Vaše telo ve, kaj potrebujete, kaj je narobe in kaj morate storiti, samo naučiti se ga morate poslušati, trdijo tisti, ki prakticirajo fokusing – na telo usmerjeno veščino samozavedanja. Gre za povsem naravno veščino, ki jo lahko razvijemo vsi, pa pravi dr. Mateja Vrhunc Tomazin, učiteljica fokusinga in koordinatorka za fokusing v Sloveniji.
Fokusing že desetletja uporabljajo tako nekateri psihoterapevti kot tudi posamezniki, ki si želijo bolje spoznati sebe in si sami pomagati pri reševanju življenjskih težav. Razložite nam, prosim, za kaj pravzaprav gre pri fokusingu?
Fokusing je odkril filozof Eugene Gendlin, ki je deloval tudi na področju psihologije in psihoterapije. Skupaj s psihologom Carlom Rogersom in sodelavci so raziskovali, zakaj se nekateri klienti v terapiji premikajo naprej in uspevajo, medtem ko drugi nekako obtičijo. S sodelavci so analizirali na tisoče terapevtskih srečanj s posnetkov, da bi odkrili, ali je vzrok za to morda v različnem odnosu terapevtov, njihovi izurjenosti, modalitetah ali v čem drugem. Odkrili so, da je vzrok v nečem, kar uspešni klienti naredijo v svoji notranjosti. Tisti, pri katerih ni bilo premika, so v terapiji samo opisovali dogodke – jaz sem šel tja in tja in se mi je zgodilo to in to. Na primer: »Bil sem pri zdravniku in mi je rekel, da imam težave s srcem.« Ko pa ga vprašaš, kako se glede tega počuti, bo odgovoril, da bo pač naredil, kar mu bo rekel zdravnik. Tisti, pri katerih se je zgodil premik, pa so si vzeli čas, se potopili v svoje notranje doživljanje in ga začeli raziskovati. To notranjo veščino je Gendlin poimenoval fokusing in želel je, da bi se je naučil vsak človek.
Pa se lahko te veščine res nauči vsak?
Gendlin je rekel, da fokusinga ni izumil, temveč ga je samo odkril in postavil korake, s katerimi si lahko pomagamo, da se ga (spet) naučimo. Gre za povsem naraven proces, ki nam je dan že ob rojstvu, čeprav se lahko ta proces v otroštvu zaradi travmatičnih dogodkov prekine ali se ne razvije. Pogosto se ta prekinitev zgodi tudi zaradi kulture, v kateri živimo, ki ne podpira usmerjanja vase in v notranje doživljanje. Vendar se ga lahko vsak, ki si to želi, ponovno nauči.
Kako si lahko s fokusingom pomagamo v vsakodnevnem življenju?
Fokusing ponuja celo paleto možnosti uporabe in deluje na vse vidike življenja. Ne gre namreč za tehniko, temveč za to, kako dojemamo in živimo življenje. Na povsem osnovni ravni fokusing sprošča. Ko imaš stik s telesom, s svojim notranjim doživljanjem, bolje razumeš samega sebe in svoje resnične potrebe, lažje se odločaš in podobno. Številni ljudje, ki že leta fokusirajo, to uporabljajo kot neki protokol, s pomočjo katerega se potem bolje počutijo. Telo razbremenijo določene teže, za katero niso niti vedeli, zakaj jo občutijo. Če pa vadbo fokusinga doživljaš kot notranji proces, te bo ta sam začel voditi v globlja raziskovanja sebe, lahko postane celo portal v duhovnost. Gre namreč za globok proces samorefleksije, v katerem se čedalje manj identificiramo s svojo izkušnjo (npr. notranjega kritiziranja) in vse bolj s tem, čemur lahko rečemo »resnični jaz«. Dlje ko fokusing izvajaš, bolj spoznavaš, kaj sploh je in kaj vse ponuja.
Ampak kaj pravzaprav je fokusing?
Sam fokusing je težko razložiti, saj je izrazito izkustven. Tako kot nekomu ne moreš povedati, kakšen je sladkor, saj to lahko spozna samo z okušanjem. Ima pa določene elemente, ki so vedno prisotni. Gre za pozornost oz. zanimanje glede neke težave, ki je usmerjena v telo oziroma naš notranji prostor. Opazujemo, kaj občutimo in zaznavamo glede te težave, in ko vzpostavimo stik s temi notranjimi občutki, z njimi začnemo graditi odnos. To je Gendlin poimenoval »felt sense« (v knjigi Moč fokusinga so pojem prevedli kot »občutena zaznava«). Nato se v tem notranjem odnosu začnejo porajati novi pomeni, ki so posledica naše izkušnje in ne izvirajo iz naših predpostavk in prepričanj. Izveš nekaj o sebi, česar se prej sploh nisi zavedal. In če se v to poglobiš, lahko počasi odkrivaš, kdo v resnici sploh si.
V knjigi Moč fokusinga (Chiara, 2025) avtorica dr. Ann Weiser Cornell, učenka Eugena Gendlina, pravi, da moramo začeti poslušati šepet svojega telesa – še preden začne kričati. Kaj to pravzaprav pomeni v praksi – upoštevati notranje občutke, ki želijo nekaj sporočiti?
Da, ampak pri tem je treba biti previden, saj ljudje pogosto pričakujejo, da bodo odgovore dobili v nekih stavkih ali pa začnejo fantazirati. Tega prisluškovanja in razumevanja jezika telesa, ki ni verbalno, se moramo dostikrat šele naučiti. Zato pa sta potrebna vadba in veliko potrpežljivosti. Neverjetno je, koliko ljudi sploh ne ve, kaj pomeni občutiti svoje doživljanje. Recimo, kaj čutiš v telesu, če si zaradi neke situacije žalosten ali prestrašen. Tečejo jim solze, so na robu živčnega zloma, ko pa jih vprašaš, kje in kako to čutijo, začudeno sprašujejo: »Kaj mislite s tem?« Znajo opisati le telesne občutke: denimo, da jih boli koleno ali da zaznajo udarec. A tistega notranjega življenja v sebi – tega pa ne čutijo.
Smo izgubili stik s svojim notranjim občutenjem?
Da, rekla bi, da smo izgubili stik s tem, kaj pomeni smisel – kaj nam življenje pomeni. Danes pogosto prevzemamo vrednote, cilje in pomen življenja od zunaj, jih ponotranjimo, a niso zares naši. Fokusing pa je povabilo, da smisel in pomen ponovno odkrijemo v neposrednem doživljanju – v tem, kar v resnici občutimo in doživljamo v sebi.
Bi lahko rekli, da nam fokusing pomaga ponovno vzpostaviti stik z resničnim bistvom?
Tudi besede, kot so bistvo, resnični jaz, sebstvo, globoki jaz, univerzalna zavest ali bog, so pravzaprav le poskusi, da bi ubesedili nekaj, kar je v svojem bistvu neizrekljivo. Če odgovorim na vprašanje: da, pri fokusingu gre za stik s tistim »jazom«, ki ima odnos do naše notranje izkušnje – do tako imenovane občutene zaznave. Gre za to, kar občutimo v zvezi z nekim delom sebe, z določenim vidikom nas samih.
Ena od pomembnih koristi fokusinga je, da nam pomaga lažje in bolj ljubeče sprejeti vse dele sebe – tudi tiste, ki jih sicer težko sprejemamo. Eden od teh je gotovo notranji kritik, ki zna biti izjemno zahteven in neusmiljen. Kako nam lahko fokusing pomaga vzpostaviti zdrav in spoštljiv odnos s tem notranjim glasom, ki je pogosto le odsev stare bolečine ali pogojenih vzorcev?
Fokusing je eno najboljših orodij za vzpostavljanje odnosa z notranjim kritikom, ki je pogosto ponotranjen glas kritičnega starša ali družbe. Bolj smo bili kot otroci negotovi, neobjeti, nesprejeti, nerazumljeni ali nezaščiteni, bolj smo vase vsrkali sporočila, kaj vse ne smemo, kakšni moramo biti, kako bomo kaznovani ali osramočeni, če ne ustrezamo. Ta glas smo ponotranjili – in notranji kritik je postal edini skrbnik, ki nas želi zaščititi: če boš naredil vse prav, boš varen. Sčasoma pa se ta kritik spremeni v strupen notranji glas, ki nas nenehno priganja, zaničuje, kritizira – ne le ob napakah, ampak tudi takrat, ko jih sploh ni. A prav k temu delu sebe se lahko obrnemo z radovednostjo, sočutjem in spoštovanjem. Ne iz glave, ampak iz tistega notranjega prostora, ki mu rečemo resnični jaz, sebstvo ali kakorkoli ga že poimenujemo – prostora, ki ve, da je notranji kritik le en delček naše notranje krajine.
Neverjetno je, kolikokrat ta mogočni glas, ki se zdi vsemogočen in vseveden, v resnici samo tiho kliče: da je utrujen, da mu je težko, da se počuti samega, izgubljenega. Če mu dovolimo, da spregovori, če z njim večkrat »sedimo« in ga slišimo, se začne mehčati. Postaja bolj nežen, manj oster – in počasi izgublja svojo trdost.
Kaj je vas pritegnilo pri fokusingu?
Ko sem sama začela psihoterapijo, je bilo sicer nekaj govora o telesu, vendar le na fizični ravni. Spraševali smo se, kje v telesu nekaj občutiš in kako, potem pa je pri tem ostalo. Nisi vedel, kaj s tem potem storiti. Ljudje pridejo na terapijo, ker so tesnobni, osamljeni, se počutijo izgubljeni in potem o tem raziskujemo večinoma s pomočjo besed. Mene pa je vedno zanimalo, kako bi jim pomagala, da to občutijo in iz tega dobivajo pomene, ne samo, da o tem govorijo. In fokusing mi je ponudil neko orodje, s katerim si pri tem lahko pomagam. Recimo, fokusing je do neke mere ustrezen za tesnobna občutja, saj omogoča, da samo si z občutkom tesnobe, ne da bi ga poskušal spreminjati in tudi ne prepustiš se mu. Ko s tem občutkom vzpostaviš neki odnos in se počuti slišanega, se začne spreminjati sam od sebe. Te spremembe se dogajajo v majhnih korakih. Prav proces fokusinga je številnim, ki imajo težave s tesnobnostjo, povsem spremenil življenje.
Dr. Ann Weiser Cornell poudarja, da do resnične spremembe ne more priti v preteklosti ali prihodnosti – ki sta domeni uma – temveč samo v sedanjem trenutku. Telo pa je vedno tukaj in zdaj. Se morda premalo zavedamo, kako ključno je prisotno zaznavanje telesa – tudi v psihoterapiji ali pri samostojnem delu na sebi?
Če povem preprosto, je telo dom, v katerem živimo. Če ima hiša slabe temelje in preluknjane stene, je brez strehe, lahko vsak dan sesaš in pospravljaš, pa dom še vedno ne bo urejen in varen. Pri tem nimam v mislih samo fizičnega telesa, kot ga razume npr. medicina, ampak da upoštevamo telo kot »čudovito zapleteno interakcijo z vsem, kar nas obdaja«, kot ga je lepo opredelil Gendlin. Iz take opredelitve telesa lahko razumemo, zakaj telo ve toliko samo iz svojega obstoja.
Kako sami uporabljate fokusing pri terapiji?
Obstaja več načinov. Treba je namreč ločiti med seanso fokusinga in na fokusing usmerjeno psihoterapijo (Focusing-Oriented Psychotherapy). Kot praktik in učiteljica fokusinga lahko klientu pomagam, da sam odkriva, kaj sploh pomeni občutiti svojo notranjost in kako si lahko s tem pomaga. Tega ga ne moreš naučiti, lahko mu samo pomagaš, da se obrne v svojo notranjost in sčasoma notranji proces, imenovan fokusing, steče. Pri na fokusing usmerjeni terapiji pa je predvsem pomembno, da ima terapevt utelešen ta notranji proces (fokusing). Tudi če moj klient ne zmore zaznavati notranjih občutkov, si sama vzamem trenutek in poskušam občutiti, kaj se dogaja v meni, ko sem ob njem, nato vprašam klienta, ali ima to, kar sem zaznala, zanj kakšen smisel. Če ne drugega, se vsaj malo zaustavi, kadar je zgolj »v svoji glavi« in začne tudi sam raziskovati in poskušati zaznati svoja občutenja. Seveda lahko tudi med terapijo klientu ponudiš seanso fokusinga, včasih koščke, vendar sama raje vidim, da se udeležijo izobraževanja in se ga naučijo sami. Ko se potem vrnejo na terapijo, opažam vidno razliko, saj je naše delo na terapiji veliko plodnejše.
Katere možnosti formalnega ali neformalnega izobraževanja so na voljo za tiste, ki jih zanima fokusing – tako za osebno rast kot za strokovno delo?
Za tiste, ki si želijo profesionalno ukvarjati s fokusingom, obstajajo tri stopnje izobraževanja, ki ga izvajamo tudi v Sloveniji. Prve stopnje se lahko udeleži vsak, ki se želi naučiti fokusirati, saj je enaka za vse – tako za tiste, ki se ga želijo naučiti za osebno uporabo, kot za tiste, ki si želijo pridobiti mednarodni certifikat. Lahko pa si za začetek pomagajo tudi s knjigo Moč fokusinga, saj so v njej preprosto opisani posamezni koraki fokusiranja, s pomočjo katerih se ga lahko naučijo do te mere, da si lahko z njim pomagajo pri vsakodnevnih težavah. Vendar je to samo uvod v fokusing, ki ponuja še veliko več razsežnosti in globine.
V sklopu doktorske disertacije ste se lotili tudi raziskave o tem, kako fokusing učinkuje v kontekstu družinske relacijske terapije. Kakšni so bili rezultati?
Raziskovala sem, do kakšnih sprememb pride pri mojih klientih potem, ko se izobrazijo v fokusingu. Navdušilo me je, da so lažje zdržali in uravnavali svoja čustvena stanja, pri depresivnosti se je pokazala pomembna razlika, najbolj pa me je navdušilo, da so ljudje s spremembo odnosa do sebe opazili tudi, kako so se spremenili odnosi z drugimi. To je tudi v duhu tega, kar je rekel Gandi: »Bodi sprememba, ki si jo želiš.«
Dr. Ann Weiser Cornell, učenka dr. Eugena T. Gendlina, psihologa in filozofa, ki je razvil metodo fokusing, nas v tem praktičnem priročniku nauči, kako uporabiti modrost telesa za samoraziskovanje, uravnavanje čustev, spopadanje s strahovi, izboljšanje odnosov, sprejemanje boljših odločitev in osebno rast.
(Objavljeno v reviji Sensa, maja 2025)