Brezplačna dostava pri naročilu nad 35 €
Brezplačna dostava nad 35€
Varen nakup
Sanela Spodbude

Spodbude prebujajo in povezujejo možgane & srce

Sanela Banović se je že pred šestimi leti izpostavila v predavanjih pred Slovenci z razgaljanjem družinske zasebnosti, svojega srca in čisto vsega, kar je možno iskreno povedati o človeških čustvih in telesih. Vse z namenom, da postanemo bolj ljubeči. Zadovoljni. Sodelovalni. Topli. Povezani. Solidarni. Zdaj je nastala iz njenega srca in znanja še knjiga s pomenljivim naslovom SPODBUDE.

Spodbude (trda vezava) 29,00 € kos

V svojem ljubečem prizadevanju je šla naprej – in iz predavanj, ki se jih je nabralo že več kot šeststo, je zdaj njena živa beseda prerasla še v knjigo. Navdahnjeno jo je zapisal Jure Aleksič, ki je iz slapov njenih strastnih besed razbral – SPODBUDE. Tako je naslov knjigi in njenemu poslanstvu.

Sanela Banović, koliko časa ste v Sloveniji?

Prišla sem 10. septembra 2010. In res, še vedno vem za vsak dan, koliko jih je minilo.

Kaj pa kakšno novo štetje časa? Kaj je največji mejnik v vašem življenju?

Na žalost je bil do pred kratkim največji mejnik vojna; od prejšnjega leta pa rojstvo otroka. Moja babica je čas delila na tistega pred drugo svetovno vojno in čas po njej; a to je bilo še preden se je zgodila vojna v Sarajevu. Pri mojih starših je bil mejnik olimpijada, potem pa spet vojna. Zdaj bo za mnoge v svetu prelomnica ta kriza s korono; a jaz sem izbrala rojstvo otroka.

Sanela Banović prinaša pomembna sporočila:

  • spomni, da smo v nasprotju z zadrtimi klišeji prav čudoviti ljudje: druženje s Slovenci priporoča namesto rabe antidepresivov;
  • gradi mogočno stavbo s 6 pomembnimi elementi: DOTIK, GIBANJE, KOMUNIKACIJA, DRUŽENJE, SPOLNOST in SPANJE;
  • za sabo ima več kot 600 opravljenih predavanj, v sleherne kotičke Slovenije jo vabijo z zavedanjem, da prinaša sporočilo odpuščanja, ljubezni in odprtega izražanja čustev.

Kako se živi s knjigo – se še vrstijo odzivi?

Odzivi so odlični; posamezniki mi pišejo mejle ali kratko-dolga sporočila … In kaj mi je posebno všeč? Vsako sporočilo ima svojo zgodbo. Ljudje so prepoznali osnovni namen knjige, in tega sem še posebej vesela. Namreč – da se prepoznamo kot ljudje, da ima vsak svojo zgodbo, svoje stiske, in da v tem nismo osamljeni. Da vemo, da je tako čisto povsod na svetu. Zame bodo za vedno ostali eni najlepših odzivov tisti, v katerih so mi ljudje zapisali svoje stiske, in dodali, da se počutijo že malo bolje samo zaradi tega, ker so jih preprosto zapisali. Si mislite! In zato si večkrat zaželim oziroma predstavljam, kako lepo, prijetno bi bilo na svetu, če bi si izmenjevali zgodbe o svojih stiskah, radostih, o žalosti in veselju.

Bi lahko spisali novo knjigo samo iz odzivov?

A veste, da bi res lahko. Tega je res veliko. A ne bom pisala več knjig.

Kaj vas je najbolj presenetilo, kje in kako vas najdejo ljudje?

Pozitivno presenečenje se je zgodilo pred nedavnim: na mojem predavanju sem govorila o ljudeh in knjigi in številni moški v dvorani so jokali. Ljudje me pač najdejo povsod, kjer sem, v dvoranah, na medmrežju, v bolnici … Kolikor morem, se povsod odzovem z vso pozornostjo.

S čim ste se jih dotaknili v njihovem notranjem bistvu? Je kakšen moški potem pristopil k vam in kaj povedal?

Na tistem predavanju sem razlagala o svojih učiteljih. To so bili moji prijatelji, ki so me naučili, kako močna so lahko prijateljstva in kam te lahko pripeljejo. A na žalost so vsi v zadnjih dveh letih umrli; in sem zajokala. In z mano tudi številni moški. Na koncu mi je uglajen starejši gospod rekel, da je jok moškega znak moči, ne slabosti.

Se vam po izidu knjige kaže še kakšna drugačna slika o Slovencih? V knjigi pišete, da bi jih predpisovali, Slovence namreč, namesto antidepresivov.

Veste, jaz imam pozitivno mnenje o Slovencih že od časa, ko so me toplo sprejeli kot begunko, skupaj s številnimi drugimi ljudmi. V zadnjih 12 letih sem samo še poglobila zavedanje o tem in z veseljem vedno znova povem: krasni ste, daleč od številnih klišejev.

Verjamem, da besede ne morejo ponoviti občutkov; a kako, povejte nam, se počuti begunec, najstnik, odrasel, deklica, ženska, študentka …?

Seveda me je to intenzivno obdobje mojega odhoda iz Sarajeva zelo zaznamovalo, tako da sem želela vedno bolj jasno razumeti, kaj se je pravzaprav dogajalo z mano. Začela sem raziskovati možgane, predvsem emocije in občutke, ker sem želela bolje razumeti ravno vsa ta obdobja, skozi katera sem šla v življenju. In se zavedala, da pri tem nisem osamljena. Vsaka oseba ima svoja emocionalno obarvana obdobja; razlika je le v predznaku emocij in intenziteti oziroma kvaliteti. Kot deklica sem bila brezbrižna, vesela, zasanjana; ko sem se soočila z vojno, begunstvom, potem z ležanjem v bolnišnici, sem se močno soočila z negotovostjo, minljivostjo, s strahom pred prihodnostjo, z anksioznostjo … A vse to mi je po drugi strani pomagalo, da sem začela v možganih zavestno oblikovati del sebe, ki gleda, išče, potencira pozitivno. Kot študentka sem bila vesela, ambiciozna, polna ciljev. Kot odrasla ženska sem se pustila dodatno oblikovati kot glina; poglede in prioritete pa mi je v življenju dokončno spremenilo materinstvo.

Kaj najbolj potrebuje oseba, ki s prtljago, ki zadošča za nekaj hipov življenja, pride na drug konec sveta in tam ostane?

Notranji mir in ljudi, ki jih hranijo in spodbujajo.

Lahko rečete, da knjige spreminjajo ljudi, jih odpirajo za vrednote, ki ste jih tako precizno ubesedovali?

Ne morem trditi, da knjige res spreminjajo ljudi; lahko pa pomagajo na poti spreminjanja.

Svoje vrednote tudi zapišete, to so temelji hiše zdravja: DOTIK, GIBANJE, KOMUNIKACIJA, DRUŽENJE, SPOLNOST IN SPANJE. Ko pa ste se uveljavili kot predavateljica, smo vas povezovali z vašim 'pozdravom': DOTIK, OBJEM, POLJUB. Česa je še najmanj med ljudmi?

Ne morem reči, česa je najmanj; lahko pa rečem, da bi bilo lepo imeti več iskrenih stikov, poslušanja in tolerance.

Iskreni stiki, toleranca, poslušanje. Pravzaprav vse to sodi v intimno in javno sfero. Kaj pa spolnost – pravzaprav ste od začetka prepoznavnosti veljali kot neke vrste kraljica spodbujanja k več in bolj veseli spolnosti. Vidite, da so vaša semena po Sloveniji kje obrodila sadove?

Se strinjam: iskren stik s samim seboj in z okolico je temelj. Kako zelo pomembno je, da najprej poslušamo sebe in svoje telo! Potem pa še ljudi okoli sebe, pri čemer ostanimo tolerantni do različnosti.

Spolnost je zelo pomembna, ker je del nas, čutimo njen dih in vonj. Ko sem predavala o tem, sem vedno poudarjala, da se na dolgi rok ne splača vztrajati pri nečem, kar nam greni notranji mir in ga vznemirja. Se prav ne splača! In zakaj ne? Ker smo minljivi, življenje je kratko – hitro mine, in za točno to, kar doživljamo zdaj, ni reprize. Tudi na to temo sem dobila nekaj pomenljivih mejlov z zgodbami, kako so se ljudje po mojih spodbudah spet našli, partnerji, pari … Drugi pa so prav tako odrešujoče ugotovili, da je sreča tudi v iskanju drugih, novih poti. 

Vam je kdaj kdo prišel povedat, da je uporabil kakšen vaš igriv namig, in kaj se je potem zgodilo?

Nekaj zasebnosti in občutkov se ne da ubesediti; in naj tako tudi ostane. Včasih, pravzaprav lahko rečem, da kar pogosto, je uživanje v ljubezenskem stiku brez besed celo zaželeno. Zelo.

Po začetku koronavirusa so vas najprej povabili v prve bojne vrste v prvo skupino medicinskega osebja, ki se je ukvarjala z obolelimi; kmalu pa se je začel še vaš porodniški dopust. Zdaj ste od začetka leta spet med ljudmi. Vaša knjiga je prišla med ljudi po skoraj dveh letih življenja z novimi razmerami. Kako se je spremenila Slovenija, kako ste se spremenili vi?

Najprej naj povem, da sem že pogrešala stik z ljudmi, kot ga doživim na predavanjih. Zelo! Kako se je spremenila Slovenija, tega pa pravzaprav ne znam odgovoriti, njen utrip šele počasi spet zaznavam; lahko pa povem, da sem vesela, da je kriza med mnogimi sprožila solidarnost, ki je prišla na površje skozi vse te težave minulih dveh let. Res, spet se bolj zavedamo, kako so pomembni solidarnost, sočutje, povezanost in pomembnost odnosov. Pri meni pa … joj, toliko tega se je zgodilo, da sem še vedno v procesu spreminjanja. Materinstvo je … (Sicer je Sanela Banović v knjigi večkrat popisala izjemnost in intenziteto občutkov, ki preplavi mlado mamico; in tule tudi obmolkne, zelo nenavadno zanjo; a ji dovolimo, da doživi ta trenutek tišine druženja z neopisljivo srečo: rojstvom otroka. Op. a.) Pravzaprav bom bolj natančno lahko odgovorila na tako vprašanje šele čez nekaj let.

Zvrstilo se vam je veliko preizkušenj: vojna v vašem otroštvu, odraščanje v novi državi, negotovost glede zdravja in preživetja staršev, večkrat, ta virus, in zdaj blagor poroke, rojstva otroka in še knjige. Kaj vas je, če pogledate za nazaj, najbolj presenetilo glede aktivacije vaših občutkov, potencialov?

Gotovo me je najbolj presenetilo, in to mi pritrjuje zdaj vsaka mama, s katero govorim, ta močni občutek, ko dobiš otroka.

V knjigi opisujete čudovite, tople, človeške sestre v Sarajevu, in svetujete, da bi se na čelu z zdravniki morali vsi učiti od njih. Moja izkušnja je, da težja je bolezen, hujši je oddelek, bolj so srčne in neverjetne sestre. Kakšna pa je vaša?

Moja izkušnja? Pozitivna, človeška, topla. Mene so prav sestre dvakrat resnično dvignile. Moja najboljša prijateljica je medicinska sestra. Vsakodnevni stik za človeka in skrb zanj, negovanje, ne samo njegovega in njenega telesa, ampak tudi duše, to, dragi ljudje. Z vsem tem se medicinske sestre preoblikujejo v največji zaklad države.

Vojna je zdaj tako rekoč pri sosedih, bratih in sestrah v Ukrajini. Kako se z njo spreminja tudi vaš, naš svet?

Čisto iskreno … ko sem slišala, da se je čisto blizu nas začela vojna, je bilo z mano dva dni zelo zelo težko. Še vedno sem v šoku. Prepričana sem, da se bo spremenil vaš in moj svet. Je pa še zgodaj, da bi napovedovali, v kakšno smer in kako.

Kakšni časi čakajo vse te ljudi, ki so se zdaj znašli v okupaciji, migracijah, strahu?

Bojim sem, da časi negotovosti, strahu, stalne skrbi in anksioznosti.

Česa je vas naučila vojna?

Predvsem tega, da smo vsi minljivi. In da se lahko vse spremeni v sekundi.

Saj za prebivalce nekdanje Jugoslavije velja, da so znali vse bratske jezike. Sta starša in brat, ki mu vedno rečete braco, prebrali vašo knjigo?

Oče je prebral nekaj delov, mama je knjigo prelistala, braco pa, mislim, da je prav tako za zdaj prebral nekaj delov knjige.

So kaj komentirali?

So rekli, da bodo komentirali na koncu, ko preberejo celotno knjigo ?

Kateri komentar knjige pa vas je najbolj presenetil in postavil vse skupaj v novo luč?

Komentar neke gospe, ki je napisala, da ji je knjiga odprla nov pogled na zdravnike, jih osvetlila z novo lučjo. Vesela sem, da ljudje opazijo, da imamo tudi mi težave, strahove, negotovosti. Da smo tudi mi ljudje!

Sami ste tudi strastna bralka, raziskovalka, že avtor Jure Aleksič je poudaril, da se nenehno izobražujete. Katere knjige vas trenutno poučujejo in katere razvajajo?

Res rada berem, trenutno knjige o nevroznanosti in kako 'komunicirajo' možgani in črevesje. 10-odstotno človek, Požgani možgani, Ohranimo oster um. Kadar pa se sproščam, pa najraje berem knjige slovenskih avtorjev. Da bi čim bolje spoznala državo, ki me je toplo sprejela. Med njimi so zame najbolj cenjeni, če na hitro pomislim, tile: Maja Milčinski, Renata Salecl, Spomenka Hribar, Goran Vojnovič, Boštjan Videmšek, Ali Žerdin, Vesna Milek, Alojz Ihan, Boris Pahor, Feri Lainšček …

Bili ste na številnih izobraževanjih in gostovanjih po vseh celinah. Kaj vam je dala specifičnega tujina?

Tujina mi je pravzaprav omogočila spoznavati mehanizme, kako se spopadati z različnimi izzivi v življenju. In drugačne načine razmišljanja.

Kaj pa lekcije o različnosti?

Ko sem bila na Nizozemskem, me je najprej šokiralo, da vsak zase plača kosilo, ko greš s prijatelji ven. Ali pijačo! Oče me je vedno učil, da plačam pijačo jaz, če koga povabim, oziroma tisti, ki vabi. Šok! Ojoj, ali pa na Švedskem, kjer je na vhodu v frizerski salon pisalo, da moraš dodatno plačati, če se želiš pogovarjati s frizerko. To je, kaj pravite, čisto nepredstavljivo v Sloveniji!? Kaj šele v moji Bosni! Vendar sem počasi začela razumeti, da je lepota v tem, da smo različni.

Kam bi šli najraje dopustovat, kam se najraje izobraževat?

V preteklosti sem se zelo izobraževala na Zahodu, v prihodnosti bi želela še več vedeti o načinih zdravljenja in medicini Vzhoda. Dopustovanja pa so se zame kar spremenila v zadnjem letu – zaradi razmer in zaradi otroka smo bolj v Sloveniji in okolici. Priznam, da sem skozi svoja predavanja spoznala različna mesta in kotičke Slovenije, ki jih želim z družino še dodatno spoznati.

V knjigi popišete cel zemljevid Slovenije, kamor so vas že povabili. Kam odhajate v kratkem?

Povabila kar dežujejo, res sem hvaležna za vsako romanje k ljudem; ravno sem prišla s Ptuja, čakajo me Celje, Škofja Loka, Krško in Maribor.

(Kar nekaj strani v knjigi Spodbude se bere kot turistični vodnik skozi dobroto ljudi po zakotnih in tudi malo večjih krajih po Sloveniji; tule navajamo kar del knjige, ki to najbolje ponazori, op. a.:

»Junija 2020 je minilo pet let, odkar sem odprla serijo predavanj po vsej Sloveniji. V tej polpretekli petletki sem imela vsega skupaj več kot 650 predavanj. Obredla sem vse dele Slovenije – od Poljčan do Teharij, bila sem po celi Vipavski dolini, Primorski, Prlekiji, Dolenjski in Štajerski regiji….! Pa vendar mi, prosim, dovolite, da se skupaj spomnimo, kje vse smo se družili in na koncu objemali: polne dvorane v Mariboru, in to večkrat, pa vse dvorane v ljubljanskem Cankarjevem domu, topel sprejem v Portorožu, še več, tam sem imela še glasbeno spremljavo priljubljenega domačina Slavka Ivančiča. V Celju sem dobila torto po mojem okusu in s tremi zastavicami (DOTIK, OBJEM, POLJUB) Pa polne dvorane v Ljutomeru, tam mi je županja osebno izročila knjigo o tem mestu. Tudi v Poljčanah so mi podarili knjige, v Teharjah pa čudovit šopek kar v stekleni posodi za torto. In ko se spomnim polne športne dvorane v Brežicah – joj, kako me oblijejo solze. Ali pa polna dvorana v Gorenji vasi, kjer smo vsi dobili velike sočne krofe. In gospa z dolgimi rdečimi lasmi v Črni na Koroškem, kako me je objela! Pa skupina študentov na Ravnah na Koroškem ... Nikoli ne bom pozabila predavanja v polni cerkvi svetega Kozme in Damijana, še vedno pijem iz skodelice, ki so mi jo podarili; v Tolminu pa sem dobila skodelico s svojo sliko na njej, na kateri piše ŽIVI ZDAJ. In Trbovlje, Kočevje, Žalec, Mala Nedelja, Ajdovščina, Vrtojba, Nova Gorica, Deskle, Kranjska Gora, Radovljica, Bovec, Jesenice, Postojna, Ilirska Bistrica, Krško, Rogaška Slatina, Ormož, Murska Sobota, Velenje, Trebnje, Laško, Črna na Koroškem, Sežana, Trzin, Kranj, Razdrto, Celje, Prevalje, Ptuj, Koper, Moravče, Lendava, Mozirje, Brestanica, Slovenj Gradec … Hvala, hvala za vse vaše tople sprejeme.«

VREDNOTE SPODBUD SANELE BANOVIĆ:

S solidarnost svoboda srčnost

P prijateljstvo povezanost prijaznost

O objemi odkritost odpuščanje občutljivost

D družina dobro dom

B bližina božansko bistro

U upanje uresničevanje ustvarjalnost univerzalno

D družba delo darilo

E empatija energija etika

So v kakšnem delu Slovenije čisto drugačni ljudje kot po večini?

Niti ne, vsi so me sprejeli enako toplo in iskreno.

Komu pa smo najbolj podobni, če se ozrete po svetu?

Nikomur! Čisto svoji ste Slovenci. Oziroma, če sem iskrena, je vsak človek čisto svoj.

V resnici za vse aktivne osebnosti ponavadi izvemo, kakšen je njihov konjiček. Resna in znana pravnica, ki bi jo marsikdo rad videl kot predsednico, je recimo strastna igralka bovlinga in voznica motorjev ter ljubiteljica psov, da ne naštevam še česa. Kaj pa vi, kdo je Sanela v igrivi duši, kaj dela notranji otrok najraje?

Rada sem na snegu, smučam, hodim v hribe. In berem, veliko berem.

V knjigi neizmerno hvalite slovenski zdravstveni sistem. To je, kot razumem, del vašega načrta, da v resničnih razmerah najdete čim več konkretnih vsebin, ki dejansko prinašajo spodbude. To deluje?

Vaš zdravstveni sistem je že 12 let tudi moj. Mnogokrat sem bila v tujini in sem si – morda tudi predrzno – vedno jemala pravico, da iz svojega zornega kota primerjam ter kot sklepe izpostavim samo dobre strani. Teh je vedno več kot slabih, ste to opazili? Če ta moj pristop deluje, ne morem ravno izmeriti, želim pa vsekakor samo podati drugačen pogled. Posebej poudarjam preventivno medicino, ki je v Sloveniji dobra in pokriva potrebe vseh starostnih skupin. Česa pa si še posebej želim? Skozi svoja predavanja in že samo knjigo želim ljudi predvsem spodbuditi, da se odzovejo na vabila preventivnih programov (Zora, Dora, Svit) in referenčnih ambulant. Čisto preprosto, predvsem to. Sistem je tako zelo dobro zastavljen, samo redno se odzovemo na preventivne pregledi in bo veliko manj težkih zgodb, ko je že (pre)pozno.

Kaj vam pomeni ta beseda, ki je pristala v naslovu vaše knjige in zdaj še pogovornega cikla v Cankarjevem domu – SPODBUDA?

To je pa čisto jasno: pozitiven učinek na vaše in moje možganske celice.

Vaša vseslovenska prepoznavnost se je začela, ko ste leta 2016 nastopili na slovenskem TED-xu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Med vrsticami organizatorjev sem ujela, da ste bili pravzaprav veliko tveganje za njihov utečeni sistem, ker niste želeli po pravilih vsakokrat 'vaditi' enega in istega besedila. Kako se pripravite na predavanje?

Saj je pravzaprav vse že pripravljeno: znanje in informacije sem nabirala leta in leta, in še vedno jih. Predavanje pa prilagajam vedno odzivom publike – ker sem tam samo zaradi vseh tistih ljudi, ki se potrudijo in po napornem dnevu pridejo poslušat še mene.

Kaj je bilo doslej najbolj nenavadno vprašanje, ki pa je bilo kljub vsemu smiselno in vsebinsko pomembno?

Hm, naj pomislim. V resnici eno, ki me je globoko pretreslo. Namreč – neka zelo luštna babica v enem od domov za upokojence me je vprašala, kaj pravzaprav pomeni osebnostna rast. To bi še šlo, navsezadnje taka čisto osnovna vprašanja vedno sprožijo neko razkrivanje jasnosti. Potem pa je nadaljevala, namreč če lahko s svojim predavanjem prepričam njene vnuke, da jo obiščejo …

No, in, kaj pravzaprav pomeni osebnostna rast? Saj ta čisto osnovna vprašanja navsezadnje včasih res potrebujejo odgovore.

Res, pogosto je treba povedati in ponavljati čisto osnovne stvari, ker si dostikrat samo mislimo, da vidimo in razumemo širšo sliko ali nek pojem v globino; v resnici pa samo ponavljamo neke koncepte, poimenovanja, ne da bi res čutili, koliko vsebine je za njimi. Osebnostna rast je dinamičen, čudovit proces skozi celotno življenje. Da bi bila kvalitetna, pa mora obstajati iskrenost do svojih sposobnosti in želja ter poudarek na zadovoljstvu in sreči, ki ne temeljita na nesreči drugih.

Kaj ste skozi knjigo spoznali o sebi?

Hm, da moram določene zadeve še predelati; nastajanje in branje knjige ter potem tudi njeno življenje med ljudmi se je izkazalo kot dobra samorefleksija.

Kako prenesti spodbudo, dobro voljo, pozitivno naravnanost, da se prime tudi takih ljudi, ki so jih življenjske preizkušnje tako obtesale, da ne verjamejo več v moč srca?

Še toliko bolj se mi je potrdilo moje maksimalno zaupanje v človeka; do čisto vsakega, samo nikoli ne smemo dovoliti, da bi nas posamični dogodki ali dejanja določenih ljudi prepričali o nasprotnem. Ljudje so po naravi zelo dobri.

Še pred leti ste se hecali in na predavanjih iskali moža, čeprav marsikdo pravi, da je bil vse skupaj samo šov za popestritev vaših predavanj, ki so pravzaprav nabita z informacijami in s čisto resnimi vsebinami, pa jih imamo vseeno za zabavna. Zdaj ste res poročeni in imate pravzaprav uradno drug priimek.

Tako je, imam drug priimek, a za javnost ostajam Sanela Banović.

In ta Sanela hodi neumorno po predavanjih po Sloveniji; kot da je vaša odsotnost ob rojstvu otroka, pa koronska kolobocija in zdaj še vojna v Ukrajini še bolj aktivirala vaše potenciale. Vaša predavanja so postala drugačna, na njih povrhu vsega delujete, kot da ste vedno mlajši in imate vedno več energije. Po odzivih publike pa je čutiti, kot da se pred vašimi očmi spreminja svet na bolje. Kaj ste spremenili, kaj se dogaja?

Samo še bolj sem odprla srce za dano situacijo, in edino logično in možno je, da je prišlo na plan še več čisto primarnega. Tako zdaj ne samo vem, ampak tudi čutim, otipljivo, kako pomembno je, da poudarjam iskrenost vezi med ljudmi, moč prijateljstva, čudež objemov že v primarni družini … To je res tako – spodbudno! In naredi tektonske medgeneracijske premike! Stik z naravo vse skupaj še dodatno omogoča, saj se odpremo za opazovanje, lepota zunanjosti nas potegne in se dotakne naše notranjosti. Najdimo način za več časa, preživetega z družino in prijatelji. Nad vsem pa bdi dobrodejno sonce solidarnosti, ki naj sije na vse enako. Prav okoliščine, ki so me močno preoblikovale skozi korono in zdaj v materinstvu, so mi dale še močnejši zagon, da te svoje vrednote komuniciram še bolj jasno in ljubeče.

In veste, kaj je lahko začetek vsega, če že ne zmoremo takoj objema? Močan stisk roke. Kot zaveza, da se med nami pretakajo odprte misli in da bomo držali svojo besedo, pa naj gre za posel ali čisto osebne odločitve. Vse je v negovanju stikov med ljudmi, ki nas obkrožajo. Zato ves čas ponavljam, da se jeza, ljubosumnost in zavist ne splačajo, še več, škodijo možganom! Sočutje, zaupanje in optimizem pa nas hranita in bogatita.

Kako pa lahko to spodbudimo pri sebi?

Zadnje čase se vse tako hitro vse skupaj spreminja, da mi ljudje včasih težko verjamejo, ko jim rečem, naj se prepustijo toku in prisluškovanju neke notranje ustvarjalnosti, svojega bistva. Ker le če bodo izrazili to, bodo lahko polno živeli mimo zunanjih katastrof. Ki vedno so, so bile in bodo. Saj ni treba, da se vsak odloči za ne vem kakšno velikansko zadevo – samo da najdejo nišo nekega ustvarjanja, ki poboža njihovo lastno dušo in kot taka zagotovo prinese dobro njim samim in tudi okolici – in s tem svetu, dobesedno.

Gotovo vas vprašajo, kako naj to naredijo, če je pa že tako ali tako veliko vsega?

Seveda, pogosto. In potem spomnim ljudi, da je taka vesela sprememba možna že tako, da se naredi nekaj drugače, nekaj najbolj osvežujočega: pač naslednjič ne kupite istega sladoleda, ampak čisto drugačnega, in se opazujte. Ali pa kakšna veliko bolj pomembna stvar, mirno se pogovorite z nekom, ki ima čisto drugačne poglede, in opazujte, sebe in to osebo, kaj se pravzaprav zgodi, če ne dokazujemo svoj prav, ampak prisluhnemo argumente druge strani. To je zdaj še kako aktualno! Vsak ima svoje razloge, da se je obnašal v času korone tako, kot se je – samo dovolimo, da je za vsakega vse prav. In take vrste na videz majhne spremembe krojijo velike korake k preusmeritvi v bolj kakovostno življenje.

Kaj pa je tista spodbuda, ki bi jo najraje zanesli med ljudi kot preskušeno in harmonično dejanje, ki naj preraste v navado?

Dragi moji, to je pa preprosto: najti načine, da smo sami s seboj, v tišini. In v njej in v sebi začutimo hvaležnost za vse, kar imamo. Zelo učinkovito in vedno dosegljivo. Vedno.

»Včasih se pozabimo komu zahvaliti, ker vse gladko teče … In včasih je potem prepozno za zahvalo, tako da lahko samo upamo, da taki ljudje vedo, da smo jih imeli radi, jih spoštovali in da smo jim hvaležni. Hvala vsem!«

S Srce
A Aktivno
N Narava
E Emocije
L Ljubezen
A Amen

 

»Begunci potrebujejo notranji mir ter ljudi, ki jih hranijo in spodbujajo.«

»Preprosto in zelo učinkovito: najdimo načine, da smo sami s seboj, v tišini. In v njej in v sebi začutimo hvaležnost za vse, kar imamo.«

"Kar Sanela govori, to Sani tudi živi."
Jure Aleksič

 

Iz knjige:

»Nikjer nisem zasledila jasnih, kratkih, jedrnatih navodil, kako čim dlje obdržati v dobrem stanju človeka kot zemeljsko živo bitje. Tako preprosto. Počasi sem dojela, da jih bom sestavila sama. Zato so nastale SPODBUDE.«

 »Osnovni namen te knjige je, da vam pomaga, da vas nikoli ne srečam v bolniški pižami. Ali vsaj čim kasneje! Vedno pa vas bom vesela v preventivnih ambulantah in na predavanjih.«

»Življenje ni vedno lahko, je pa lahko enostavno. Le mi si ga brez vsake potrebe zakompliciramo. Ne bom rekla, da je preprosto kot pasulj ... Ni pa niti približno tako zapleteno, da ga ne bi mogel povsem dovolj dobro doumeti prav vsak od nas.«

 

DOTIK, OBJEM, POLJUB. To so vrednote, ki jih je Sanela Banović zasejala po Sloveniji s svojo srčno močjo in z odločenostjo, da prinese olajšanje, veselje in zdravje čim več ljudem. Spodbude za bolj zdravo in kakovostno življenje.

 

»Za ceno preživetja je Sanela odšla iz rodnega in ljubljenega Sarajeva. Pravzaprav je odšlo telo. Njena duša in srce pripadata svetu brez meja. Kako srečni smo lahko, da je to zdaj Slovenija!«
urednica 

 

O avtorju knjige Spodbude Sanele Banović

Jure Aleksič je novinar in publicist s skoraj tridesetletnim stažem. Kot najstnik je začel z objavljanjem znanstveno-fantastičnih zgodb v reviji Življenje in tehnika, nakar je petnajst let pisal najbolj udarne reportaže v Mladini. V zadnjem desetletju se je kot svobodnjak specializiral za intervjuje in portrete. V dolgih letih pridnega pogovarjanja je med drugimi intervjuval Marilyna Mansona, Roberta Sapolskega in Cate Blanchett; najraje pa ima vsebinske domače sogovornike, ki iščejo rešitve za civilizacijsko gangreno, v katero smo se zaplezali.

Spodbude (trda vezava) 29,00 € kos

Želite, da vas obveščamo o novostih na naših policah, ugodnostih in dogodkih?

Prijavite se na naše e-novice!

ZALOŽBA CHIARA
CHIARA B. d.o.o.
Ježa 90, 1231 Ljubljana - Črnuče

T: 01 534 12 52
E: prodaja@zalozba-chiara.si

Brezplačni prevzem:
od ponedeljka do petka med 8.30 in 15.00