Menopavza - v družbi pogosto še vedno obtežena s predsodki - je za Sašo Božič postala ena najglobljih iniciacij v življenju. Ni pomenila konca, kot je pogosto prikazana, temveč nov začetek: vrata v obdobje jasnosti, notranje moči in ženstvenosti, ki ne potrebuje potrditve zunanjega sveta.
Saša Božič, pisateljica, predavateljica in mentorica, znana po svojem pogumu stopati v neznano, je tokrat svoje najbolj intimno popotovanje ujela v knjigo Postajam ONA, ki je julija izšla pri založbi Chiara. V njej prepleta osebne menopavzne izkušnje z modrostmi staroselskih kultur ter zgodbami žensk, ki so ji na poti pustile neizbrisen pečat. Rezultat je iskrena pripoved, ki zdravi, navdihuje in opogumlja.
Saša, v življenju si se večkrat zavestno podala v neznano, medtem ko te je, kot praviš, menopavza našla sama in te popeljala v svojo različico neznanega. Kako se je ta izkušnja razlikovala od vseh tvojih prejšnjih poti?
Vedno sem bila iskalka. Zapustiti varnost korporativnega sveta, se podati na podjetniško pot v oddaljene dežele ali odpotovati okoli sveta v iskanju modrosti staroselcev to so bili moji zavestni koraki v neznano. Takrat sem verjela, da sem jaz tista, ki izbira.
Menopavza pa je izbrala mene. Prišla je brez vprašanja in me postavila pred vrata, ki jih prej nisem niti opazila. Stopila sem skozi in ostala brez zemljevida, brez nadzora. V meni so se začele raztapljati plasti, ki so me dodej oblikovale predstave, vloge, potrditve.
Ko se je megla razblinila, sem zagledala žensko, ki je brez oklepov in mask prvič pogledala samo sebe. Bila je ranljiva in hkrati močna, mehka in hkrati jasna. V tistem trenutku sem vedela, da sem prav tu, kjer moram biti da je ta pot, čeprav neznana, najbolj resnična od vseh, prehojenih do takrat.
Kot mentorica, ki deluje v mednarodnem prostoru in ponuja podporo ženskam, si si kdaj predstavljala, da boš v tako občutljivem obdobju, kot je menopavza, javno razkrila tudi svoje najbolj intimne izkušnje?
Kot mentorica sem vedno temeljila na avtentičnosti. To ni le beseda, ampak način, kako živim in delam in pripovedovanje zgodb je moj glavni most do soljudi. Zgodba ima moč, da odpre srce, ustvari zaupanje in pokaže, da smo vsi na poti.
Ta pristop sem uporabila že v svoji prvi knjigi, ko sem opisala prehod iz korporativnega sveta v podjetništvo in svojo 800 kilometrsko pot po Caminu. Trideset dni hoje je postalo moja samorefleksija tišina, ki mi je nastavila ogledalo in me prisilila, da pogledam vase brez olepševanja.
Sedem let pozneje je menopavza prinesla nov krog notranje 'inventure'. Tokrat je bilo vse bolj intimno, bolj neposredno. Odločitev, da delim to izkušnjo javno, ni bila premišljena strategija bila je naravna posledica tega, kar živim. Ko odprem vrata svoje ranljivosti, ustvarim prostor, kjer lahko druge ženske začutijo, da niso same. In to je bistvo mojega dela biti most, prek katerega steče resnica, brez mask in strahu.
V knjigi opisuješ svoj prehod v menopavzo in vse spremembe, ki so ga spremljale. Bi rekla, da si po tej izkušnji postala bolj zvesta ženski v sebi in povezana z njo?
Sem (nasmeh). Ta prehod je bil potovanje nazaj k sebi ne v preteklost, ampak v najglobljo resnico, ki je bila vedno v meni. Menopavza me je prisilila, da sem se srečala s svojo ranljivostjo, in mi pokazala, kako so se leta čeznjo odlagala pričakovanja, pravila in podobe, ki niso bile moje.
Ko so se plasti začele luščiti, sem začela prepoznavati svojo prvinsko naravo. Čutim, da sem zdaj bolj prisotna v svojem telesu, bolj povezana s svojim notranjim ritmom in manj odvisna od zunanjih potrditev.
Vsaka sprememba na telesu je postala opomnik, da sem tu živa, resnična, svobodna. Ženstvenost zame ni več nekaj, kar mi potrjuje svet zunaj. Je notranji plamen, ki gori tiho, a močno. In da, tej ženski, ki sem zdaj, sem zvesta bolj kot kdaj koli prej.
Knjiga je zrasla iz tvojih dnevniških zapisov, ki so ti pomagali prebroditi izzivov polno obdobje. Si se prav skozi to pisanje globlje povezala z notranjim glasom?
Pisanje je zame način srečevanja s seboj. Ob prihodu menopavze je dnevnik postal moj varni prostor kraj, kjer sem lahko brez cenzure zapisala, kar sem čutila, tudi tisto, česar si na glas nisem upala izreči.
Sprva sem pisala, da bi razumela, kaj se dogaja z menoj. Potem sem spoznala, da vsaka beseda, ki jo položim na papir, odpira vrata do mojega notranjega glasu. Tistega tihega, a jasnega vodnika, ki ga v vsakodnevnem hrupu pogosto preslišimo.
Vsak zapis je bil kot kamen, ki ga odložiš iz nahrbtnika olajšal mi je pot naprej. S pisanjem sem se osvobajala strahov in občutkov, ki so me prej utesnjevali. In olajšanje ni bilo le v mislih, čutila sem ga v telesu. Prvič sem sprejela, da je moj notranji glas moj najzanesljivejši kompas.
Bi rekla, da knjiga Postajam ONA predstavlja vrhunec tvojega ustvarjalnega dela - kot svojevrstna koda za prebujenje in opolnomočenje žensk?
Ne vem, ali bi ji rekla vrhunec, ker verjamem, da se ustvarjanje ne zaključi in da ima vsaka knjiga svoj čas in namen. Postajam ONA pa je resnično najbolj nefiltrirana, najbolj gola od vseh. Tu sem odložila še zadnje oklepe, razgalila ranljivost in dovolila, da se dotaknem tem, o katerih ženske še vedno premalo govorimo.
Ta knjiga je zame koda - povabilo k spominjanju, kaj menopavza resnično prinaša: moč, jasnost in novo obliko ženstvenosti, ki ni vezana na mladost, ampak na polnost izkušnje. Če ob branju ženska začuti, da je dovolj takšna, kot je, in se začne gledati z več nežnosti in spoštovanja, potem je knjiga izpolnila svoj namen.
Na poti okrog sveta, kjer si spoznavala staroselske kulture in o tem napisala knjigo One World. One Family., si doživela močne osebne preobrazbe. Bi rekla, da se je prav takrat v tebi začela prebujati tvoja prvinska ženska energija?
Pot okoli sveta mi je odprla oči in srce. Ko sem sedela ob ognju z ženskami staroselskih skupnosti, sem videla, kako globoko so ukoreninjene v svoji vrednosti. Njihova moč ni v tem, kako jih vidi svet, ampak v prepoznanju sebe in mesta, ki ga imajo v skupnosti.
Ob njih sem začutila, kako smo se v sodobnem svetu oddaljile od svoje prvinske narave. Te ženske hodijo z naravo, ne proti njej. Njihove zgodbe, njihovi obredi, njihova prisotnost vse to je v meni prebudilo spomin na nekaj, kar je bilo vedno v meni, a je spalo.
Od takrat vem, da prvinska ženska ni nekaj, kar moram iskati zunaj sebe. Je moj izvor. In od tam črpam moč tudi danes.
Nova oblika ženstvenosti, ki jo čutim, je mehkejša, a močnejša. Temelji na podpori, ne primerjavi. Na radovednosti, ne presoji. Na tem, da vidimo druga drugo takšno, kot vsaka je, in si damo prostor, da živimo svojo resnico.
Verjameš, da lahko modrost žensk v zrelem življenjskem obdobju preusmeri svet v smer večje srčnosti in pristne človečnosti?
Da, z vsem srcem. Modrost žensk v zrelih letih ni teorija je izkustvo, stkano iz ljubezni, preizkušenj, izgubljanj in ponovnih začetkov. Ta modrost je mehka, a neomajna.
Ko se opremo nanjo, ni več potrebe po dokazovanju, le mir je, ki ga prinaša poznavanje sebe. Ta moč v nas zdravi odnose, prinaša sočutje tja, kjer ga ni, in ustvarja prostor za sodelovanje.
Verjamem, da prav ta kvaliteta srčna, prizemljena, iskrena spreminja svet. In da bo glas zrelih žensk tisti, ki bo vedno znova opominjal, kaj pomeni biti človek.
Večkrat poudariš, da ti zgodbe žensk, ki si jih vključila v knjigo, veliko pomenijo in da zanje čutiš globoko hvaležnost. Kaj je tisto, kar te v njih najbolj nagovarja?
Vsaka zgodba, ki so jo z menoj delile moje prijateljice in znanke, je kot darilo zaupanja, ki ga nosim blizu srca. Ko sem jih poslušala in brala, sem začutila, kako zelo smo si podobne ne glede na to, od kod prihajamo ali kaj smo doživele.
V njihovih zgodbah sem prepoznala svoj pogum in tudi svoje dvome, bolečino in moč. Te zgodbe so kot niti, ki se prepletajo z mojo lastno, in skupaj tkemo nekaj večjega mrežo, ki drži vsako izmed nas.
Čutim globoko hvaležnost, ker vem, da so te ženske odprle del sebe, da bi tudi druge začutile, da niso same. V tej iskrenosti je zdravilo, ki nas povezuje in zdravi.
Kaj v tebi prebudi beseda sestrstvo?
Sestrstvo je prostor, kjer se lahko 'odložiš' Kjer ni tekmovanja, primerjanja ali pretvarjanja. Je topel krog, kjer te nekdo pogleda in razume, še preden spregovoriš.
V njem smo lahko ranljive in hkrati močne, saj vemo, da nas bodo druge ujele, če pademo, in dvignile, ko se utrudimo. Sestrstvo je ta nevidna mreža, stkana iz zgodb, izkušenj in sočutja. Ko jo enkrat začutiš, se v tebi nekaj umiri veš, da nisi sama in da ta mreža vedno je, tudi ko je ne vidiš.
Posebej me je pritegnilo poglavje "Moje življenje, moja pravila" v katerem si zapisala Manifest zrele ženske.
Manifest zrele ženske je moja zaveza sebi in vsem ženskam, ki začutijo, da je prišel čas, da zaživijo v skladu s svojo notranjo resnico. Nastal je iz potrebe, da na glas povem, da nam ni več treba čakati na dovoljenje, da živimo po svoje.
V njem je zapisano, da je naša vrednost neodvisna od zunanjih meril, da imamo pravico biti močne in hkrati ranljive, da imamo pravico reči "ne" in enako strastno "da". Pravico imamo ustvariti življenje, ki je naše ne takšno, kot ga kdo drug pričakuje od nas.
Zame je manifest klic k svobodi in ljubezni do sebe. Ko enkrat izberemo sebe, se odprejo vrata, skozi katera pride v naše življenje vse, kar nam pripada. To ni 'kliše' je resnica, ki se rodi, če in ko si dovolimo premagati globok, družbeno vgrajen strah. Sama sem dokaz za to. In to ne zaradi finančne blazine uspešnega moža, kot vse prepogosto slišim, ampak lastne odločitve, poguma hoditi po neutrjenih, nezaščitenih poteh, seveda ob čustveni podpori in zaupanju moža in obeh sinov.
Ženske si globoko v sebi ne želimo rivalstva, temveč medsebojno podporo - zlasti ko vstopimo v obdobje zrelosti, ko si začnemo biti vedno bolj podobne. Misliš, da smo že pripravljene na novo obliko ženstvenosti, ki prinaša globljo zavest o sebi?
Mislim, da je čas zrel. S prehodom v to življenjsko obdobje se v nas zgodi nekaj pomembnega rivalstvo izgubi pomen. Jasno vidimo, da nas povezuje veliko več, kot nas ločuje.
Nova oblika ženstvenosti, ki jo čutim, je mehkejša, a močnejša. Temelji na podpori, ne primerjavi. Na radovednosti, ne presoji. Na tem, da vidimo druga drugo takšno, kot vsaka je, in si damo prostor, da živimo svojo resnico.
Prav s tem se začne tkati nova mreža sestrstvo, v katerem se zavemo, da skupaj ustvarjamo svet, temelječ na povezanosti in medsebojnem spoštovanju.
Po vsem, kar si v tem obdobju napisala, doživela in spoznala, vidiš menopavzo kot osvoboditev ženske? Je to priložnost, da se ženska vrne v svojo izvorno moč?
Menopavza je ena najglobljih iniciacij, ki jih doživi ženska. Vzame ti iluzijo nadzora, razbije stare vloge in maske, ki so ti morda nekoč dajale občutek varnosti, a te hkrati utesnjevale. In ko vse to odpade, ostaneš ti neolepšana, neizprosno resnična, a svobodna.
To ni konec, kot nam pogosto poskuša dopovedati družba. Je začetek. Začetek življenja, kjer tvoja vrednost ni več odvisna od tega, kdo jo potrdi. Kjer tvoje meje stojijo trdno, ne iz strahu, ampak iz ljubezni do sebe. Kjer tvoja ženstvenost za svojo polnost ne potrebuje mladosti.
Menopavza je priložnost, da se vrneš v svojo izvorno moč tisto, ki ne potrebuje aplavza, saj sliši samo sebe. Ko ženska stopi v to moč, ne spremeni le svojega življenja. Spremeni prostor, v katerem živi, ljudi, ki jih srečuje, in prihodnost, ki jo soustvarja. To je svoboda, ki ostane. In to je darilo, ki ga lahko damo sebi in svetu.
(Objavljeno v reviji Sensa 3. 10. 2025)