V navdihujočem pogovoru Jureta Aleksiča z dr. Markom Pavliho, pravnikom, avtorjem in strastnim potapljačem in avtorjem njegove nove knjige Potop odkrivamo, zakaj je morje zanj pragozd modrine, ki ga vedno znova prerodi.
Sloviti Arne Hodalič je o romanu zapisal:
"Ta knjiga je več kot le zgodba; je poklon morju in njegovim globinam – tistim globinam, ki jih raziskujemo s plavutmi in potapljaško opremo, pa tudi tistim, ki jih nosimo v sebi. Kot potapljač, ki že od malega diha z morjem, ta roman doživljam kot nekaj več kot le pripoved. Je pristno doživetje, ki se bere tako, kot je zapisano v podnaslovu – na dah."
Pomorski pravnik Marko Pavliha je širši javnosti sicer bolj znan kot pravnik, bivši minister za promet in podpredsednik državnega zbora. A kot mehkosrčen človek z najboljšimi možnimi nameni v političnem svinjaku ni prav dolgo zdržal. Raje se je umaknil nazaj v pomorsko stroko in v pisano besedo, saj je začutil, da lahko tako stori največ dobrega. Njegova srčna želja je bila vedno koristiti soljudem. In tudi roman Potop je nabito poln s poučnimi pasusi o najrazličnejših pomorskih in duhovnih temah. A v ospredju se ves čas riše razburljiva zgodba o izginulem mladem potapljaškem paru.
Za predstavitev si še enkrat sposodimo Arneta Hodaliča:
“Ta knjiga je za vse mlade po duši in predvsem za vse nas, ki iz prve roke vemo, da se prava pustolovščina začne tam, kjer se konča obala. Kljub tragični zgodbi so slike in občutki, ki jih riše avtor, tako resnični, da skoraj slišim drobne mehurčke zraka, ki se dvigajo ob vsakem izdihu ... In obenem začutim vsemogočno breztežnost, ki ti jo lahko ponudi le potapljanje. Torej tiste občutke, ki jih je tako mojstrsko povzel veliki raziskovalec podmorja in pustolovec Jacques-Yves Cousteau: Vse, kar mora človek narediti, da postane srečen, je, da se potopi pod morsko gladino.”
Ker Potop kar prekipeva od podvodnega znanja, postane bralcu hitro jasno, da ste navdušen potapljač ...
Drži, potapljanje je moj najljubši šport že od malih nog. Strast me je pograbila še pred osnovno šolo. V zadnjem obdobju sem sicer bolj v podvodnem pokoju bržkone zlasti zato, ker se je nehal potapljati moj dolgoletni potapljaški partner. Jaz pa sem skozi leta razvil globoko averzijo do potapljanja v neznani družbi.
Zakaj?
Zaradi nekaj slabih izkušenj, ki so se nabrale skozi leta. Najbolj živo se recimo spomnim potopa do razbitine ladje Baron Gauch blizu Rovinja. Šlo je za precej resen potop na približno 40 metrov globine. Na razbitini sta med drugim bivala dva orjaška ugorja, torej jegulji podobni ribi. No, kot vodja potopa sem dobil v skrb tudi Nemko, ki bi ji zaradi zdravstvenega stanja in daleč prekomerne teže odsvetoval celo hitro hojo, kaj šele potapljanje. Takrat me je bilo zanjo tako strah, da sem se zaklel, da se nikoli več ne bom potapljal v neznani družbi. Na Baronu Gauchu se je sicer na srečo vse dobro izteklo. A lahko se tudi ne bi.
Zanimivo, da ste kot nosilni motiv literarnega prvenca izbrali prav potapljaško nesrečo ...
Zgodba je v meni tlela skoraj četrt stoletja. Vse odkar sta se blizu hrvaškega otoka Plavnik ponesrečila dva mlada potapljača, fant in punca, ki sta bila tudi na kopnem par. V sklopu reševalne in pozneje iskalne akcije sem sodeloval predvsem kot pravnik, zadolžen za sodelovanje s hrvaškimi oblastmi in za komunikacijo s starši obeh pogrešanih potapljačev.
Kako se je vse skupaj končalo?
S pomočjo podvodnega robota smo ju na globini okoli 86 metrov našli šele po približno dveh tednih. Starši so na našo pobudo pristali, da ju pustimo tam. Karkoli drugega bi bilo preprosto preveč nevarno. Poleg tega po dveh tednih v morju od človeka zelo malo ostane – presenetljivo malo! Najprej smo celo razmišljali, da bi posnetek uporabljali v poučne namene, torej za preventivo. A tega na koncu nismo storili zaradi pietete do obeh mladih ljudi. Lahko pa povem, da po ogledu posnetka sam vsaj kako leto nisem mogel jesti škampov.
"Če bom pod vodo še kdaj streljal, bo to samo še s fotoaparatom!"
Ježeš! Mislim, da vam glede tega raje ne bom postavil podvprašanja.
Celotna izkušnja se me je takrat tako dotaknila, da sem že precej kmalu spoznal, da bom moral o njej nekoč nekaj napisati. Zgodba v Potopu sicer poteka drugače. A omenjena nesreča je bila iskrica, ki je v meni prižgala pisateljski kres. Pri snovanju knjige me je najbolj zanimalo, kaj lahko kot avtor storim za ozaveščanje glede vsaj osnov varnega potapljanja.
Ste bili sami kdaj v hujši nevarnosti?
V mladih letih sem imel fazo, ko sem zelo rad s puško lovil ribe. Početje sem zaradi sočutja do podvodnega sveta sicer precej hitro opustil in si dejal: "Če bom pod vodo še kdaj streljal, bo to samo še s fotoaparatom!". A dokler sem še nosil podvodno orožje, sem se pogosto potapljal sam.
Kar je pri resnejšem potapljanju ena najhujših napak, kajne?
Res je. No, nekoč sem neko ribo na globini 15 metrov zasledoval v podvodno votlino. Ko mi je začelo zmanjkovati sape, sem se pri ritenskem plavanju proti izhodu z dihalno cevko zataknil ob strop, tako da mi je z obraza potegnilo masko. Zagrabila me je panika, tako da me je zaradi izgubljene orientacije potisnilo ob grobi strop votline.
Ojoj!
Še sam ne vem, kako mi je uspelo priti na površino. Puško sem pustil v votlini, in po dosegu kopnega ugotovil, da imam hrbet precej krvav. Takrat me je rešil čisti nagon. Pri moji drugi veliki potapljaški krizi pa bi bilo, če bi se oprijel nagona, to zame najbrž pogubno.
Zakaj tako pravite?
Želel sem samo poudariti, da terjajo različne podvodne situacije povsem različne odzive. Moj drugi veliki preizkus je namreč bil med potapljanjem v Velenjskem jezeru. Gre za umetno jezero, katerega dno prekriva debela plast rudniškega pepela. Temu primerno je jezero izjemno kalno. Za potapljača je vidljivost pogosto precej na psu. In tako sem nekoč na globini 25 metrov povsem izgubil orientacijo. Čutila so mi sicer sporočala, da se dvigujem proti površini, a sem lahko po naraščajočem pritisku v ušesih počasi doumel, da v resnici tonem! Okoli mene je bila sama očesu nepredirna sivina.
Sliši se strašno.
Na srečo sem se znal oprijeti misli, da velja opazovati izdihane mehurčke. Te sem namreč zaradi bližine očem ravno še lahko nekako razločil. In čeprav so druga čutila kričala, da se mehurčki motijo, sem se jim na srečo odločil slediti. Če tega ne bi storil, bi potonil na dno, ki je v tistem jezeru kot puh, v katerega se lahko pogrezneš do pasu.
Aha, zdaj razumem ...
Pravzaprav sem hotel predvsem poudariti razliko med obema primeroma. Kot mladeniču mi je nagon rešil življenje. V Velenju pa bi me lahko z lahkoto tudi pogubil.
Kljub vsemu pedagoškemu svarjenju pa postane bralcu hitro jasno, kako zelo imate radi potapljanje. Sploh pa, kako neskončno ljubite morje ...
O, to pa res! Morje je zame kot kot neizmerna puščava ali pragozd, kjer ni človek nikoli sam, saj čuti, da mu življenje pulzira ob strani. Morski spektakel name vedno naredi globok vtis. Uči nas, da je za enim obzorjem vedno drugo. Morski val ima drugačno svetlobo - tako kot lepota tistih, ki jih imamo radi. Morje je zame kot zibelka modrine, v kateri se lahko spočijem in v pogovoru s seboj prerodim.
Samo omeniti je treba morje, pa mu že spesnite odo!
No, v resnici sem imel že pripravljeno, saj zgolj povzemam besede enega od junakov v Potopu, ki pravi tudi takole:
"Ne pozabimo, da bi se naš modri planet Zemlja moral imenovati Ocean, v katerem se je spočelo prvo življenje in se bo tudi nadaljevalo, če ga bomo razumeli in spoštovali.
Veste, kaj se mi zdi krasno? Da ste se prav posebej zavzeli za hobotnice.
O! Če koga zanimajo ta fascinantna bitja, bi mu toplo priporočil knjigo Drugačen um: hobotnice in razvoj inteligentnega življenja. Napisal jo je ugledni avstralski profesor zgodovine in filozofije znanosti Peter Godfrey-Smith. V tem delu se nam hobotnice razodenejo kot izjemno radovedna, iznajdljiva in občutljiva bitja, ki rešujejo zagonetke in se občasno celo igrajo! Ste vedeli, da se njihove najožje sorodnice sipe celo zmorejo upreti skušnjavam in odlagati užitek?
Nisem. Res fascinantno.
Še bolj presenetjivo pa je, da so hobotnice po več pričevanjih zmožne vzpostaviti stik s človekom. Čeprav molčijo, jih je mogoče doživeti in razumeti na drugačen način, predvsem z neposrednim stikom. V ujetništvu so se zmožne prilagoditi novim okoliščinam in sodelovati s človeškimi oskrbniki. Vrsta anekdot priča o nenavadnih pobegih in tatvinah. Torej o tem, kako se izmuznejo iz enega vodnega tanka v drugega, da izmaknejo hrano ... Ali o vragolijah, ko denimo ugašajo luči z brizganjem vodnih curkov v akvarijske žarnice.
Prav vsak od nas je kapetan svoje barke. Če se naučimo v plovbi uživati in ne za vsako ceno kljubovati višji sili, imamo zelo dobre možnosti, da bomo prišli na cilj.
Poleg za hobotnice pa ste se zavzeli tudi za tako imenovano 'koristnost nekoristnega' Lahko poveva kaj več o tem?
O njej je sijajno pisal žal že pokojni italijanski filozof Nuccio Ordine. Bistvo njegovega sporočila je, da se človeštvu ne piše nič dobrega, če se bo še naprej vdajalo pohlepu. Kajti naša odrešitev je v ljubezni, resnici in navdušenem in radovednem delu ... Pa tudi v znanju, lepoti, gibanju, športu, literaturi, glasbi, slikarstvu ter preostali umetnosti in kulturi, ki nas osmišlja, notranje bogati, hrepeneče vznemirja in uglašuje z biti namesto imeti. Vse našteto na koristoljubni tehtnici ne kotira prav visoko ... A kaj, ko je obenem vse to predpogoj za medsebojno sožitje in etično sobivanje v skladu z duhovnimi vrednotami! Preveč smo se navadili prav vsako reč presojati z vidika koristi. Če bi potapljač razmišljal tako, bi se moral odreči potapljanju, saj bi ga videl predvsem kot strošek in nepotrebno izpostavljanje nevarnostim.
Zelo radi citirate tudi dr. Brucea Liptona, priljubljenega avtorja uspešnice Biologija prepričanja. Ugibam, da ste njegova predavanja poslušali v živo ...
No, načeloma jih je moj junak Robert ... (smeh)
Ampak iz doživetosti zapisa o predavanju sem zaslutil, da ste jih tudi vi.
Prav imate. Z ženo sva novembra obiskala njegov dvodnevni seminar v Barceloni in bilo je res nepozabno. Lipton natrpane dvorane kongresne palače ni navdušil samo z vsebino predavanja, temveč tudi s svojo vitalnostjo. Čeprav jih šteje že osemdeset, je ves konec tedna živahno predaval od jutra do večera, nenehno je korakal po odru in včasih celo poskočil. Pri tem je komajda popil kakšen požirek vode, jesti pa čez dan ni utegnil, saj je premore raje izkoristil za druženje z oboževalci. Njegovo prekipevajočo formo sem doživel kot še en dokaz o naprednosti njegovih dognanj.
Znotraj uradne znanosti sicer ni prav posebej priznan ali popularen ...
Če vprašate mene, gre za znanstvenega in duhovnega preroka, ki žlahtno premošča vsiljene vrzeli med človekom in naravo. Kot tudi med našim telesom, umom in duhom. Njegovi dokazi o nadvladi zavesti nad snovjo so me povsem prepričali.
Če se prav spomnim, je Lipton poklicno pot začel kot celični biolog ...
Tako. Njegove raziskave na stanfordski medicinski fakulteti so razkrile, da okolje skozi celično membrano nadzoruje vedenje in fiziologijo celice. Kar pomeni, da lahko okolje 'prižiga' in 'ugaša' naše gene. Omenjena odkritja so bila sicer v nasprotju s prevladujočo znanstveno paradigmo, da življenje upravljajo geni ... Vendar so postopoma pomagala postaviti temelje za epigenetiko, eno danes najpomembnejših znanstvenih ved.
Razvil pa je tudi lastno filozojijo, ki jo je strnil v knjigi Biologija prepričanja.
V tem delu je predvsem opozoril na nekatera napačna dognanja klasične znanosti. Poglavitna gonilna sila razvoja po Liptonu ni tekmovanje, marveč sodelovanje. Prav tako ni nobenega dokaza, da je zavest proizvod elektrokemičnih procesov v možganih, saj jih bržkone presega. Poglavitna funkcija našega uma bi morala biti harmonizacija med prepričanji in realnostjo. Znanstveno dejstvo je, da smo zmožni s spremembo svojih prepričanj preoblikovati svojo biologijo. Pozitivne misli zdravijo, negativne pa lahko celo ubijajo. Kar pomeni, da nam je vsaj v veliki meri dana možnost, da se iz žrtev prelevimo v kreatorja svoje zgodbe.
To ste lepo strnili ...
Po mojem globokem prepričanju je prava narava vesolja nematerialna in spiritualna. Kvantna fizika je dokazala, da se atomi vrtinčijo kot nekakšni nanotornadi, kar ustvarja iluzijo trde snovi. Omenjena veda je tudi v marsičem potrdila navedbe starodavnih mistikov, da je vse v obstoju prepleteno z vsem drugim. Ljudje sicer radi verjamemo v naključja. A kdo ve, če ni v resnici vse narejeno 'na ključ'? Glede na to, da je vse medsebojno povezano in prepleteno v neskončnem energijskem prostoru!
Pravite, da ne verjamete v naključja?
Ne. Verjamem pa v sinhroniciteto oziroma v nezavedno. In v nujnost spodbujanja verižnih reakcij pozitivnih misli. Že Buda je namreč dognal, da postanemo to, kar mislimo. Ljudje tako mrzlično iščemo svoj varni kotiček pod soncem ... A pri tem nam je pogosto najbolj v napoto prav zabloda, da je tak kotiček trajno sploh mogoče najti kje drugje kot v nas samih. Če se ne potrudimo najti in okrepiti mirne pristavice v sebi, ne bomo nikoli zares trdni.
Veste, kaj me je ob branju Potopa navdušilo? Da ste vanj vpletli tudi roman Island, ki ga je napisal veliki Aldous Huxley. Končno je torej našemu prostoru nekdo predstavil to izjemno literarno delo, ki nam razodene, kakšna bi človeška družba lahko bila!
Me veseli, da vam je bilo všeč. Aldous Huxley je tudi pri nas sicer zelo znan po Krasnem novem svetu, ki je njega dni razburjal maturante. Pojma pa nimam, zakaj Island sploh ni bil preveden v slovenščino, čeprav je izšel že davnega leta 1962, kar pomeni, da je moj letnik (smeh). Vsekakor je resnično vreden branja. Mene je recimo zgodba povsem prevzela.
Roman opisuje idealno budistično družbo na izmišljenem otoku, kjer ... Čakajte, kako že teče pripoved?
Takole gre: Will Farnaby, angleški novinar, reklamar in lakaj naftnega mogotca lorda Aldehyda, namerno uprizori brodolom na čereh prepovedanega otoka Pala. To stori, da bi kraljico Rani pregovoril k prodaji pravic do izkoriščanja bogatih zalog črnega zlata. Pala je idilična oaza nekje med Sumatro in Andamanskimi otoki, kjer so prebivalci še lokalne ptice izvežbali, da jih z rednimi vzkliki "Pozor!" in "Tukaj in zdaj!" opominjajo na nenehno čuječnost.
Točno! Zdaj se spominjam!
Ker strma obala ni nudila naravnih pristanišč, kamor bi lahko vpluli osvajalci, se je otok Pala uspešno izognil tako kapitalizmu kot komunizmu. Prebivalci živijo v nekakšni ekološki pacifistični federaciji, ki ne pozna ne vojske, ne zaporov, ne cerkve. V tem paradižu skrbno negujejo pluralizem in zadružništvo, nobenemu prebivalcu pa ni dovoljeno biti več kot nekajkrat bogatejši od povprečja. Ljudje na otoku verjamejo v tantrični budizem in se od otroštva naprej učijo obrednega ljubljenja ob uživanju izvlečka iz psihedeličnih gob, zaradi česar postanejo moški že kot mladeniči mojstri zadrževanja ejakulacije.
Aha, saj res: k idiličnosti in miroljubnosti Pale odločilno prispeva odprava spolnih frustracij ...
Drži. Za povrh so otočani klasične družine zamenjali z vzajemnimi posvojitvenimi klubi, ki štejejo okoli dvajset članov. Po takšni ureditvi ima vsakdo najmanj dva očeta in dve mami, dvojne dedke in babice ter podvojeno celotno sorodstvo. Kar pod črto še kako dobrodejno vpliva na solidarnost in krepitev empatije. Ena najbolj splošno čislanih vrednot je sočutje, karuna. Lokalna medicina temelji na preventivi, ključen poudarek pri izobraževanju pa velja krepitvi telesa in duha s poudarkom na praktičnosti in kritičnem mišljenju.
Se prav spominjam, da prebivalci Pale med drugim obvladajo tudi hipnoterapijo?
Drži. Predvsem pa ves čas negujejo izkustveno vez s Presežnim. Zanje celo umiranje predstavlja predvsem nekaj, kar terja polno pozornost. Smrt v njihovi družbi ni tabu tako kot v naši, temveč zgolj sprememba in začetek nečesa novega.
A za prebivalce te čarobne utopije se roman ne konča prav dobro, kajne?
Žal res ne. Rajski otok zasede vojska sosednje države Redang-Lobo, ki ji vlada diktator polkovnik Dipa. Eden prvih ukrepov je usmrtitev uglednega otoškega zdravnika. Hitra ustanovitev Združenega kraljestva Rendanga in Pale pa prebivalcem najavi skrajno mračen scenarij: nasilno preobrazbo paradiža v precej tipično potrošniško kolonijo. Prav s tem namenom je naftni mogotec Aldehyde na Palo poslal svojega lakaja Farnabyja. Torej da bi domnevne zaostale divjake pomagal prepričati, da se surovo posilstvo njihove družbe dogaja v imenu Boga in spiritualnega križarskega pohoda.
Ježeš! Zakaj se mi zdi, daje Huxley že leta 1962 v veliki meri napovedal tudi našo usodo?
Hja, tudi sam se pogosto sprašujem, ali sploh kje obstaja kolikor toliko pravičen model človeškega sobivanja. Je to morda budistična parlamentarna ustavna monarhija Butan, kjer so uvedli indeks bruto nacionalne sreče kot merilo napredka? Je to nemara okoljsko prebujena Islandija? Ne vem. Vem pa, da smo na kolektivni ravni skrenili s poti. Dana nam je bila možnost, da planet spremenimo v raj, mi pa smo ga raje spravili na sam rob šestega množičnega izumrtja.
Morje je zame kot neizmerna puščava ali pragozd, kjer ni človek nikoli sam, saj čuti, da mu življenje pulzira ob strani. Morski spektakel name vedno naredi globok vtis. Uči nas, da je za enim obzorjem vedno drugo. Morski val ima drugačno svetlobo - tako kot lepota tistih, ki jih imamo radi.
Iz vaših pisanj je jasno, da ste človek, ki aktivno razmišlja o rešitvah. In o boljših alternativah.
Ena največjih težav je, da smo kot družba prepogosto zatopljeni le v materialni svet, vsakdo v svoje ozko področje. Na kolektivni ravni smo vse premalokrat zmožni holistične naravnanosti do Stvarstva. Namesto da bi krepil empatijo in nežnost do prirode, jo človek raje uničuje ter s tem lastni civilizaciji koplje grob. Prepričan sem, da je naše največje prekletstvo samovšečni človeški ego, ki obožuje udobje in slavo. Še kako se velja bati tega peklenščka, ki razsaja v vsakem od nas. Na potek naših življenj odločilno vpliva prav to, v kolikšni meri ga uspemo ozavestiti in brzdati.
To pa brez nadaljnjega!
S tem, da ob egu na nas čedalje bolj preži tudi naš od moderne dobe obnoreli um. Ki ni v resnici nič drugega kot orodje. A namesto da bi to imenitno orodje uporabljali za notranja in zunanja popravila, se z njim čedalje raje predvsem udarjamo, ščipamo in zbadamo. Zato se velja pred vsakim resnejšim remontom najprej čim bolj osvoboditi notranjega suženjstva do najrazličnejših strahov in zasvojenosti. Šele po tem lahko pomembno poglobimo odnose s soljudmi in se podamo na duhovno popotovanje. Veliko lahko pomaga tudi sprejemanje lastnih omejitev. A trdno sem prepričan, da velja svoj način življenja klesati kot kos žada, dokler ne odstranimo odvečne navlake in odkrijemo pristnega bistva. No, tak je vsaj ideal ...
In kako ga po vašem najbolj učinkovito dosežemo?
Ne vem, ali obstaja en sam najprimernejši način ... Sploh če pomislimo, kako različne so človeške usode. A zavedati se je treba, da je prav vsak od nas kapetan svoje barke. Ce se naučimo v plovbi uživati in ne za vsako ceno kljubovati višji sili, imamo zelo dobre možnosti, da bomo prišli na cilj. Drži, pogoji plovbe so redkokdaj optimalni ... A se je vseeno vredno prilagajati in zaupati. Ego pa nam lahko pomaga krotiti naslednje spoznanje: 'operacija življenje' je lahko uspešna, tudi če morda ni bila dosežena prva in najbolj želena destinacija. Čudovitih pristanov je v vsaki smeri kar nekaj. Le poiskati jih je treba.
Aha, pa sva spet pri morju! (smeh) Tudi vaš Potop nas nagovarja, naj naše bivanje primerjamo z jadranjem
Če je pa tako imenitna metafora! Vsakdo namreč pluje na svoji jadrnici ali v gumenjaku po skupnem oceanu, v soncu in neurju, megli in jasnini, z močnimi in šibkimi tokovi, v gostem prometu ali v samoti. Bistvo plutja ni v izogibanju nesrečam, brodolomom in utopitvam, temveč v prijetnem, mirnem in ljubečem popotovanju, ki nas osrečuje. Je pa res, da je že Seneka mlajši ugotovil, da je lahko na mirnem morju vsak krmar, zato je treba biti pripravljen tudi na razburkane valove. Veste, kaj je po mojem pri tem ključno?
Povejte!
Da o sebi čim manj razmišljamo kot o žrtvi. Pri tem nam lahko zelo pomaga radovednost, saj bomo prek nje spoznali, da je skoraj vsaka človeška pot polna padcev in pobiranj. Toda še tako hud karierni ali zasebni poraz, zasvojenost, bolezen in podobni polomi ne smejo biti razlog, da človek obupa. Kajti celo iz pogorišča se lahko spet dvigne vsaj kot vrabček, če že ne kot feniks. Tudi sam sem se moral skozi življenje večkrat opomniti na to. In v veliko podporo so mi bile besede svetovno znanega tekača Deana Karnazesa, ki nam v prostem prevodu sporoča takole: 'Tecite, ko lahko. Hodite, če je treba. Plazite se, če morate. Samo nikoli nikoli ne obupajte!'
Foto: Arne Hodalič, arhiv založbe Chiara, osebni arhiv Marka Pavlihe
(Objavljeno v reviji Sensa, 9. 6. 2025)
Oglejte si pogovor z Markom Pavliho o romanu Potop v oddaji Jutro na Planetu na Planet TV.