Dolga leta so mi potovanja predstavljala predvsem pobeg iz vsakdana. Novi kraji, drugačne kulture, občutek svobode in tisti trenutki, ko za nekaj dni pozabiš na rutino. Potem pa sem začel opažati nekaj veliko globljega.
Z nekaterih potovanj sem se vračal tako, da sem že čez teden dni skoraj pozabil, da sem sploh kje bil. Iz drugih pa sem se vrnil z občutkom, da se je v meni nekaj premaknilo.
Dolgo tega nisem znal razložiti. Mislil sem, da gre zgolj za naključne občutke ali posebne trenutke. Potem pa sem skozi leta začel opažati vzorec. Nekatera potovanja so ostala predvsem na fotografijah v telefonu, druga pa so spremenila mene ali moj pogled na življenje.
Prav iz vprašanj, občutkov in notranjih premikov, ki so spremljali takšne spremembe, je nastala moja nova knjiga Prebujeni skozi potovanje. Ni nastajala čez noč. V sebi nosi več kot dvajset let poti, pogovorov, opazovanj in trenutkov, ki jih človek ne pozabi. Čeprav sem obiskal številne države in različne konce sveta, sem sčasoma ugotovil, da najpomembnejše poti pogosto niso tiste po zemljevidu, ampak tiste, ki se zgodijo v meni.
Potovanje ni vedno pobeg
Od nekdaj potujem zelo intenzivno. Kot novinar, urednik, ustvarjalec zgodb in raziskovalec sveta sem vsa leta v gibanju. Šele sčasoma pa sem začel opažati razliko med tem, da nek kraj obiščem, in tem, da ga resnično doživim.
Spomnim se svojega drugega obiska Avstralije pred približno dvajsetimi leti. Vse je bilo popolno; ljudje, vreme, pokrajine, hrana. A danes vem, da takrat kljub velikim pričakovanjem skoraj ničesar nisem doživel. Bil sem tam, a v resnici nisem bil prisoten.
To spoznanje me je pozneje spremljalo na številnih drugih poteh. Začel sem opažati, kako pogosto ljudje potujemo utrujeni, raztreseni in polni notranjega hrupa. Naše telo prispe na destinacijo, misli pa ostanejo doma. Morda prav zato nekatera potovanja nikoli zares ne pridejo do nas.
Ko se izgubiš, začneš drugače gledati nase
Eno močnejših spoznanj sem doživel na motoristični vožnji po Albaniji. Na poti sem bil sam in že tretji dan sem se začel pogovarjati z motorjem. Bila je ena tistih poti, ki človeka počasi začnejo odpirati navznoter. Malo pred Tirano sem obtičal pod podvozom. Zunaj je močno deževalo, po zraku se je širil vonj mokrega asfalta, okoli mene pa je bila skoraj popolnoma prazna cesta. Bil sem utrujen. Ne toliko od poti kot od samega sebe.
Takrat sem prvič začutil, da me ne izčrpava svet okoli mene, ampak zgodbe, ki jih ves čas nosim v sebi. Zgodbe o tem, da moram biti nenehno aktiven, uspešen in v gibanju, da bi imel občutek vrednosti.
Tisti trenutek v Albaniji ni bil velik ali dramatičen. Nihče ga ne bi opazil. A meni je ostal v spominu bolj kot številne znamenitosti in razgledi, ki sem jih videl po svetu.
Prav tam sem začel drugače razumeti pomen potovanja. Nisem ga več videl samo kot premik po svetu, ampak kot priložnost, da človek za nekaj časa stopi iz svojih starih vzorcev in začne drugače gledati ljudi, življenje in sebe.
Kako potovanje doživeti bolj zavestno
Knjiga Prebujeni skozi potovanje ni turistični vodnik. Ni nastala zato, da bi pokazala svet, ampak zato, da bi skozi potovanja začeli drugače gledati tudi nase. Ko sem jo pisal, me je veliko bolj zanimalo vprašanje, kako lahko človek potovanje v resnici doživi. Kako lahko odpotuje in se domov vrne z občutkom, da se ga je nekaj dotaknilo.
Zato sem v knjigo vključil tudi 17 konkretnih postopkov in vaj, ki pomagajo razviti bolj prisoten odnos do poti, ljudi in trenutkov. Nastajali so skozi leta mojih osebnih izkušenj, opazovanj in raziskovanja čuječnosti.
Gre za preproste stvari. Kako se ustaviti. Kako opazovati prostor. Kako poslušati ljudi. In kako dovoliti trenutku, da se te dotakne.
Morda se sliši preprosto, a ravno tega danes pogosto ne znamo več. Čeprav danes potuje več ljudi kot kadarkoli prej, le redki pridejo v iskreni stik s krajem, z ljudmi ali s seboj.
Zakaj se pravo potovanje ne zaključi s prihodom domov
Morda največje vprašanje ni, kam gremo, ampak kaj iz poti prinesemo nazaj v svoje življenje.
Sam sem skozi leta ugotovil, da je najlepši del potovanja pogosto prav vrnitev domov. Takrat vidiš, ali je izkušnja v tebi pustila sled ali pa je ostala le še kup fotografij v telefonu.
Prav zato v knjigi pišem tudi o tem, kako pomembno je, da človek nekaj tega, kar odkrije na poti, prenese v svoj vsakdan. V odnose. V način razmišljanja. V to, kako živi. Bistvo ni v tem, koliko sveta vidiš, ampak koliko življenja si dovoliš začutiti.
Pomembno vlogo pri tem ima tudi zgodba, ki jo lahko napišemo po vrnitvi. Z njo lahko ohranimo občutke, uvide in trenutke, ki bi sicer prehitro zbledeli v vsakdanjem ritmu življenja. Tudi o tem pišem, kako to naredim jaz.
Knjige nisem napisal zato, da bi ljudje na svojih poteh samo zbirali nove kraje. Napisal sem jo zato, da bi se domov vračali bolj prisotni, bolj živi in bolj povezani s tem, kar v življenju zares šteje.
Če čutiš, da bi tudi tvoje naslednje potovanje lahko postalo nekaj več kot le oddih ali pobeg od vsakdana, te vabim k branju knjige Prebujeni skozi potovanje. Morda v njej tudi tebe čaka kakšna zgodba, misel ali trenutek, ki bo ostal s tabo še dolgo po zadnji strani.