Kako ciklični pristop prekinitvenega postenja zmanjša stresni odziv in poskrbi za zdravje? Preberite v intervjuju s Sašo Einsiedler, ki se posti že več kot tri desetletja.
Dr. Mindy Pelz je s knjigo Postenje za ženske sprožila pravo revolucijo. Jasno in glasno je razložila to, kar smo ženske intuitivno vedele od nekdaj: naše telo ne deluje po linearnih principih. Mnoge ženske imajo s postom slabe izkušnje, saj celostnih nasvetov za žensko postenje do pred kratkim sploh ni bilo. Najnovejše študije pa potrjujejo, da je prekinitveno postenje eden najboljših načinov za ohranjanje presnovnega zdravja, hormonskega ravnovesja ter dolgoživosti. O njenih izkušnjah cikličnega prekinitvenega postenja po žensko samo se pogovarjali s Sašo Einsiedler, eno najbolj prepoznavnih dam slovenskega medijskega prostora, mediatorko, licencirano coachinjo, hipnoterapevtko, mamo petih otrok in žensko, ki si drzne javno živeti svojo resnico.
Prvi postni koraki
Saša, tudi sami ste se že večkrat postili. Kako se spominjate svojih postnih začetkov?
Moja prva izkušnja sega več kot 30 let nazaj. S takratnim zaročencem, zdaj bivšim možem, sva se pred poroko želela malce »prečistiti« in se lotila posta z javorjevim sirupom. Njemu je šlo z lahkoto, odločil se je, da ne bo jedel in pač ni jedel. Jaz pa sem bila neprestano lačna in nesrečna. Vsak večer sem zaspala z mislijo na hrano, ko pa sem post končno končala, sem dobesedno planila do hladilnika. Vse, kar je bilo možno, sem takrat naredila narobe.
Ciklični prekinitveni post in poslušanje telesa
Vas je kljub prvi izkušnji post še zanimal? Kje ste takrat dobili dodatne informacije?
Skozi čas sem nato izkustveno in preko literature spoznavala svoje telo in se še večkrat postila. Opazila sem, kako mi je bilo včasih enostavno, imela sem veliko energije in bila zadovoljna. Dobro sem spala in se zjutraj lahkotna zbudila. Nato sem to želela ponoviti, pa ni in ni šlo. Sprejela sem, da mi v tistem obdobju postenje pač ni šlo. Nisem se silila in priganjala. Spet naslednjič pa je šlo. Takratše nihče ni vedel za ciklično prekinitveno postenje za ženske. Skozi izkušnje sem sama spoznavala svoje telo, kaj mi ustreza, kdaj in koliko. Priporočila se namreč stalno spreminjajo. Včasih je veljalo, da je dobro za zajtrk jesti sadje. Ker imam rada ananas, sem se ga za zajtrk najedla in bila čez dve uri tako lačna, da so se mi tresle roke. Spoznala sem, da mi zelo ustreza, če s pravilno izbiro hrane poskrbim, da moja raven inzulina ne niha, zato se tega držim že 20 let. Zavestno izbiram živila z nizkim glikemičnim indeksom, da mi krvni sladkor ne »skače«.
Hormonsko ravnovesje: oksitocin, inzulin in kortizol
Ravno vloga inzulina je eden izmed ključev razumevanja hormonskega ravnovesja, ki je zelo povezano s presnovnim zdravjem. Dr. Mindy Pelz v svoji knjigi Postenje za ženske predstavi žensko »hormonsko hierarhijo«, ki mnogim ženskam osmisli njihove hormonske težave. Ženskemu ustroju kraljuje hormon oksitocin, hormon ljubezni in varnosti. Takoj za njim pa hormonski orkester usmerjata še inzulin ter kortizol. Če so prvi trije v neravnovesju, posledično trpijo tudi naši spolni hormoni – estrogen, progesteron in testosteron. Dr. Pelz pravi, da če ženske nimamo dovolj oksitocina, tega hormona povezanosti, trpi naše čustveno, mentalno in fizično zdravje.
Tudi sama sem prišla do tega spoznanja. Ženske smo naučene, da črpamo oksitocin iz skrbi za druge – za otroke, moža, za družino. Velikokrat nam je pomembna le skupna sreča, nase pa pozabljamo. Morala sem celo zboleti, da sem dojela, kaj pomeni poskrbeti zase. Ko zboliš, pa se stvari izčistijo in ti skrb zase postane enostavna. In se učiš postavljati meje. Danes vem, da to ni egoizem – ko sem jaz dobro, sem lahko tudi bistveno boljša mama in partnerka. To je eno mojih glavnih spoznanj v življenju, ker sem se, tako kot mnoge druge ženske, ujela v past, da vedno skrbim bolj za druge kot zase. Tudi postenje in pravilna prehrana mi predstavljata skrb zase.
Post v pomenopavzi: ali telo še vedno sledi ciklu?
Posebno pozornost avtorica nameni obdobju pomenopavze oz. načinu postenja, ko ženska nima več menstruacijskega cikla. Pri Založbi Chiara smo ravno izdali svež prevod njene knjige Menopavzna ponastavitev, kjer izvemo vse, kar mora ženska vedeti v perimenopavznem in pomenopavznem obdobju, ko se telesno, čustveno in mentalno rekalibrira na svojo novo hormonsko sliko. Kako doživljate ciklično prekinitveno postenje brez cikla, v pomenopavzi?
Na začetku sem res pomislila »Jaz pa nimam več cikla, kako pa zdaj?«. A je v knjigi izčrpno opisano, kako naj postopamo ženske, ki smo v pomenopavzi in brez cikla, ali pa tiste, ki bi si menstrualni cikel zaradi različnih hormonskih neravnovesij ali nastopa perimenopavze rade povrnile. Ravno zaradi te knjige sem se začela opazovati še z drugega zornega kota. Kako danes čutim svoje telo? Mi ustreza družba ali si želim samote? To so čisto realni pokazatelji. Ker sem si res želela “ujeti” svoje ritme, sem se začela zavestno opazovati in sem tudi sama izkusila, da imamo ženske brez menstruacije še vedno cikle, samo izražajo se drugače. Ker v ospredju nista več estrogen in progesteron, postanemo še bolj občutljive na nihanja inzulina in kortizola. In smo zopet pri občutku varnosti in pri krvnem sladkorju. In to mi je dala ta knjiga: začela sem se bolj poslušati in zaznavati svojo cikličnost. To mi je bil res dragocen trenutek.
Post, življenjski slog in ljubezen do sebe
V knjigi najdemo specifične protokole, prilagojene najrazličnejšim ženskim boleznim in težavam – od neplodnosti, avtoimunskih bolezni, kot so artritis, lupus ali Hashimotov sindrom in bolezni ščitnice, do policističnih jajčnikov (PCOS), kronične utrujenosti, sladkorne bolezni in zdravja možganov. Avtorica naslovi tudi danes tako perečo izgubo spomina, depresijo in anksioznost, ne pozabi pa niti na adrenalno utrujenost, ki je zaradi kronično visokih ravni stresa v strmem porastu. Kako opazujete povezavo med zdravjem in življenjskim stilom pri svojem svetovalnem delu z ženskami?
K meni prihaja mnogo žensk, ki trpijo za avtoimunskimi boleznimi. Pot vračanja k sebi začnemo pri toksičnih vzorcih mišljenja, čustvovanja, samogovora … V prvi vrsti gre za to, da živimo veliko lažje, če z možgani sodelujemo, namesto da bi se proti njim borili. Saj naš um noče trpeti, noče biti lačen, ne prenese neugodja in bi naredil vse, da bi nam preprečil spremembo, ki si jo želimo, a od nas zahteva delovanje izven cone udobja. Pa naj bo to zdravje, partnerstvo ali pa odvečna teža. Zato svoje klientke spodbujam, da ne uporabljajo izrazov, ki um strašijo. Preprost primer … Če si govorimo, da moramo shujšati, bo naše telo slišalo, da prihajajo hudi časi in bomo še bolj v krču, še bolj se bomo oklepale svojih kilogramov, da slučajno česa ne bi »izgubile« ali se čemu morale odreči. Ob vsaki omembi »izgube« se v umu dvigne rdeča zastavica. Tako kot nas stisne, če pomislimo, da smo izgubili svoj mobilni telefon. Izguba je neugodje. Lahko pa si rečemo, da svoje kilograme odvržemo, se jih osvobodimo. To je čisto druga pripoved našemu telesu. Ne gre za boj, gre za sodelovanje, za občutek varnosti. Enako je s postenjem. Svojemu umu rečem: »Jaz se želim postiti, to hočem in to bom, in ukazujem ti, da me pri tem podpreš.« Zato pri svojih klientkah dajem velik poudarek tudi na prehrano. Navdušena sem nad tem, kako se njihova situacija izboljša, ko svoje izbire manj kakovostnih živil nadomestijo z bolj zdravimi ter tudi z ženskam prilagojenim prekinitvenim postenjem. Pri teh zdravih izbirah je pomembno, da jih ne smatramo kot odrekanje, ampak da je to naša zavestna izbira, ki nas podpre pri tem, da se zjutraj zbudimo polne energije in komaj čakamo, da bo nov dan.
Zakaj je danes ženskam tako težko vzljubiti sebe? Kje naj začnemo?
Ena najbolj dragocenih stvari je, da si lahko svoje izkušnje podelimo med seboj, da bogatimo druga drugo in se pri tem podpiramo. Sploh pri velikih spremembah, ki se nam včasih zdijo nemogoče, je podporno okolje bistvenega pomena. Začnimo pri tem, da smo do sebe tako ljubeče, kot smo do tistih, ki jih imamo najraje. Svoji hčeri nikoli ne bi rekle: »Ti trapa, a ne moreš zdržati malo lačna?«, sebi pa to rečemo mimogrede. Vsaka stvar je lahko strup ali zdravilo. Samogovor je lahko strup ali zdravilo. Hrana je lahko strup ali zdravilo. Začnimo pri drobnih stvareh. Moramo se spoznati in ugotoviti, kaj nas bogati, kaj nam predstavlja užitek ... Da se podpremo v svoji radoživosti v vseh obdobjih življenja.
Post kot podpora, ne kot pritisk
Post ni tekmovanje in zanj ne obstaja univerzalna formula. Post je orodje za samozdravljenje, ki lahko – če ga prilagodimo svojemu ciklu, življenjskemu obdobju in čustvenemu stanju – postane močna podpora našemu hormonskemu ravnovesju. Ključ ni v strogosti, temveč v občutku varnosti.
Ko ženska razume svoje telo, spoštuje svoje ritme in post uporablja kot zavestno izbiro, se začne spreminjati ne le njena presnova, temveč tudi odnos do sebe.
Foto: Mateja Jordović Potočnik