Dovolite si čutiti, kar ste morali nekoč zanikati, in spet postanite zavezniki svojega telesa in duha
Upor telesa: telo terja resnico; Alice Miller
“Ko se otrok rodi, potrebuje ljubezen staršev, se pravi naklonjenost, pozornost, skrb, zaščito, prijaznost, ter njihovo pripravljenost za komuniciranje. Otrokovo telo, opremljeno s temi darovi, potrebnimi za življenje, ohrani dober spomin in tak otrok bo kot odrasel človek lahko predal svojim otrokom enako ljubezen. Če pa je v otroštvu vse to pogrešal, bo človek vse življenje hrepenel, da bi bile njegove prve življenjsko pomembne potrebe zadovoljene. To hrepenenje pozneje v življenju prenese na druge ljudi.”
Avtorica v tej knjigi, ki je prvič izšla leta 2004, obravnava povezavo med čustvovanjem in boleznimi posameznika. Ob bolezni, depresiji, odvisnosti od drog, anoreksiji itd. gremo skozi notranji konflikt med tem, kar čutimo, in tem, kar bi radi čutili. Na eni strani se odziva naše telo, ki ohranja spomin na našo preteklost in zlasti na morebitno neprimerno ravnanje naših staršev v otroštvu; na drugi strani sta dejavna tudi naš um in volja, pogojena s tradicionalno moralo in vzgojo, da moramo ne glede na vse ljubiti in spoštovati te iste starše. Alice Miller na tej točki utemeljeno zavrača četrto božjo zapoved - Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Starši, ki svoje otroke zlorabljajo, si ne zaslužijo njihovega spoštovanja.
“Nekatere od desetih božjih zapovedi so še danes veljavne. Četrta zapoved pa nasprotuje zakonom psihologije. Brezpogojno bi moralo postati znano, da izsiljena ljubezen lahko povzroči veliko škode. Ljudje, ki so jih kot otroke ljubili, bodo ljubili svoje starše, ne da bi se pri tem morali podrejati ukazu. Sledenje zapovedi pa ljubezni ne more ustvariti.”
Avtorica s številnimi primeri – predvsem iz življenj znanih pisateljev, kot so F. M. Dostojevski, Franz Kafka in Virginia Woolf, podobno pa bi lahko pripisali tudi nekaterim vrhunskim športnikom – prikaže včasih dramatične posledice tega konflikta, a tudi poudari, da obstajajo rešitve.
“Nasilna vrsta vzgoje je zame zloraba, ker otroku ne odreka le pravice do dostojanstva in spoštovanja njegove človeškosti, temveč vzpostavlja nekakšen totalitarni režim, v katerem otrok niti ne more zaznati ponižanj, onečaščanj in prezira, kaj šele, da bi se jih lahko ubranil.”
Ni nam treba biti »dobri« otroci svojih staršev, če so nas ti prizadeli in še naprej izvajajo čustveno izsiljevanje. Naša odgovornost je, da smo pozorni na opozorilne signale, ki nam jih pošilja naše telo. Na tej zahtevni poti poglobljenega opazovanja zgodovine odnosov s starši nas vodi upanje, da se bomo rodili v pristno notranjo svobodo.
“Cela vrsta informacij hoče človeku pomagati, da bi znova pridobil občutek o svoji vrednosti, a pri tem ne zna odstraniti njegovih zavor. Po mojem mnenju namreč človek, ki se ne zna ceniti, spoštovati, ki si ne more privoščiti svoje ustvarjalnosti, tega ne počne prostovoljno. Njegove zavore so posledica njegove zgodovine, ki jo mora kolikor mogoče natančno spoznati – in to na čustveni ravni –, da bi razumel, kako je postal takšen, kot je. Ko to razume, ker si je dopustil občutiti, ne potrebuje nobenih nasvetov več. Potrebuje le razsvetljeno pričo, ki lahko z njim prehodi pot, na kateri si bo privoščil tisto, kar si je od nekdaj želel, pa se je temu moral odreči: zaupanje, spoštovanje in ljubezen do samega sebe. Posloviti se mora od pričakovanja, da mu bodo starši vendarle nekega dne dali tisto, kar so mu odrekali v otroštvu.”
Ta knjiga je iskren in pogumen poziv, da si dovolite čutiti, kar ste morali nekoč zanikati, ter da spet postanete zavezniki svojega telesa in duha. Prebujanje vase ni udobno, a je osvobajajoče – in nujno.
"Alice Miller (1923-2010), švicarska psihoanalitičarka poljskega rodu in tudi pomembna javna intelektualka, je bila s svojimi knjigami kar dobro znana tudi pri nas, zdaj pa njeni najodmevnejši (in doslej edini prevedeni) deli dobivamo v prenovljenih izdajah. V knjigi Drama je biti otrok, njenem najbolj znanem in vplivnem delu iz leta 1991, trdi, da je bila tradicionalna vzgoja slepa za resnične potrebe otrok. Zato so morali ti že zelo zgodaj potlačiti lastne občutke in želje, da bi s tem izpolnili pričakovanja staršev in si zagotovili njihovo ljubezen. Ta navidezna zrelost in uspešnost pa sta v njihovo odraslo življenje prinesli praznino, občutek neavtentičnosti in nezmožnost resnične bližine. Alice Miller pokaže, da mnogi uspešni odrasli, ki navzven delujejo trdni in močni, v sebi nosijo nepredelano bolečino zapuščenega otroka, ki hrepeni po priznanju in ljubezni. Prav zaradi svoje jasne prodornosti je knjiga postala klasično delo psihološke literature in je še danes izjemno aktualna.
V knjigi Upor telesa, ki je izšla nekaj let kasneje, je to temo še precizirala, saj analizira, kako travme iz otroštva niso zgolj spomini, temveč imajo trajen vpliv na telo. Njena osrednja teza je, da telo nikoli ne pozabi, kar je otrok moral potlačiti, da bi preživel v družini, kjer ni smel izražati čustev ali je bil celo zlorabljen. V knjigi prepleta analize različnih osebnosti, študije primerov in lastna opažanja, s katerimi pokaže, da se potlačene bolečine kasneje izražajo kot telesne bolezni, depresije ali celo avtoimunske motnje in bolezni. Posebnost njenega pisanja je sočutje, s katerim pa ne zamegljuje stvarnosti - avtorica ne obsoja posameznika, ki je nekoč moral zanikati samega sebe, temveč sistem in kulturo, ki sta to dopuščala. Knjiga je zato obenem osebna in družbeno angažirana; resnično ozdravljenje pride šele takrat, ko človek preneha iskati opravičila za nasilje staršev in posluša resnico svojega telesa." -Samo Rugelj, Bukla 189
