Kako so nekatere države rešile podnebne spremembe, druge pa jim lahko sledijo.
Svetla prihodnost; Joshua S. Goldstein in Staffan A. Qvist
Dokazana, hitra in ne predraga možnost, kako lahko zmanjšamo količino sproščenih toplogrednih plinov in preprečimo katastrofo podnebnih sprememb.
Podnebne spremembe se nevarno približujejo katastrofalnim prelomnim točkam, pred nosom pa imamo rešitev. Več držav je fosilna goriva uspešno nadomestilo s kombinacijo obnovljivih virov in širjenjem rabe jedrske energije. Če bi ves svet sledil njihovemu zgledu, bi lahko že sredi tega stoletja močno zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida, poraba energije pa bi se lahko še naprej večala.
Ugledna avtorja Joshua Goldstein in Staffan Qvist pojasnita, kako je čista energija hitro nadomestila fosilna goriva na Švedskem, v Franciji in Kanadi, hkrati pa se je tam povečala blaginja, naravno okolje pa je v boljšem stanju. Z obilico nespornih podatkov iz strokovnih raziskav nas knjiga spodbuja, da na novo premislimo predpostavke, ki že dolgo oblikujejo razprave o podnebnih spremembah.
Naša prihodnost je na kocki, za ukrepanje pa nimamo več veliko časa. Ta jasno napisana in prepričljiva knjiga bi lahko spodbudila razmislek o spremembah v konceptu zagotavljanja potrebne energije, ki ga svet nujno potrebuje.
»Knjiga Svetla prihodnost podaja edino stvarno rešitev, ki omogoča naglo razogljičenje.« – James Hansen, podnebni strokovnjak, nekdanji direktor Goddardovega inštituta pri Nasi
»Daleč najboljše delo o najhujši težavi, s katero se sooča človeštvo. Genialno podaja nadvse prepričljive argumente.« – Bill Budinger, ustanovitelj podjetja Rodel in fundacije Rodel
IZ PREDGOVORA STEVENA PINKERJA
»Knjiga Svetla prihodnost je nekakšna odrasla različica soočanja s podnebnimi spremembami. Ne ukvarja se z drobnimi koraki, ki naj bi – če bi šlo vse po sreči – sčasoma popravili vse skupaj, temveč si zastavlja vprašanje, kaj želimo doseči in kako lahko do tja pridemo. Jasno vodilo nam je lahko tistih nekaj držav, ki so že prišle do tja ali pa vsaj zelo blizu: tistih, ki so hitro prešle s fosilnih goriv na čisto energijo, ne da bi se pri tem zavezale revščini. Dobro vemo, da njihov pristop lahko uspe, kajti to se je že zgodilo.
Ker je energija nekaj dobrega, ogljik pa nekaj slabega, se moramo posvetiti količini ogljika, ki se sprosti pri vsaki proizvedeni kilovatni uri (kWh) elektrike. Švedska, Francija in kanadska zvezna država Ontario pri tej količini dosegajo le desetino svetovnega povprečja. Če bi enako postopale vse države sveta, bi težave z ogljikom odpravili. Pri tem ni treba posebej poudarjati, da Švedska, Francija in Kanada niso države, v katerih zaradi ostrih ukrepov morda ne bi bilo prijetno živeti. Kaj se lahko torej naučimo iz njihovega uspeha? Prav to je tisto praktično vprašanje, na katerega knjiga podaja odgovor.«
V košarico
