"Imela sem anoreksijo. In to dvakrat. Zdaj to sprejemam in si upam povedati na glas. Ampak ni bilo vedno tako."
Špela Kranjec; Pojedla sem anoreksijo
Knjiga Pojedla sem anoreksijo razkriva um dekleta, ki se je spopadalo z anoreksijo - motnjo prehranjevanja.
Ko sem prvič zbolela za anoreksijo, sem bila še otrok. Otrok za katerega so skrbeli starši in o katerem so odločali starši. Ko so ugotovili, da nekaj ni v redu z mano, so me nemočni odpeljali v bolnišnico. Naj mi tam pomagajo, naj me rešijo, da bomo spet lahko normalna družina. Takrat sem postala lutka. Delala sem kakor so drugi narekovali. Zaradi tega sem izgubila svojo osebnost. Sramovala sem se sama sebe in svojo bolezen skrivala pred vsemi. Nisem hotela, da bi kdorkoli vedel, da je moje življenje v razsulu in se nad tem naslajal. Vsega tega življenja kot lutka nisem prenesla in začela sem se boriti, da si povrnem svoje življenje nazaj. Uspelo mi je. In uspelo mi je tudi to, da je za mojo bolezen vedelo kar se da malo ljudi.
Ampak, ker razlogi, da sem se pozdravila, niso prišli iz moje lastne želje po ozdravitvi, se je bolezen takoj, ko sem postala samostojna, vrnila. Zabila mi je še hujši udarec kot prvič. Anoreksija me je vrgla na dno. Življenje na temu dnu pa je bilo nevzdržno. Tako nemogoče je bilo, da sem sovražila samo sebe in celo svoje življenje. Pripeljalo me je do točke, ko sem med vožnjo z avtom drvela po avtocesti in razmišljala o koncu. In na tisti točki sem dojela, da še nočem konca. Kako konec?! Pred mano je še celo življenje. Najbolj zanimivi del šele prihaja. Zanima me kaj bom postala, kje bom živela, ali se bom poročila, imela otroke,... in takrat sem se odločila za borbo. Odločila sem se, da bom premagala anoreksijo. In to za vedno! Sama sem se odločila za zdravljenje. Zbrala sem vso voljo, vso moč in vso odločnost, da se nisem vdala.
In danes sem ponosna na svojo odločitev. Danes sem srečna. Najlepše izmed vsega pa je, da me najboljša prijateljica zopet lahko z veseljem pelje na kaloričen sladoled in jaz v njem uživam!
Po celotni izkušnji, pa sem čutila, da to še ni vse. Mojo zgodbo sem želela povedati na glas. Ker želim dati vsem, ki se soočajo z motnjami hranjenja, dati tisto, kar sem potrebovala jaz, ko sem imela anoreksijo; in vsem staršem dati to, kar so potrebovali moji starši. In navsezadnje, želim si, da se motenj hranjenja ne bi več sramovali in jih skrivali, pač pa govorili o njih – ker jaz sem ozdravela šele, ko sem svoje težave lahko zaupala drugim." Špela Kranjec
V košarico
