Ste se kdaj med vožnjo z avtomobilom nenadoma zavedli in ugotovili, da ste prevozili zadnjih nekaj kilometrov, ne da bi se sploh zavedali?
Ali pa ste med branjem knjige z mislimi odplavali tako daleč, da niste več registrirali ljudi okoli sebe? Takšni trenutki so blaga oblika disociacije – naravnega obrambnega mehanizma psihe, ki ga v določeni meri poznamo vsi.
Disociacija je pa tudi eden od načinov, kako se um spopade s prevelikim stresom, na primer med travmatičnim dogodkom. Še posebno otroci se k njej pogosteje zatečejo.
Kaj se zgodi, ko postane bolečina prevelika? Ko travma ni le bežen dogodek, temveč nekaj, kar človeka zaznamuje za celo življenje? Prav o tem govori knjiga V očeh kobre novinarke Nataše Zupanc. Gre za pretresljivo in hkrati izjemno človeško pripoved o travmi, disociaciji in poti nazaj k sebi, ki bralcu odpre vrata v svet, o katerem se v naši družbi še vedno premalo govori.
Kaj je disociacija in zakaj nas varuje?
Disociacijo najlažje razumemo kot psihični beg iz »tukaj in zdaj«. Ko postane realnost pretežka, bolečina pa neznosna – še posebej za otroka – se psiha odzove z odmikom. To ni bolezen ali patologija, temveč izjemno darilo narave. Je način, kako nas psiha zaščiti pred prehudim stresom, da lahko sploh preživimo.
V svoji knjigi Nataša Zupanc pojasnjuje, da disociacija sama po sebi ni tisto, kar je narobe. Resnično patološko je tisto, kar se je posamezniku dogajalo – pogosto v zgodnjem otroštvu. Avtorica zapiše:
»Vse skupaj je bilo zavito v nekakšno megleno kopreno.«
Disociacija v takšnih trenutkih deluje kot blažilec, ki zajezi bolečino, katero bi psiha sicer težko prenesla.
Ko telo ostane v nevarnosti: disociacija kot pot preživetja
Če otrok dlje časa živi v okolju brez občutka varnosti, se lahko začne vedno pogosteje nezavedno zatekati k disociaciji. Sčasoma tak način preživetja postane avtomatičen in kroničen. Knjiga V očeh kobre nas kronološko vodi skozi epizodne spomine avtorice: od otroških let, ko je v šoli izkušala nenavadna stanja zasanjanosti, do odrasle dobe, ko se je disociacija izrazila v kompleksnejših oblikah, kot so amnezija, depersonalizacija in derealizacija.
V trenutkih po travmi se posameznik ne počuti več varnega v svojem telesu ali lastnem umu.
»Mi je tudi ta človek nevaren?« se sprašuje avtorica v enem od pretresljivih prebliskov.
Prav v teh drobnih, navidez vsakdanjih trenutkih knjiga najbolj jasno pokaže, kako globoko lahko travma odreže človeka od samega sebe in sveta, ki se naenkrat zdi preveč nevaren.
Občutek varnosti kot edino pravo zdravilo
Najpomembnejše spoznanje knjige je, da zdravilo za kompleksnejše oblike disociacije ne prihaja v obliki tablet. Pravo zdravilo prihaja v obliki varnega in empatičnega odnosa. Ker je bil občutek varnosti v disociativnem človeku nekoč silovito ranjen, je okrevanje mogoče le tam, kjer človek ni več sam s svojo izkušnjo.
Pot do ozdravitve vodi skozi postopno vračanje v telo, varne odnose in učenje čuječnosti. Kot v spremni besedi poudari prof. dr. Metka Kuhar, raziskovalka travme:
»Tisto, kar ta knjiga pokaže bolj jasno kot katerikoli model, je, kako konkretno in vsakdanje se to dogaja. Ne le ob velikih dogodkih, temveč v drobnih trenutkih, v katerih otrok dobi ali izgubi občutek, da njegova izkušnja obstaja.«
Komu je namenjena knjiga?
Knjiga govori o disociativni identitetni motnji, ki so ji nekoč rekli multipla osebnost. Danes vemo, da ne gre za več osebnosti v enem človeku, temveč za eno samo osebnost, znotraj katere obstajajo z amnezijo ločeni deli.
Knjiga V očeh kobre je namenjena vsem, ki:
- želite razumeti, kako delujejo obrambni mehanizmi psihe po hudi travmi,
- se soočate z občutki odtujenosti in iščete jezik za svojo izkušnjo,
- delate na področju psihoterapije ali socialnega dela in želite globlji vpogled v notranji svet travmatiziranih oseb,
- verjamete, da je razbijanje stigme o duševnem zdravju ključno za boljšo družbo.
Kot opozarja prof. dr. Metka Kuhar: »To ni lahka knjiga in tudi ne poskuša biti.« Je pa to knjiga, ki vam bo razširila obzorja in vas opomnila na neverjetno sposobnost človeškega telesa in duše, da kljub vsemu hudemu najde pot nazaj k celovitosti.