Z doc. dr. Urško Battelino – psihoanalitično psihoterapevtko, supervizorko, učno analitičarko in strokovnjakinjo za okrevanje po izgorelosti – smo se pogovarjali o enem najbolj značilnih pojavov sodobnega časa: toksični produktivnosti.
Gre za notranjo prisilo, ki nas prepričuje, da moramo biti nenehno dejavni, koristni, uspešni – da mora biti vsak trenutek dneva zapolnjen, premor upravičen, počitek produktiven.
Toksična produktivnost presega običajno delovno vnemo. Postane način življenja, v katerem učinkovitost postane vrednota, preobremenjenost statusni simbol, počitek pa nekaj, kar si je treba zaslužiti – če sploh. Tudi ko fizično ne delamo, psihično ostajamo v “delovnem načinu”, načrtujemo, optimiziramo, krivimo sebe, če nismo dosegli več. A prav tu se začne izčrpavanje. Počitek postane radikalno dejanje. In kot poudarja dr. Battelino: rešitev ni v še enem koledarju, metodi ali aplikaciji, temveč v pogumu, da si dovolimo biti neproduktivni. Da se naučimo dolgočasiti. Poletje je idealen čas za to. Naj bo vaš počitek vaš upor. Ne zato, ker ste ga zaslužili. Ampak zato, ker ste – in ker je to dovolj.
Kako bi vi opredelili toksično produktivnost?
Toksična produktivnost je posledica prepričanja, da mora biti vsaka minuta našega dneva zapolnjena z nečim koristnim - najprej z delom, nato pa z vsem, kar podpira naš napredek s specifičnimi cilji, tako telesno kot psihološko – znanje, razgledanost, skrb zase itd.
Kaj je potem gonilo zdrave produktivnosti? K čemu stremijo vaši klienti, ko spreminjajo svoje vzorce razmišljanja?
Zdrava produktivnost je težnja h kreativnosti, je vložek svojega časa k zdravemu in celostnemu napredku na vseh področjih življenja. Zdrava produktivnost vključuje zdravo mero lenobe in počitka, ki ustvarjata ravnovesje, da lahko krmarimo skozi tiste dele življenja, ko preprosto moramo zdržati in stisniti zobe, da se lahko v življenju pomaknemo naprej, tako v karieri kot zasebno.
Zakaj je tako težko izstopiti iz tega notranjega avtopilota in biti zares prisoten?
Ker smo tako vzgojeni. Skozi odraščanje dobimo ogromno sporočil, ki nagovarjajo strah, sram in krivdo. Leta tečejo in vzorec postane tako domač, da skozi življenje plujemo na avtopilotu produktivnosti in z njo blažimo prej omenjene občutke.
Poletje naj bi bilo čas oddiha, a pogosto se ujamemo v past, ko tudi dopust spremenimo v nov “projekt” – z natančnim načrtom, pričakovanji in tiho prisilo, da mora biti koristen. Kako se lahko izognemo tej zanki in si namesto tega dovolimo resnični odklop – brez občutkov krivde, brez notranjega pritiska, da moramo tudi v prostem času nekaj doseči?
Dopust naj bo predvsem oddih. Veliko zelo produktivnih ljudi to zanika, saj težko presegajo strah pred neproduktivnostjo, tako vedno znova najdejo nove naloge in cilje, nato pa se vrtijo v začaranem krogu, iz katerega ne zmorejo izstopiti. Ne gre za to, da bi se morali naučiti “bolje” počivati ali trenirati sprostitev – temveč za preseganje strahov in vzorcev, ki so se v nas zasidrali že v zgodnjem obdobju življenja in hranijo toksično potrebo po nenehni koristnosti. Sčasoma ta potreba postane vrednota – nekaj, s čimer merimo svojo lastno vrednost. In ker živimo v družbi, ki to potrjuje in celo nagrajuje, je izstop iz tega ritma še toliko težji.
Hitro se lahko ujamemo v fantazijo, da bomo na dopustu stvari naredili drugače in recimo skrbeli zase, ker se s seboj sicer ne ukvarjamo dovolj.
Lahko izpostavite nekaj mitov, ki prežemajo našo družbo in poganjajo toksično produktivnost?
V naši družbi je pridnost najvišja oblika vrednote. Pohvale, s katerimi nas potrjujejo od otroštva, so zelo zakoreninjene v naši kulturi. Potrditve, da smo pridni, nas v otroštvu tako zaznamujejo, da marsikdo deluje po teh vzorcih vse življenje in se tako potrjuje sam, kot so ga prej zunanje avtoritete.
Po katerih znakih lahko prepoznamo, da nas tudi med počitnicami vodi perfekcionizem – da morajo biti nepozabne, popolne in do podrobnosti izpolnjene?
Zelo preprosto ... Če nas neprestano preganja občutek, da je lahko vedno nekaj boljše, in ne znamo samo sedeti ob kavi ali morda poležavati na plaži ter opazovati, kaj se dogaja okoli nas. Če neprestano nekaj načrtujemo in se ne znamo odklopiti ... potem je to že alarm.
Kako se lahko osvobodimo notranjega pritiska, da moramo dopust maksimalno izkoristiti, da ne bi šel v nič?
Namen dopusta je, da se spočijemo, tako fizično kot psihično, ko smo umaknjeni od vsakodnevnih nalog in preusmerimo pozornost. Hitro se lahko ujamemo v fantazijo, da bomo na dopustu stvari naredili drugače in recimo skrbeli zase, ker se s seboj sicer ne ukvarjamo dovolj. A tako si naložimo novo nalogo ter se ponovno ujamemo v past. Najprej se moramo zavedati, da izvajamo toksično produktivnost, šele nato lahko ukrepamo, in ker je pridnost najvišja oblika vrednote v naši kulturi, je to precej težko, saj je vendarle vrednota.
Veliko ljudi pravi, da jih, ko nimajo več obveznosti, preplavi nekakšna nervoza. Kaj to pove o naši notranji naravnanosti?
Res je, to največkrat slišim v svoji praksi: „Kaj pa naj potem počnem s seboj?” Stres, želja po potrditvi, občutek koristnosti so samo simptomi, vzrok pa je nekje globoko spodaj. Občutki, kot so sram, krivda, strah, so gonilo simptomov. Tako je marsikdo od nas lahko preživel – da je te zelo neprijetne občutke skril za masko produktivnosti in to kompulzivno naprej ponavlja v življenju. Pridnost je bila potrjena in nagrajena, to je močan vzorec, ki posameznika spremlja skozi vse življenje, če tega ne ozavesti in se načrtno osvobodi vzorca.
Ameriška avtorica Israa Nasir v svoji sveži knjigi Toksična produktivnost, ki je pred kratkim izšla pri založbi Chiara tudi v slovenščini, bralcem postavi introspektivno vprašanje: “Kaj doživljate, kako se počutite, ko gledate druge, ki počivajo in ne delajo ničesar?” Kaj vi svetujete ljudem, ki imajo občutek, da ne zmorejo samo počivati in biti prisotni?
Po mojih izkušnjah se ljudje tega zavedo šele, ko se upre telo; prej so prepričani, da delajo prav, saj to potrjuje tudi današnja družba. Sporočila družbe so, da je treba garati za svoj fizični videz, se posvečati svoji psihi, biti produktiven, organiziran itd. Družbena omrežja so polna nasvetov, kako najbolje izkoristiti svoj dan. Šele ko se upre telo, ko ni več spanca ter pridejo telesni in psihični simptomi, se ponavadi ljudje premaknejo in srečajo s svojim “moram”. Takrat se šele začne spoznavanje sebe in svojih vzorcev ter prepričanj.
Kako prepoznati mejo med zdravo zavzetostjo in deloholizmom?
Težko. Toksično produktivni so ljudje, ki so vedno izstopali po zavzetosti, ne zavedajo se, kaj počnejo, tako delovanje jim je normalno in drugega ne poznajo. Meja se hitro premakne v deloholizem, okolje in celotna družba pa to podpirata s svojimi sporočili.
Pogosto zamenjujemo pravo produktivnost s površinsko zaposlenostjo.
Če smo zaposleni z nečim, še ne pomeni, da smo produktivni. Pomembno je, da se znamo ustaviti in početi kaj za svoj užitek, tudi če ni produktivno, da iščemo ravnovesje med pridnostjo in lenobo.
Ali obstajajo konkretni znaki, da je nekdo tik pred izgorelostjo?
Seveda, po navadi se začne telesno – v obliki različnih bolečin v telesu, motenj spanca, pogosto v obliki virusnih in bakterijskih obolenj in tako naprej. Nato se pridružijo razpoloženjske motnje, tesnoba in depresivno razpoloženje. Običajno pa se ti opozorilni znaki še vedno ignorirajo, ljudje si nalagajo nove naloge, s katerimi bodo presegli vse težave. Z zanikanjem tonejo vedno globlje v izgorelost in pomoč ponavadi poiščejo prepozno oziroma, ko je zdravje že čisto na psu.
Kako poteka proces zdravljenja perfekcionizma?
Ljudje čutimo strah pred razpadom, strah, da ne bomo imeli kontrole in se bo zgodilo nekaj katastrofalnega. Šele ko se tega zavedamo, se začneta predelovanje in nato zdravljenje.
Če delujemo v okolju, kjer so nenehna produktivnost, deloholizem in požrtvovalnost norma in celo nagrajeni, se lahko zdi, da nimamo manevrskega prostora za postavljanje meja. Kako v takem okolju najprej pri sebi, nato pa tudi okolici postaviti zdrave meje?
Res je. Težko je, vendar smo odrasli in imamo izbiro. Ko ta ista okolica ne more več nagovarjati našega strahu, ker smo ga ozavestili, se stvari spremenijo.
V številnih delovnih okoljih smo stalno dosegljivi – prek e-pošte, klepetalnih skupin ali celo službenih aplikacij. Kaj se psihološko dogaja s posameznikom, ki je ves čas na voljo in dosegljiv?
To je toksično, da posameznik ne more imeti svojega življenja in je neprestano v pripravljenosti. Pa je to res potrebno? Samo sami lahko izstopimo iz te igre. Nič ni tako pomembno, da ne bi moglo počakati do naslednjega dne. Ponovno – samo mi lahko prekinemo neprestano povezanost ter samo potrebo po tej povezanosti.
Kako se skozi vašo terapevtsko prakso kažejo spremembe v doživljanju delovnih obveznosti in občutka pripadnosti službi?
Korporacije so prinesle v delovna okolja nove »vrednote« in ena od njih je ta, da imajo ljudje slabo vest, če odidejo domov po 8 urah dela. Ljudje, ki pridejo po pomoč, velikokrat povedo, da jih je sram oditi pred drugimi, da dobivajo sporočila od svojih nadrejenih zvečer in ob koncu tedna, nato pa imajo občutek, da je tako prav, in začnejo delovati po pravilih, ki jih narekuje delovno okolje.
Taka okolja podpirajo toksično produktivnost in jo celo nagrajujejo. Ljudje, ki so sami po sebi nagnjeni k njej zaradi svojih vzorcev, pa dobijo potrditev ali nagrado in zapadejo v začaran krog. Vsekakor se je stanje zelo spremenilo v zadnjih dveh desetletjih, produktivnost je visoko postavljena vrednota in nikoli ni dovolj – taka so sporočila družbe, v kateri živimo. Toksična produktivnost se začne že v šoli, torej zelo zgodaj v razvojnem obdobju, saj je neprestano treba nabirati točke, ki odpirajo prava vrata do najboljše kariere. Ta dinamika je zaznamovala že cele generacije in temu primerno je posledično duševno stanje med mladimi.
Kako vidite vpliv sodobnega kapitalističnega sistema in imperativa produktivnosti na oblikovanje posameznikove identitete in občutka lastne vrednosti? Kje delo prestopi mejo človeškega dostojanstva?
Zelo se slabša duševno zdravje prebivalstva, posamezniki pa imajo občutek, da nimajo izbire, kar je zelo žalostno, sploh pri mladih ljudeh. Ko ljudje pridejo po pomoč in se soočijo s svojimi vzorci ter prepričanji, novo doživljanje opišejo kot izstop iz matrice, kar je krasna metafora za premik iz ujetosti.
Kaj prinaša doba uvedbe umetne inteligence v delovne procese?
Težko rečem, nimam izkušenj z umetno inteligenco, menim pa, da bo njeno delovanje še bolj okrepilo prepoved napak oziroma spodbujalo miselnost “ne smeš se zmotiti”. Že zdaj je zaradi dostopnosti informacij to težava, menim, da bo pritisk popolnosti postajal še večji.
Tako zagonska kot tuja državna podjetja veliko investirajo v razvoj umetne inteligence, ki bi nadomestila zdravnika ali terapevta. Kako gledate na takšno prihodnost zdravstva?
Umetna inteligenca ne more v celoti zamenjati zdravnika ali psihoterapevta, lahko je le v pomoč. Zelo pomemben del zdravljenja je odnos, ki ga umetna inteligenca ni sposobna. Žal pa gre v to smer, kar me skrbi.
Si želite kakšnih sprememb v delovni zakonodaji ali zdravstvu, da bi bolje in celostno naslovili izgorelost?
Te spremembe bi že potrebovali, upam na kakšno izboljšanje.
Kakšen vpliv ima nezdrava produktivnost na družinska in ljubezenska razmerja? Kako to odzvanja v družinskem krogu?
Seveda vpliva tudi na družinsko dinamiko in ljubezenska razmerja. Če je najbolj pomembno biti produktiven na vseh področjih, si težko vzamemo čas za odnos, družino ali ljubezen.
Večina ljudi, ki so toksično produktivni, ima konstantno občutek, da premalo vlagajo v otroke. Ne znajo z otrokom preprosto biti in mu nameniti pozornosti. Prepričani so, da je treba vedno nekaj koristnega početi.
Ne gre za to, da bi se morali naučiti “bolje” počivati ali trenirati sprostitev – temveč za preseganje strahov in vzorcev, ki so se v nas zasidrali že v zgodnjem obdobju življenja in hranijo toksično potrebo po nenehni koristnosti.
Nam lahko opišete primer iz svoje terapevtske prakse, ki vam je najbolj ostal v spominu ali vas pretresel, ko gre za toksično produktivnost?
Seveda, spomnim se, da je po pomoč prišel gospod, visoko izobražen, na vodilnem položaju, poročen, z majhnima otrokoma. Dajal je vtis uspešnega, športnega, urejenega ter uglajenega mladega moškega, kar tudi je, vendar izčrpan in z bolečinami v telesu. V vsem, kar je počel v življenju, je želel biti stoodstoten, dneve je imel izjemno dobro organizirane, njegov urnik je poleg zahtevnih vodstvenih obveznosti, športa in druženja obsegal še družino in očetovske obveznosti.
Naenkrat so se pojavile bolečine, ni imel več kontrole nad svojim telesom, kar je vplivalo na njegovo razpoloženje, medicinske preiskave pa niso pokazale fizičnih vzrokov. Precej obupan je prišel po pomoč, z občutkom, da nekaj zares dela narobe. Ni razumel, zakaj naenkrat ne zmore več tistega, kar je prej opravljal z lahkoto.
Njegove nove vloge ter naloge v življenju so prinesle večje obremenitve, njegovi vzorci in prepričanja, da lahko vedno naredi bolje, pa so prinesli simptome, ki jih prej ni poznal, in povzročili izjemno nemoč in občutek, da se mu iz te situacije ne bo uspelo rešiti. Bolečine so izginile in razpoloženje se mu je popravilo, ko mu je uspelo prepoznati ponotranjene vzorce in sporočila, ki jih je dobil med odraščanjem – bili so gorivo za toksično produktivnost, ki mu je zagotavljala občutek kontrole nad strahom.
Kako sami veste, kdaj je čas za počitek?
Ko grem zjutraj nazaj v stanovanje preverit, ali sem ugasnila štedilnik; simptom me opomni, da je vsega preveč.
Kako se regenerirate, ko ste izčrpani?
Moje delo je kreativno, zato me ne izčrpava, ko pa sem utrujena, se naspim.
Kaj bi nam svetovali, kako naj se zaščitimo pred toksično produktivnostjo?
Toksično produktivnost moramo najprej pri sebi prepoznati, ugotoviti, zakaj je naša sopotnica, in nato prepoznati strah, ki hrani tisti večni “moram”.
(Objavljeni v reviji Sensa 1. 8. 2025)