Ob mislih svetega Avguština in iskrenih razmišljanjih Martina Goloba odkrivajte, kaj nagovarja nemirno srce današnjega človeka.
Povej, Avguštin ...; Martin Golob
Kaj bi se zgodilo, če bi Martin Golob sedel na kavo s svetim Avguštinom? Knjiga Povej, Avguštin ... odpira prostor za prav takšno srečanje: neposredno, duhovito in polno vprašanj, ki povezujejo duhovno izročilo s sodobnim življenjem. K pogovoru vabi tudi vas, da ob njem prisluhnete svojim hrepenenjem, željam in iskanju smisla.
182 odlomkov, ki povezujejo preteklost in sedanjost
Martin Golob ob 182 izbranih odlomkih iz Avguštinovih Izpovedi razmišlja, kako lahko starodavne misli nagovorijo človeka v času interneta, družbenih omrežij in nenehnega hitenja. Povezuje jih z vsakdanjimi izkušnjami ter pokaže, da vprašanja vere, sreče in notranjega nemira ostajajo živa tudi danes.
Njegovi razmisleki so osebni, dostopni in prežeti s humorjem. Odkrito spregovori tudi o lastnih željah in preizkušnjah ter Avguštinove besede približa življenju, kakršno poznamo: z velikimi pričakovanji, drobnimi slabostmi in trenutki, ki nas ustavijo.
Kje iščemo srečo in kaj nas zares izpolnjuje?
Med vprašanji, ki jih knjiga odpira, je tudi naše hrepenenje po tem, da bi imeli vedno več. Ali zadovoljstvo ob izpolnjeni želji ostane? Kaj se zgodi, ko izgubimo nekaj, v kar smo položili svojo srečo? Golob ob lastnih izkušnjah razmišlja o razliki med trenutnim zadovoljstvom in globljim mirom, o katerem govori Avguštin.
Knjiga vas vabi, da se ob posameznem odlomku ustavite in premislite, kako se dotika vašega življenja. Namenjena je vsem, ki želite krščansko duhovnost srečati v razumljivi, življenjski besedi ter odkrivati povezave med vero in vsakdanom.
Iz spremne besede
Koga izmed očetov naše vere bi povabil na čaj ali kavo in na klepet? Kar nekaj jih je, s katerimi bi se rad pomenil, ampak da se ne bi sporekli med seboj, moram vsaj za začetek izbrati samo enega. Takega, ki ni preveč zaprt, ki ni prezahteven, ki je bister, vljuden, ki je tudi svet … ki me bo imel rad in jaz njega … Bo treba kar do Afrike in Avguština.
— br. Miran Špelič OFM
Odlomek iz knjige
»Zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.«
— Avguštin, Izpovedi, Knjiga 1, pogl. 1
Kot otrok sem vedno hotel nekaj več. Starši so me imeli mnogokrat polno glavo, ko sem jih obsipal s svojimi prošnjami in željami. Rad bi imel kolo, rad bi imel motor, rad bi imel mobitel, rad bi imel boljši mobitel, rad bi vozil avto ... tako je bilo in podobni vzorci se ponavljajo tudi danes. Hrepenenja in želje po imeti ostajajo. Ne bom zanikal, veliko stvari mi je všeč, od avtomobilov do motorjev, rad imam ure … Sprašujem se, če nisem slučajno sraka namesto golob, ko pa nenehno iščem svetleče stvari. Seveda mi vsega tega morala in finance ne omogočajo. A vseeno želje so.
Spomnim se, ko sem skoraj brez denarja na leasing kupil Seat Cupro. To je bil avto srednješolskih sanj. Od srednje šole sem vedno gledal ta avto. 300 konjev, krasen zvok ... čudovit avto. In ko sem bil že župnik v Bohinju, sem na vse strani šparal, stari avto prodal in se vsemu odpovedal, da sem lahko kupil tega. Novega. Takrat sem imel celo občutek, kako sem uspel. Občutek, da sedaj pa res ne rabim ničesar več. Dosegel sem svoj cilj. Bil je občutek: srečen sem. Pol leta po tem nakupu sem se z njim zaletel. Ne ravno po svoji krivdi. Karambol je bil, Bogu hvala, brez telesnih poškodb, a avto je bil brez kolesa. Kam je šla moja sreča?
— Martin Golob
