovanja.
Adrian Kezele tako v knjigi Zavest poveže vsa štiri področja svojega raziskovanja in delovanja, in sicer integralno meditacijo, njene nadaljnje in napredne tečaje (pospešenje, aktivacija), dekonstrukcijo iluzije, Nudanzo in džjotiš, oziroma najnovejša znanstvena spoznanja vzporeja z ohranjenimi spisi Patanjdžalija, Adija Šankare, Parashare in z lastnimi izkušnjami.
S svojimi razmišljanji, predstavljenimi v knjigi, med drugim avtor pokaže, kako globoko bi morala iti dejanska dekonstrukcija iluzije oziroma pot raziskovanja življenja, sveta, tj. zavesti. Pokaže tudi, da duhovnost ni stvar samopomoči in da ima na tej poti pomembno vlogo zdrav razum.
Knjiga kot na dlani prinese spoznanja o resničnosti. In tu spet slišim Adrianove besede: »Imate kakšno drugo, pomembnejše delo, kot priti do resnice?«