Vonj po sebi je vonj po svoji Biti, je intimen in osvobajajoč stik s sabo.
Vonj po sebi; Patricija Vičič
Pesniška zbirka Vonj po sebi tematsko in sporočilno nadaljuje in nadgrajuje prvo zbirko Gola. Tudi tokrat so pesmi razdeljene v tri sklope, ki se med seboj prepletajo.
V prvem sklopu nas pesmi vabijo, da opustimo brezplodno iskanje sreče in izpolnitve v zunanjem, materialnem svetu in se »kot voda, mehko, nežno in ljubeče, prelijemo vase« in se podamo v odkrivanje lastnih tolmunov življenja, ki v sebi skrivajo vse, kar potrebujemo za resnično srečo.
Pesmi v drugem sklopu se dotaknejo ljubezenskega odnosa ter nas prosijo, naj se v njem ne izgubimo, naj ohranimo sebe in svojo edinstvenost, saj bomo le tako lahko skozi življenje v dvoje plesali, ne pa se opotekali. V tretjem, zadnjem sklopu, pa je v ospredju ženska, ki je skozi rodove in stoletja (samo)zanikanja zmogla v sebi ponovno začutiti in obuditi svojo mehko prvinsko ženskost ter poleteti.
Pesmi, zajete v zbirki Vonj po sebi, bralca nagovarjajo v vseh jezikih – včasih nežno in ljubeče, drugič ostro in boleče, a z eno samo željo – v njem ponovno predramiti njegovo edinstvenost in prvinskost, ki sta v sodobnem svetu največkrat zakopani globoko v nezavedno in »varno« prekriti s številnimi maskami in oklepi socialne »zaželenosti«. Človek, odrezan od sebe, svojega bistva in čutenja, pa je v iskanju zunanje instant izpolnitve lahek plen sodobne potrošniške družbe.
Slike Nine Naliny Meglič dodajajo pesmim ne le barvo, ampak jih v svojem jeziku tudi tematsko dopolnjujejo. So iskrene in pristne, zveste določenemu občutju in življenju v vseh njegovih barvah in odtenkih. Avtorica v njih izraža lastne zaznave, občutja, moč in energijo, realističnim motivom dodaja domišljijske elemente ter jih dviguje v sfere fantazije, nadrealizma, kubizma in abstrakcije. Skupaj s pesmimi tako ustvarjajo harmonijo čutov, čustev in spoznanj.
Objemi me brez rok,
občuduj me brez oči,
naj iz tvoje v mojo dušo sveti
na tisoče luči.
Pripni mi tisoč kril,
da znova poletim,
pokaži mi tisoč obzorij,
da v njih se izgubim.
– iz pesmi Pripni mi tisoč kril