Zgodba enega najvplivnejših slovenskih kulturnih menedžerjev – iz prve roke.
Gremo v Cankarja; Mitja Rotovnik
»To pa ne bo šlo, spoštovani tovariš Dušan, jaz sem profesor filozofije in sociologije, sem politik, ki se ukvarja s kulturno politiko, a nimam ne znanja ne izkušenj z direktorovanjem.« S tem stavkom se začne ena najbolj fascinantnih slovenskih poklicnih poti. Ko je Mitja Rotovnik v osemdesetih letih sprejel povabilo na čelo Cankarjevega doma, ni slutil, da bo to postalo njegovo življenjsko delo. V knjigi Gremo v Cankarja odpira vrata v zakulisje največjega slovenskega kulturnega hrama in nas povabi, da skupaj z njim preživimo več kot tri desetletja na Prešernovi cesti 10.
Spomini so napisani z duhovitostjo, občutkom za detajl in z vrhunskim poznavanjem kulturno-političnega dogajanja v Sloveniji. V senci istrskih borovcev se rodi Zlati abonma, za mizo v Strmolu večerja s Carlosom Kleiberjem, na Prešernovem trgu pa televizija za Luciana Pavarottija naroči najmanjši možni ekranček ...
Rade Šerbedžija v Kralju Learu pade v odrsko jamo, črno oblečeni mladeniči mu napovedo »odstavitev«, nekje vmes pa se piše zgodovina – skozi umetnost, arhitekturo, vzpone in padce, spore, uspehe, glasbo in tišino. Rotovnik se spominja sodelavcev, zaveznikov in kritikov, umetnikov vseh vrst in temperamentov, od zvezdnikov do tistih, ki so vstopili le za hip.
Mitja Rotovnik (1942) je diplomirani filozof in sociolog, ki je zaznamoval slovensko kulturno krajino kot kulturni menedžer in vizionar. V sedemdesetih letih je bil med pobudniki za gradnjo sodobnega kulturnega centra v Ljubljani, nato pa več kot tri desetletja vodil Cankarjev dom – od njegovega nastanka leta 1982 do svoje upokojitve leta 2014. Po odhodu s funkcije je obljubil, da bo prebrskal vsebino 40 škatel dokumentacije – in obljubo je izpolnil.
A knjiga ni zgolj zbirka anekdot. Je avtobiografsko pričevanje o tem, kako nastane kulturna ustanova – z vsemi zmagami, porazi, kompromisi in ponosi, ki jih prinese dolga in predana pot.
